Tiskane izdaje
New York - Sodeč po zadnjih odločitvah ameriških sodišč se je odprla sezona lova na nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda. Prejšnji teden je okrožni sodnik v Washingtonu odločil, da ima neimenovani pogodbeni sodelavec obrambnega ministrstva, ki so ga domnevno mučili v ameriškem vojaškem priporu Camp Cropper v Iraku, pravno podlago za tožbo proti Rumsfeldu, podobno je v ponedeljek razsodilo zvezno prizivno sodišče v Chicagu, kjer nekdanja uslužbenca zasebne varnostne družbe obtožujeta nekdanjega prvega človeka Pentagona, da je osebno odgovoren za mučenje, ki sta ga prav tako prestajala v razvpitem taborišču Cropper.
Primer Donalda Vancea in Nathana Ertla je zanimiv tudi zato, ker ju je ameriški vojski prijavil njun delodajalec Shield Group Security. Tega sta pogodbenika, ki sta v Iraku delala v letih 2005-2006, sumila, da podkupuje predstavnike iraških oblasti in nezakonito trguje z orožjem, zato sta začela o tem obveščati predstavnike ameriških civilnih oblasti v Iraku. Ko so v varnostni družbi to odkrili, so se maščevali in ju kot sovražna elementa ovadili ameriški vojski. Vance je bil za Cropperjevimi rešetkami tri mesece, Ertel pa šest tednov, v priporu pa sta doživela »morečo izkušnjo, saj sta v bila v popolni izolaciji, v samici in ves čas podvržena fizičnemu in psihičnemu mučenju«, kar so zapisali v ponedeljkovi razsodbi.
Tožnika navajata, da sta bila med mučenji, ki sta jih morala prestati v vojaškem priporu, zaprta v izjemno hladni celici, osebje pa jima ni hotelo dati toplejših oblačil, niso jima pustili spati, pustili so ju brez hrane in vode in jima grozili s pretepanjem. Najbolj zloglasne ekstremne zasliševalske metode, nadziranega utapljanja oziroma »vodnega deskanja«, nekdanja pogodbenika ne omenjata. Doslej je veljalo, da so zvezanim pripornikom - in to zgolj trem - skozi gazo na ustih z vodo zalivali pljuča le ameriški obveščevalci, »vojska pa v nasprotju s Cio ni nikoli nikogar vodno deskala«, je lani v reviji New Republic zapisal Benjamin Wittes z liberalnega washingtonskega mnenjskega središča Brookings. Rumsfeld je v svoji avtobiografiji Znano in neznano zapisal, da »kolikor sam vem, noben pripadnik ameriške vojske, ki je sodeloval pri zaslišanjih, ni uporabil vodnega deskanja na nobenem od pripornikov, ne v Guantanamu ne kjer koli drugje na svetu«.
Toda nekdanji šef Pentagona se je bodisi »gladko zlagal ali zgolj spretno izkrivil resnico«, je prejšnji teden na raziskovalnem portalu Truth Out zapisal novinarski veteran, pisec knjig in avtor številnih dokumentarcev Jeffrey Kaye. Opisal je primer nekdanjega pripornika iz Guantanama Murata Kurnaza, ki je maja 2008 pred kongresnim odborom za mednarodne odnose pričal, kako so mu v ameriškem vojaškem priporu v Afganistanu med zaslišanjem namakali glavo v vedro z vodo. Da so podobne metode uporabljali tudi v Guantanamu, sta odkrila zdravnika Vincent Iacopino in Stephen Xenakis, ki sta maja v poročilu, objavljenem v spletni reviji PLos Medicine, omenila vsaj en primer, ko se je pripornik skoraj zadušil, ker so mu s cevjo nasilno vlivali vodo v usta, drugi pa je komaj preživel prisilno utapljanje v straniščni školjki. Kakor razkriva Kaye, o tem, da so tudi vojaški zasliševalci uporabljali metodo vodnega deskanja, ki bi bila po besedah nekdanjega pravosodnega ministra Michaela Mukaseya »mučenje, če bi jo uporabili na meni«, priča tudi maja 2008 objavljeno poročilo generalnega inšpektorja pravosodnega ministrstva, v katerem vojska prizna, da je v Guantanamu vodno deskala nesojenega ugrabitelja letal 11. septembra 2001 Mohameda al Kahtanija.
