Tiskane izdaje
Selce - V jutranjih urah je okoli 350 gasilcem uspelo ustaviti veliki požar, ki se je od ponedeljkovega jutra iz Bribira preko Jadranske magistrale širil proti Crikvenici in Selcam, od koder so v ponedeljek evakuirali turiste, ki pa so se (pre)kmalu vrnili, saj je burja v ponedeljek zvečer ponovno zapihala z več kot sto kilometrov na uro, požar pa se je ponovno razširil.
V Ladviću nad Crikvenico, zadnjo vasico pred »prvo frontno črto« velikega kvarnerskega požara, so gasilci - med njimi je bilo veliko prostovoljcev - sredi noči čakali na navodila in v vmesnem času skupaj z mirnimi stanovalci in turisti čistili listje, plastiko in les okoli hiš in vikendov. Pihala je močno burja. Z bližnjega hriba, kjer je gorelo in žarelo, so se vili oblaki gostega in zaudarjajočega dima. Gasilci so si preko »telefončkov« sporočali navodila. Trije mladi fantje iz Crikvenice - Leo, Antonel in Luka - so se kot prostovoljci v civilnih oblačilih z ognjem spopadali že od jutranjih ur. Njihovi obrazi so bili utrujeni in odločni. S črpalkami so se ves dan vzpenjali proti težko dostopnemu »epicentru« požara. »Nevarno je. Veter ogenj nosi na vse strani. Razmere se ves čas spreminjajo. Hodimo po robu. Z malo sreče bo ogenj pogašen do jutri dopoldan. Z malo nesreče se bo hitro razširil na stanovanjska naselja. Borimo se tako z ognjem, kot z burjo,« je zadihano pravil 19-letni Luka, sicer natakar in krenil nazaj proti gorečemu borovemu gozdu.
»Grozno je bilo. In še vedno se bojim. Kaj takega še nisem doživela. Ogenj - plameni so bili visoki deset metrov - je prišel sto metrov do moje hiše. Nikoli me še ni bilo tako strah. Ogenj je drugače. Zbuja organski strah. V telesu se na plamene nekaj odzove. To je verjetno zapisano v naših genih,« je na strmi vaški cesti, ki se je mimo vikendov in turističnih apartmajev vzpenjala proti goreči planini, dejala gospa Slavica Puhak, 70, sicer upokojenka iz Zagreba, ki sedem mesecev na leto preživi v svoji »morski rezidenci«. »V ponedeljek dopoldan, ko je bilo najhuje, sem na kup vrgla najnujnejše stvari in z vnukinjo sva se odpeljali na varno. Takrat je vladal popoln kaos. Ljudje so bili panični. Z vseh straneh so prihajali gasilci. Divje je pihalo. Dim nas je dušil. Ko sem na varnem pojedla kosilo, me je zagrabila slaba vest, ker sem svoje sosede pustila na cedilu. Vrnila sem se nazaj, vnukinja pa je ostala na varnem. Zdaj gasilcem kuham kavo, sosedom, nekaterih do zdaj sploh nisem poznala, pa pomagam čistiti okoli hiš. Lahko le upam, da ogenj ne bo kar naenkrat udaril preko hriba. Potem nas nič ne more rešiti,« je nadaljevala gospa Slavica, sicer Zagrebčanka. Njena soseda Mirjana Školjarić iz Ludbrega se je tresla od strahu. »Moj devetletni sin je želel ostati in gledati ogenj, a sva seveda zbežala. Drugače bi se lahko zadušila. Strašno je bilo. To je huje od vojne. Ogenj je najmočnejša sila. Najprej nisem mogla verjeti. Zdelo se mi je, da gledam film. Da se to ne dogaja meni. Bilo je vse bolj vroče. Potem pa so se plameni hitro spustili čez breg in prišli do roba naše hiše. Morali smo zbežati. Bojim se, da smo se prehitro vrnili. Vso noč bomo pokonci,« je v solzah povedala Mirjana.
Ob strmi makadamski cesti, preko katere je močan veter nosil zadušljiv dim, so počivali izčrpani gasilci iz Krka, ki so svojim kolegom na celini prišli na pomoč že v ponedeljek zgodaj dopoldan, ko je požarni dim iz kvarnerskih planin največji jadranski otok zavil v gost temen oblak. Otoški gasilci - sami izkušeni možje, ki so sodelovali v vseh največjih akcijah v zadnjem »požarnem desetletju« - so pili kavo, jedli sendviče in si čistili zaprašene obraze. »To je eden najtežjih požarov v moji karieri. Pogoji za gašenje ne bilo mogli biti slabši. Gasilska letala nam zaradi močne burje ne morejo pomagati. Ognju smo popolnoma izpostavljeni. Do zdaj smo imeli srečo, da ni bilo žrtev. Pred leti sem na Hvaru med gašenjem izgubil prijatelja, ki mu je odpovedalo srce. Na dolžnosti smo bili brez odmora dvainštirideset ur. To se je dogajalo v istem času kot tragedija na Kornatih, kjer smo izgubili veliko svojih tovarišev. Vsak hrvaški gasilec je danes zaradi tega drugačen. Tragedija nas je spremenila,« je pred povratkom na prvo požarno črto pravil 30-letni gasilec, ki se tako kot večina njegovih soborcev ni želel predstaviti. Uradne izjave je v imenu gasilcev lahko dajal le tiskovni predstavnik v Crikvenici. Morda tudi zato, ker so nekateri gasilci že v prvih urah požara novinarjem dejali, da bodo hrvaški politiki, ki so se - kako domača zgodba - med drugimi spravili tudi na gasilce, šele zdaj videli, kaj takšni ukrepi pomenijo v resničnem življenju. »Z varčevalnimi ukrepi želijo dobesedno požgati državo,« mi je v prvih torkovih urah dejal prostovoljni gasilec iz Delnic.
V Selcah, Crikvenici in Novem Vinodolskem so vladale izredne razmere. Policija je zaprla staro jadransko magistralo. Najhuje je bilo v bližini vasice Bribir, kjer naj bi požar zaradi človeške malomarnosti tudi izbruhnil. V torkovih jutranjih urah, ko so gasilcem na terenu na pomoč za poldrugo uro končno prišla tudi letala, je bil ogenj končno premagan. Na cesti, ki iz Selc vodi proti notranjosti, je bilo mogoče videti podobe popolnega uničenja. Borov gozd je zoglenel. Sem ter tja se je še vil dim. Zopet je začelo pihati. Gasilci iz Delnic, ki so se osemnajst ur bojevali z ognjem, so poležavali v senci in govorili o težkih urah. »Dobili smo bitko, vojne še ne,« je dejal eden izmed njih.
Kljub požaru, katerega »potencial« je bil po besedah gasilcev »ubijalski«, večina turistov ni prekinila svojih počitnic. V dopoldanskih urah so iz svojih sob in prikolic na plano ponovno privlekli ležalnike, plavutke in brisače ter se odpravili na plaže, od koder je bilo mogoče jasno videti požgane planine in ravno črto ob Jadranski magistrali, kjer je požrtvovalnim gasilcem uspelo zaustaviti morebitno veliko tragedijo.
