Tiskane izdaje
Javnomnenjske raziskave največ možnosti za zmago pripisujejo socialistom, na čelu z Enriquejem Peńo Nietom, mladim, karizmatičnim voditeljem, v katerem velik del Mehičanov vidi zagotovilo boljše prihodnosti.
Mehika je po dveh konservativnih predsednikih pripravljena na spremembo. Ne prav velika gospodarska rast, razmah revščine in vojna proti drogam, ki ne kaže pričakovanih rezultatov, so glavni razlogi, ki državo potiskajo v levo - stran od politike preteklih dvanajst let.
Manj kot teden dni pred splošnimi volitvami, na katerih bo osemdeset milijonov volilnih upravičencev izbiralo novega predsednika države, nov kongres in senat, tekma za najvišji položaj prehaja v sklepno fazo. Enriqueja Peńo Nieto, kandidata levo usmerjene Institucionalno revolucionarne stranke (PRI), je v zadnjem nizu raziskav javnega mnenja, ki so jih opravili vodilni mediji v državi, podpiralo približno 40 odstotkov vprašanih. Socialistu z več kot desetodstotnim zaostankom je sledil še en levičar - predsednik Stranke demokratične revolucije (PRD) Andrés Manuel López Obrador. Blizu je tudi kandidatka trenutno vladajoče konservativne Stranke narodne akcije (PAN) Josefina Vázquez Mota. V zadnjih javnomnenjskih raziskavah pred nedeljskim glasovanjem je bila razlika med njima le nekaj odstotkov.
Spopadanje s sedanjostjo (in preteklostjo)
Med predsedniško kampanjo so se izkristalizirale kvalitete in slabosti vsakega od kandidatov. Kratko sta potegnila oba Nietova tekmeca. López Obrador, mož, ki ni prebolel izgube predsedniške tekme leta 2006 proti Felipeju Calderónu, se je še enkrat izkazal za neprimernega kandidata. O Josefini Vázquez Mota, ki je morala pri predstavljanju programa izhajati iz zapuščine oblasti, v kateri je nekaj časa delovala kot ministrica za šolstvo, so med kampanjo javno podvomili celo nekateri člani PAN in jo tako potisnili na tretje mesto.
Podpreti 45-letnega nekdanjega zveznega guvernerja se marsikateremu Mehičanu ob ne najbolj prepričljivih alternativah zdi edina logična odločitev. Enrique Peńa Nieto za svoje privržence izžareva mladost in prepričanje, da se državi v primeru njegove zmage obetajo boljši časi. Njegove obljube o zmanjšanju neenakosti in revščine, povečanju števila delovnih mest, večji transparentnosti ter varnosti izhajajo iz nedokončanega dela Calderónove administracije. Poleg teh bi se lotil obsežnih, a dobrodošlih reform energetskega sektorja, zmanjšal odvisnost od izvoza nafte in povečal obdavčitev podjetij. Problem varnosti bi reševal z uvedbo podeželske žandarmerije in povečanjem števila članov federalnih policijskih enot. Država bi se pod njim osredotočila na zmanjševanje števila primerov nasilja. (Calderonov) boj z mamilarskimi karteli, v zvezi s katerim je v Mehiki v zadnjih šestih letih umrlo približno 50.000 ljudi, bi Mehičani prepustili Američanom.
Še vedno obstaja razmeroma velik del javnosti, ki je prepričan, da Mehika z Nietom stopa korak nazaj. Spomin na 71 let vladanja, na nedemokratične in manipulativne prakse nekdanjih voditeljev Institucionalno revolucionarne stranke (PRI), je v marsikateri glavi še zelo svež. Bojazen nasprotnikov, da se utegne Mehika z izvolitvijo Peńa Niete vrniti na pota starega režima, je z razvojem kampanje dobivala čedalje večji pomen, toda brez bistvenega učinka na javnomnenjsko podporo nespornega favorita. Obtožbe o kupovanju glasov in naklonjenosti največje televizijske mreže v državi so ostale brez epiloga.
Podlaga za napredek
Ekonomske teme so bile med kampanjo pomembne vsaj toliko, kolikor pereča varnostna vprašanja. Leta 2009 je svetovna gospodarska kriza državo močno prizadela. Še preden so se razmere stabilizirale in se je rast lahko nadaljevala, je Mehika zabredla v globoko recesijo, ki je pokvarila splošen vtis napredka. V obdobju 2006-2012 je mehiško gospodarstvo na leto povprečno zraslo za le 1,8 odstotka, precej manj kot, denimo, brazilsko ali kitajsko.
Finančna kriza je Mehičanom povzročila veliko težav, čeprav makroekonomska slika države težav v realnem gospodarstvu skoraj ne odstira. Zasluge za nizko stopnjo inflacije in obvladljiv javni dolg gre v celoti pripisati Calderónovi vladi. To je pohvalil tudi britanski Economist, ki je poudaril nekatere pozitivne rezultate dvanajst let konservativne oblasti: od izboljšanja konkurenčnosti mehiške proizvodnje do precej večje politične svobode in rasti srednjega razreda.
PRI s svojim kandidatom za zdaj bije pravično volilno tekmo, kar potrjuje, da so se stvari v Mehiki v zadnjih letih resnično spremenile. Stabilnost državnih institucij, predvsem kongresa in vrhovnega sodišča, bi morala biti zadostno zagotovilo, da Mehika tudi v prihodnje ne skrene s poti, na katero jo je usmerila trenutna oblast.
