Kitajska: zaupanje – zlato in zlato pravilo

Peking – Kitajska bo kljub vsemu dala veliko spodbujevalno injekcijo svojemu gospodarstvu: tako si bo morda znova opomoglo tudi omajano zaupanje v »kitajsko stoletje«.

V izrazu na obrazu premiera Wen Peking ve, kdaj je treba dati transfuzijo anemičnemu gospodarstvu, vendar pa se nikoli ne ve, kdo je bil krvodajalecaa, njegovi telesni govorici, njegovem nasmehu in glasu je mogoče vedno prepoznati dve kitajski zlati pravili. Prvo se glasi: ne smemo dovoliti, da bi propadlo zaupanje v svetlo prihodnost kitajskega gospodarstva. Drugo pa: vbrizgati finančno spodbudo, ko je to potrebno. In čeprav so nekateri ekonomisti mnenja, da se to dvoje izključuje in da se bo Kitajska z novo injekcijo gospodarskega dopinga zgolj oddaljila od stalne grožnje, da bo prišlo do velikega zloma, bo najbrž bolj pametno, da sledijo premieru, ki zna dobro uporabljati aluzije za iluzije. Medtem ko poudarja, da je centralna banka sposobna premostiti vse probleme, sega z roko v žepe provinc in zahteva, naj one vložijo sredstva v novo finančno opremo za reševanje gospodarske rasti.

Tako se vsakič, ko Wen spregovori v javnosti, zdi, da Peking ve, kdaj je treba dati transfuzijo anemičnemu gospodarstvu, vendar pa se nikoli ne ve, kdo je bil krvodajalec. Sicer pa je to sistemu, v katerem je država največji kapitalist, edini bankir in glavni menedžer, to morda povsem vseeno. Odkar se je septembra 2008 z zlomom Lehman Brothersa začela globalna kriza, je Wen kar nekajkrat poudaril, da je »zaupanje pomembnejše od zlata in denarja«. To je vedno storil v trenutkih, ko ni bilo povsem jasno, ali se bo kitajsko gospodarstvo brez prask prebilo skozi Scilo in Karibdo evropskih in ameriških dolžniških problemov.

Kaj se skriva za zaupanjem

Sredi avgusta je kitajski premier s prijaznim nasmehom ta stavek ponovil v provinci Zhejiang, ki velja za največjo proizvodno lokomotivo azijske sile, prejšnji konec tedna pa ga je izgovoril tudi v Guangdongu, ki velja za največjega kitajskega izvoznika. Vsi gospodarski opazovalci so takoj napeli ušesa, da bi ugotovili, ali se za »zaupanjem«, na katerega se znova sklicuje Wen, skriva nov sveženj spodbujevalnih ukrepov, s katerimi se bo druga največja gospodarska sila na svetu izognila nadaljnjemu zmanjševanju izvoza in nevarni upočasnitvi rasti bruto domačega proizvoda.

Premier ni izgovoril niti ene konkretne številke, vendar pa lahko do nje pridemo na ta način, da seštejemo vse zneske, ki so jih province obljubile v zadnjih nekaj tednih in s tem osrednji vladi dokazale, da niso izgubile zaupanja v prihod gospodarskega »kitajskega stoletja«. Tako bo Guangdong, ki je pod udarci zahodne krize izgubil robustno vitalnost, v oživitev gospodarstva vbrizgal 1000 milijard juanov, ki jih bodo razporedili v 177 projektov. Mesti Chongqing in Tianjin sta napovedali, da bosta za različne projekte namenili po 1.500 milijard juanov, Guizhou pa bo, čeprav je ena najrevnejših provinc, v ekološki turizem vložila 3.000 milijard juanov. Če k temu dodamo še okoli 2.500 milijard juanov, kolikor jih bo osrednja vlada v prihodnjih treh letih vložila v izboljšanje energetske učinkovitosti in subvencioniranje nakupa nove generacije gospodinjskih aparatov z nizko porabo elektrike, se novi kitajski sveženj ukrepov povzpne na več kot 8000 milijard juanov oziroma več kot 1.300 milijard dolarjev. Ker je to veliko več od prve injekcije v znesku 586 milijard evrov, kolikor jih je Kitajska za ta namen porabila ob koncu leta 2008, da bi se obranila pred prvimi napadi krize, lahko pričakujemo, da bo ob tem spoštovano tudi zlato pravilo številka ena: ohraniti zaupanje v prihodnost.

Brez tempirane bombe

Wen Jiabao je pravzaprav na samem koncu svojega desetletnega mandata, njegova naloga pa je, da svojemu nasledniku osrednjo vlado izroči brez aktivirane tempirane bombe, v kar bi se utegnila spremeniti kombinacija upočasnjene gospodarske rasti in vse očitnejšega družbenega nezadovoljstva. Pred 18. partijskim kongresom, na katerem bo Wen svoje mesto v stalnem komiteju politbiroja odstopil sedanjemu namestniku premiera Li Keqiangu, mora gospodarstvo izgledati zdravo. Vsaj na zunaj.

Za zaprtimi vrati skladišč so se nakopičile zaloge neprodanega blaga, in to od pralnih strojev do avtomobilov. Ko se je julija izvoz v primerjavi z lanskim letom povečal samo za en odstotek, so proizvajalci prenehali najemati posojila, tekoči trakovi so se ustavili, delavce pa so odpustili. »Tretje četrtletje letošnjega leta je kritično obdobje za uresničitev načrtovanega kitajskega izvoza, zato moramo sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bomo utrdili rast,« je dejal Wen Jiabao minuli konec tedna v Kantonu. Načrtovana rast zunanjetrgovinskega prometa za letošnje leto je bila deset odstotkov.

Težko je vnaprej napovedati, kaj se bo zgodilo, če tega cilja ne bodo uresničili. Vsekakor pa bi bilo to slabo znamenje za začetek mandata pete generacije voditeljev, ki bodo prišli na oblast na bližnjem kongresu. Zato je bolj verjetno, da bo Kitajska nekoliko zmanjšala fiskalno disciplino, da bi tako okrepila družbeni red in trdnost države. Skoraj gotovo je, da bo juan devalviral, namesto da bi revalviral, kot so to zahtevale ZDA in Evropska unija. In kaj po tem? Po tem se bo Kitajska znova vrnila k prvemu zlatemu pravilu – ohranitvi zaupanja v prihodnost. Na koncu koncev je to v resnici pomembnejše od zlata, ki si ga je azijska sila v zadnjih letih nakopičila v svojih trezorjih, in to prav zaradi tega, ker ni imela zaupanja v dolar, kaj šele v evro.