Kanclerka Angela Merkel, ki v Uniji velja za avtoriteto pri določanju protikriznih ukrepov, ima problem. Dodatnega. Zaradi vse ostrejših evropskih prepirov o izhodih iz krize so se ji začeli postavljati po robu tudi domači politiki iz sestrske stranke CSU.
Problem ni nov. Konservativna zadržanost bavarske CSU do vsega, kar je evropsko in prihaja iz Bruslja, je v Nemčiji znana že dolgo. Toda v krogih vladajoče krščansko demokratske in krščansko socialne koalicije (CDU/CSU) so jo do zdaj vedno, vse od časov kanclerja Helmuta Kohla naprej, uspešno krotili. Ker pa se evro vse bolj maje, ker kriza spodkopava že vse več članic valutne unije, in ker se tudi v EU že začenjajo pojavljati vse bolj čudne rešitve in njim primerne politične izjave, pa so tudi politiki iz najbolj južne in gospodarsko najbolj razvite nemške zvezne dežele očitno začeli postajati nestrpni.
Sodu sta v minulih dneh s svojimi izjavami izbila dno dva ključna italijanska politika, oba nekakšna evropska »super« Maria. Prvi je bil šef Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je z napovedjo, da bo ECB začela odkupovati dolgove najbolj zadolženih evrskih držav, razkuril celo samega bavarskega deželnega ministrskega predsednika Horsta Seehoferja, še bolj pa generalnega sekretarja CSU Alexandra Dobrindta, ki je zagrozil celo s tožbo pred evropskim sodiščem, če bi se ECB res lotila takih odkupov, ki niso ne v skladu z njeno vlogo in tudi ne z veljavnimi evropskimi pogodbami. Drugi »neprevidni« Mario pa je bil šef italijanske tehnokratske vlade, finančni ekspert in nekdanji evropski komisar Mario Monti, ki je v intervjuju za Spiegel izjavil, da bi si morali evropski premieri za učinkovitejši boj s krizo najprej izbojevati veliko večji manevrski prostor v svojih domačih parlamentih, saj jim ti ne bi smeli v tolikšni meri vezati rok pri sprejemanju nujnih odločitev za izhod iz krize.
Na to Montijevo izjavo so poskočili tako rekoč vsi nemški strankarski politiki, češ da take ideje o še manj demokracije ne pridejo v poštev in da Evropa, kar je moral potem uradno izjaviti celo nemški zunanji minister Guido Westerwelle, potrebuje »kvečjemu še več demokratične legitimnosti, ne pa manj«.
Toda duh političnega obračunavanja med članicama valutne unije, ki sta se objektivno znašli v izrazito neenakopravnem položaju, je medtem že ušel iz steklenice. Generalni sekretar CSU Dobrindt je za Welt brez dlake na jeziku povedal, da »gospod Monti očitno potrebuje jasno izjavo, da Nemci za financiranje italijanskih dolgov niso pripravljeni ukiniti svoje demokracije«, italijanski mediji pa so se odzvali z naslovi o »Quatro reich« in z vprašanji, ali nismo vsi »merkelizirani«?
Populizem za domačo rabo
V vse druge zamere, ki jih je bilo v minulih dneh slišati med Rimom in Berlinom, se ne bomo spuščali, zagotovo pa si zaslužita omembo izjava bavarskega finančnega ministra Markusa Söderja, po kateri bi morale članice z evrom Grčijo že zdavnaj nagnati iz evrske unije, ker bi tako z »vzorčnim primerom« tudi Španiji in Italiji povedale, da EU ni brezzoba, in izjava njegovega strankarskega kolege Alexandra Dobrindta, da bi bilo tudi italijanskemu predsedniku ECB Mariu Draghiju treba nedvoumno povedati, naj dela v interesu vseh članic z evrom, ne pa le v interesu svoje domovine.
Res je, da Bavarsko (tako kot kanclerko Merklovo na zvezni ravni) prihodnje leto čakajo volitve, in da marsikaj povedanega ni bilo v prvi vrsti namenjeno Rimu, Atenam ali Madridu, ampak domači javnosti. Vseeno pa velja, da takrat, ko zaradi zaostrovanja finančne krize celo politiki najvišjega ranga začno izgubljati potrpljenje in so pripravljeni posegati po takih populističnih metodah, najbrž ni več daleč tudi do hude politične krize, ki lahko povzroči popolno nezaupanje v Evropsko unijo. Ustvarjanje ozračja, v katerem so vsega krivi »lenuhi« z juga Evrope ali pa preveč pravoverni in »oblastiželjni« Nemci, ki bi radi Evropo po svoji meri, je namreč dobrodošla voda na mlin različnim Vildersom, Le Penom ali Strahejem, s tem pa je hitro lahko tudi začetek konca kakršne koli racionalne skupne evropske politike. Brez nje pa se EU ne more izvleči iz krize.