Berlin – Ko gre za Kitajsko, nemški politiki govorijo o »posebnem partnerstvu« in obisk kanclerke Angele Merkel s polovico svoje vlade ter številnimi gospodarstveniki kaže, zakaj tako vzhičene besede: samo v nekaj prvih urah obiska so sklenili za pet milijard evrov poslov.
Kitajska je z nemške perspektive videti kot gospodarski raj, trgovinska menjava s to državo je lani presegla menjavo s Francijo, Španijo in Italijo skupaj. Ne moremo se čuditi, če je kanclerka v Peking priletela s tremi letali in 150 spremljevalci, med njimi sedmimi ministri in petimi direktorji podjetij z indeksa Dax. Takoj so sklenili, da bo Kitajska kupila še petdeset letal Airbus, Volkswagen pa bo zgradil svojo petnajsto tovarno. Tudi kitajske investicije v Nemčiji so že presegle milijardo, samo lani je svoje podružnice odprlo 158 kitajskih podjetij.
Videti je, kot da bi Angela Merkel z obiskom pri tako pomembni gospodarski partnerici želela užiti še zadnji poletni odmor pred morebitnim novim izbruhom evrske krize: Španiji grozi, da se kmalu ne bo mogla več zadolževati na finančnih trgih, Grčija, ki se ne more že zdaj, bo spet potrebovala sveži denar, nemško ustavno sodišče bo odločalo o evropskem mehanizmu stabilnosti ESM, na Nizozemskem bodo volitve, na katerih bodo svoje moči spet merili zagovorniki izstopa iz skupne evropske valute. Vodilni evropski politiki proti takšnemu tornadu vlečejo iz arzenala najrazličnejša orožja od večje vloge ECB pri kupovanju državnih obveznic do novih pravil za nadzor nad državnim zapravljanjem in bankami.
Vsak od teh mečev je vsaj z nemškega zornega kota dvorezen, še posebno morebitni dolžniški nakupi Evropske centralne banke, ki zadolženim državam lahko omehčajo pripravljenost za varčevanje in reforme. Kitajska pa se, nasprotno, boji, da se bo evrska kriza razširila tudi k njim, morda pa tudi, da ne bi s tem izgubili močnega partnerja proti ameriški prevladi v svetu. »Iskreno povedano, tudi mene skrbi,« je o evrski krizi povedal Wen, čeprav je Merklova zagotovila, da se zavzema za obstanek Grčije v območju evra. Kitajci se bojijo, da bi izstop ene države povzročil domine, premier Wen Jiabao pa je govoril tudi o nujnosti ravnotežja med proračunskim varčevanjem in spodbujanjem gospodarstva. Očitno Evropi in s tem tudi Nemčiji ne zaupa popolnoma, da bodo res dosegli pravo ravnotežje.
Tudi na drugi strani se mnogi sprašujejo, kako dolgo Kitajska lahko zagotavlja neznansko gospodarsko rast, ki jo je v preteklih desetletjih povzdignila v svetovno gospodarsko supersilo. A nihče ne dvomi, da bodo naredili vse, da jo zadržijo in še povečajo, ko kitajski veleposlanik v Nemčiji pravi, da njegova država ceni nemško zanesljivost, točnost in disciplino, je jasno, da se tega zagnano učijo tudi Kitajci. V industriji sončnih celic so z nizkimi cenami že dobesedno obglavili nemško proizvodnjo in v Bruslju se mnogi jezijo, ker je kanclerka v Pekingu napovedala nasprotovanje evropski preiskavi domnevnega kitajskega dampinga. Po drugi strani pa je Merklova, ki je na Kitajskem že šestič, dobila obljubo, da Kitajska ne bo omejevala izvoza redkih kovin.
Angela Merkel je močno vladno in gospodarsko delegacijo na Kitajsko pripeljala že letos tudi zato, da se je lahko pogovarjala tako z odhajajočim kot s prihajajočim kitajskim vodstvom. Ali bolje, da je tudi z novimi voditelji nadaljevala pogovore, saj je Xi Jinping, ki bo prevzel vodstvo države, nekoč že želel vedeti, ali kanclerka Kitajsko vidi kot povečano Nemško demokratično republiko. Pravijo, da je zanikala. Kanclerkini dialogi s Kitajsko pa vseeno niso zadovoljili tistih, ki verjamejo, da bi morala Nemčija v Pekingu bolj opozarjati na spoštovanje človekovih pravic ter svariti pred podpiranjem držav kot Sirija ali Iran.