Kubanci lahko spet kupujejo avtomobile

Havana – Kubanci so po pol stoletja dobili dovoljenje partije in vlade, da si lahko kupijo avtomobil. Tudi novega, če bodo imeli denar, ali pa samo dve ali tri desetletja starega sovjetskega. Ne samo starega, izdelanega pred letom 1959, kakor je veljalo doslej. Ta teden so skupaj z avtomobili dočakali tudi dan, ko je družina Castro s seznama svojih ministrstev črtala ministrstvo za sladkor, ki je bilo do propada Sovjetske zveze nosilec gospodarskega razvoja in priliva deviz. Poleg reform, ki vendarle postopoma premikajo ohromelo gospodarstvo, pa so se Castrovi zelo ustrašili blage napovedi ameriškega predsednik Obame, ki je omenil, da bi bilo mogoče odnose med Washingtonom in Havano tudi izboljšati. Govor ameriškega predsednika v Združenih narodih je legendarni voditelj kubanske revolucije Fidel Castro ocenil kot »neumno blebetanje«, govorjenje o stvareh, ki bi bile smiselne pred pol stoletja in brez žrtev, ki jih je terjala ameriška blokada Kube. Že nekaj dni pozneje se je vrhovni poveljnik Baracka Obame lotil še enkrat, njegove odločitve pa je označil kar za neumne.

Fidela Castra je najbolj zmotilo, ko je sodnik v Miamiju odredil, da se eden izmed petih kubanskih tajnih agentov, ki so v ZDA zaprti že trinajst let, ne bo smel vrniti domov in prestati zadnjih treh let ječe v hišnem priporu na domačih tleh, ampak bo moral v Miamiju počakati še tri leta, preden se bo lahko vrnil domov.

Pet tajnih agentov, ki so se v devetdesetih letih vrinili v kubanske teroristične skupine na Floridi in razkrili celo vrsto terorističnih načrtov proti Castrovemu režimu, so v kubanski politični propagandi prekrstili v narodne junake, njihovo osvobajanje pa razvili v mednarodno politično in diplomatsko ofenzivo. Že osvoboditev agenta Renéja Gonzaleza, ki je dobil najnižjo kazen, samo poldrugo desetletje ječe, bi pomenila velik politični uspeh bratov Castro.

Bolj kot Fidelovo pisanje o Obami pa je Kubance prijetno vznemiril zakon, ki jim dovoli kupiti avtomobil. V državi, kjer so doslej smeli dobiti avtomobil samo partijski funkcionarji pa zaslužni športniki ali kulturniki, po cestah še vedno vozijo ameriški avtomobili iz petdesetih let. Samo takšne so smeli navadni državljani tudi prodajati ali kupovati med seboj. Da so režimske prepovedi v resnici bolj propaganda kot kaj drugega, pa pove dejstvo, da imajo skoraj vsi stari ameriški avtomobili nove japonske, korejske ali češke motorje, ki jih načeloma ni mogoče uvoziti.

Kdaj bo dovoljenje za nakup avtomobilov začelo veljati, še ni znano. Tudi za nakup in prodajo stanovanja je partija že dala dovoljenje, vladi pa še ni uspelo izračunati, kako naj prodajo obdavči, ko pa ljudje načeloma in legalno sploh nimajo denarja, če zaslužijo po deset ali dvajset dolarjev na mesec.

Še najmanj vznemirljiva za ljudstvo je bila novica, da država nima več ministrstva za sladkor. Po revoluciji so dali tedaj novim voditeljem, ki so na oblasti še danes, opustiti vse druge gospodarske veje, sladkor je bil gonilna sila revolucije, življenjski cilj pa deset milijonov ton sladkorja v eni sezoni.

Dolgo let so proizvajali po osem in več milijonov ton sladkorja, po razpadu Sovjetske zveze pa se je balon razpočil, saj nihče na svetu ni hotel plačevati za sladkor trikrat ali štirikrat več od tržne cene, kakor so prej plačevali iz Moskve. Namesto ministrstva za sladkor bodo imeli na Kubi odslej podjetja, ki bodo proizvajala sladkor na tržni podlagi, naložili pa so jim, da morajo proizvodnjo dvigniti na vsaj milijon ton na leto.