Kitajci kot novi kolonizatorji?

Peking – Afriške države, ki so željne politične pozornosti in konkretnih gospodarskih ponudb, so vesele, kadar jih obiščejo najvišji voditelji LR Kitajske. Ta teden pa so se nekatere vprašale, ali je dobro ali slabo, da Kitajci prihajajo tako pogosto. Preden se je premier Wen Jiabao v soboto odpravil na sedemdnevno turnejo po Egiptu, Gani, Kongu, Južnoafriški republiki, Angoli, Ugandi in Tanzaniji, je morala tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Jiang Yu zanikati kritike, ki omenjajo "neokolonializem" in Peking obtožujejo, da prijateljske odnose z afriškimi državami gradi le zaradi nafte in drugih surovin.

Od začetka leta sta Črno celino obiskala najprej zunanji minister Li Zhaoxing, nato pa še predsednik Hu Jintao. Peking je izdal dokument o politiki do Afrike, novembra pa načrtujejo tretje zasedanje Foruma za kitajsko-afriško sodelovanje. Večina teh strateško-gospodarskih dejavnosti poteka v imenu 50. obletnice začetka diplomatskega priznavanja med Kitajsko in afriškimi državami ter v kontekstu velikega partnerstva med neuvrščenimi.

Kakor je Wen Jiabao v torek poudaril v Brazzavillu, ko je bil navzoč pri podpisu sedmih meddržavnih sporazumov med Kitajsko in Kongom, "Kitajska na afriški celini nima sebičnih interesov", ampak se zavzema za sodelovanje po načelih vzajemne koristi in nevmešavanja v notranje zadeve.

To, da so zunanje ministrstvo v Brazzavillu zgradili Kitajci kot darilo Kongu, samo po sebi ne pomeni, da se azijska sila infiltrira globoko v afriški politični organizem. Mnogi so čedalje bolj zaskrbljeni, ker ima Kitajska definirano politiko do Afrike, nič podobnega pa ne obstaja v nasprotni smeri. Zato se vsiljuje sklep, da ni naključje, da v razmeroma uravnoteženi trgovini, ki se bliža 40 milijardam dolarjev, afriške države v glavnem izvažajo nafto, rudnine in les, Kitajska pa tekstil in drugo blago za široko potrošnjo, s katerim duši lokalno proizvodnjo in milijonom jemlje delo.

Peking na vse pripombe o politiki do Afrike odgovarja z univerzalnim "še vedno smo za Ameriko". Če se omenja kitajske nakupe nafte na tej celini, so ti količinsko še vedno manjši od ameriškega uvoza. Ko se govori o kitajskih dobavah orožja politično in družbeno nestabilnim afriškim državam, se Peking spet opravičuje s tem, da Američani prodajo dvajsetkrat več orožja. To, da Kitajci prav v tem segmentu najbolj spoštujejo načela svobodne trgovine, zato veliko orožja in streliva kljub embargu izvažajo v Sudan, je za azijsko silo le del politike neuvrščenosti, ki na afriški celini ustreza predvsem diktatorskim režimom.

Zavedajoč se, da gre za celino z občutljivo gospodarsko, ekološko in družbeno strukturo, je Kitajska spremenila Afriko v diplomatski laboratorij, v katerem preskuša domet tako imenovane mehke sile. Tako je 31 afriškim državam odpisala 12 milijard dolarjev dolga, 46 od 53 držav je vključila v Forum za kitajsko-afriško sodelovanje, pripomogla je, da se je gospodarska rast podsaharske Afrike prvič po veliko letih dvignila na 5,8 odstotka, milijarde je vložila v energetske projekte in spodbudila 700 manjših podjetij, da so v afriško industrijo vložila skoraj 200 milijard dolarjev, v nekaterih državah pa je odprla še bolnišnice in šole.

Afriške države, občutljive na izkoriščanje in kolonizacijo, sprejemajo Kitajsko z mešanimi občutki. Pogosti obiski kitajskih voditeljev jim godijo kot znamenje, da eno najbolj dinamičnih svetovnih gospodarstev in rastoča politična velesila prav na afriških tleh odkriva partnerje, v katere bi rada dolgoročno vlagala, hkrati pa se bojijo, da bi se znašle "zaklenjene v kitajski globalni orbiti", kakor je zapisal neki kenijski kolumnist. Sporazumi s Kitajsko bi lahko postali tudi vir konfliktov med njimi samimi. Poleg tega se čedalje več Kitajcev, ki v afriške države prihaja zaradi posla, tam tudi naseli, vozi drage avtomobile, pošilja otroke v najboljše zasebne šole in ima v lasti čedalje več hiš, tovarn, rudnikov in trgovin. Tako kot novi kolonizatorji.