Kakovost urbanizacije Pekinga: kanali in kanalizacije

Peking – V Pekingu imajo od nekdaj hude probleme z vodo. Ko je ni, se celo sprašujejo, ali bi moralo biti kitajsko glavno­ mesto kje drugje, kjer ne bi bilo treba tako pogosto gledati v nebo, kadar deželo prizadenejo večmesečne suše. Ko voda je, pa je je vedno preveč.

Tako je bilo tudi prejšnji konec tedna, ko je na Peking padlo največ dežja v zadnjih šestih desetletjih. V poplavah je bilo najmanj 37 smrtnih žrtev, sedem ljudi še vedno pogrešajo.

Najmanj 25 Pekinžanov je v soboto utonilo, šest jih je umrlo, ko so se porušile strehe njihovih hiš, pet jih je izgubilo življenje, ko je električne napeljave zalila voda, v nekega moškega pa je udarila strela. Predstavniki mestne oblasti so sporočili, da je moralo okoli­ 66.000 ljudi zapustiti domove, okoli 80.000 potnikov je ostalo na letališču, ker so odpovedali več kot 500 poletov, gmotna škoda pa znaša okoli 10 milijard juanov (1,6 milijarde dolarjev).

Vse to se je zgodilo v enem dnevu, in to v mestu, ki se ponaša s svojim uradom za spreminjanje vremena in tehnologijami, ki so pred začetkom olimpijskih iger pred štirimi leti lahko naliv preložile za pol dneva, pred vojaško parado ob šestdeseti obletnici ustanovitve republike pa so ga za nekaj ur pospešile. V soboto je resda deževalo, kot bi se odprlo nebo, zato bi morali ljudi vprašati, zakaj tako pospešeno gradijo veličastne nebotičnike in futuristične cestne deteljice in kako si drznejo širiti mesta do nevzdržnih razsežnosti, ne da bi prej zagotovili tisto, kar ne prispeva k zunanjemu blišču: dovolj jaškov in dobro ­kanalizacijo.

Ko je dež, ki je spravil na noge več kot 100.000 reševalcev in za seboj pustil pravo razdejanje, ponehal, se je v ponedeljek največ govorilo o »kakovosti urbanizacije«. Tudi za tema dvema besedama stoji velik vprašaj.

»Peking je premagalo močno neurje,« je na spletu Sina Weibo zapisal udeleženec Zhulidemixu. »Mestna infrastruktura nam ni v ponos.« Medtem ko je komentator na osrednji televiziji poudarjal, da je sreča, da se je neurje razbesnelo na nedelovni dan, saj bi bilo sicer žrtev še veliko več, so se mnogi razočarano spraševali, kaj je z alarmnim sistemom in ali ne bi bilo mogoče takšnega neurja napovedati vnaprej, tako da se ljudje ne bi znašli v podvozih, kjer se jih je utopilo največ.

Peking stoletja ni imel kanalizacije. Medtem ko so cesarji slavnih dinastij gradili več tisoč kilometrov dolge kanale, po katerih so z juga na sever vozili žito, so funkcijo mestnega odvajanja odpadnih voda opravljali z vozovi z mezgi in velikimi cisternami, v katere so zbirali dnevne hišne odpadke. Ko se je mesto začelo pospešeno razvijati, so sicer kanalizaciji namenjali veliko pozornosti, vendar se je število prebivalcev povečalo na 20 milijonov, še preden so bila v sistemu kanalizacije opravljena nujna obnovitvena dela. Pred desetimi dnevi so napovedali, da bodo do leta 2015 opravili dela na kanalizacijskih ceveh, zadnje neurje se je torej pojavilo kot veliki preizkus vsega do zdaj storjenega.

»Kanalizacija starega Rima je bila zgrajena pred 2500 leti in po njej bi lahko še danes peljal avtomobil,« je zapisal udeleženec spletnega foruma Wen Hui. »Bi lahko skozi pekinško kanalizacijo šel pes?« Ko so Pekinžani v ponedeljek ogorčeno preštevali žrtve, so se na Kitajskem spominjali trčenja dveh super hitrih vlakov pri mestu Wenzhou 23. julija lani. V nesreči je izgubilo življenje 40 ljudi, okoli 200 jih je bilo ranjenih. Kitajci so od modrecev svojega razvojnega čudeža znova zahtevali, naj upočasnijo rast in izboljšajo kakovost vsega, kar se počne. Sicer bo močnejše neurje odneslo vse rezultate dosedanje preobrazbe.