Tiskane izdaje
Še vedno se spominjajo, kakšne so bile razmere pred krizo, in tudi to je del težav. Junaki in junakinje New Yorka, ki so še včeraj verjeli, da so vitezi in zavojevalci Manhattna, se zelo dobro spominjajo, kakšen je bil New York v sedemdesetih letih - v obdobju pred prevlado milijonskih plač v velikem jabolku.
Črni spomini
Spominjajo se nekdanjega New Yorka in opažajo znake, ki napovedujejo prihodnost. Prav zato se bojijo.
Cathy je včasih delala v banki, danes pa je brezdomka in živi na trgu Tompkins Square. Razmišlja o heroinu in smradu, ki jo obdaja. V sedemdesetih letih je imela majhno stanovanje nedaleč stran na ulici Orchard Street. V stanovanje so ji trikrat vdrli. Spominja se gorečih avtomobilov in razbitega stekla, oblakov dima in policistov, ki so ob vsakem udarcu zakričali: »Fuck you!«
Lastnik restavracije Fred Austin pove, da je zaradi narkomanov odstranil vrata toaletnih prostorov v restavraciji Katz's. Če so si že vbrizgavali droge pred njegovimi gosti, je hotel, da jim je vsaj nekoliko nerodno.
Tom Birchard, lastnik restavracije Veselka, pravi, da se je v sedemdesetih letih navadil na značilno newyorško hojo - hitro in odločno hojo, med katero je treba opazovati, kaj se dogaja dve ulici naprej, vsakih deset korakov se je treba ozirati čez ramo, se izogibati vhodnim vratom in prečkati ulico ali se celo obrniti, če se ti približa več temnopoltih moških.
Župan Michael Bloomberg pravi, da je bila poleg umorov, prostitutk in nepisanega pravila, da se morajo belci izogibati območjem, kakršna sta Harlem in Bronx, najslabša lastnost New Yorka njegova podzemna železnica. »Podzemna železnica je bila zadušljivo vroča, vlaki pa nikoli niso prišli pravočasno. Okolica je bila vlažna in umazana, povsod je bilo veliko smeti. Ljudje so vstopali, a se niso več vrnili. Pravi pekel.«
Grace na Wall Streetu pa pravi, da se ne boji, da bi znova postala revna. Tako je trdila med najinim prvim pogovorom pred šestimi meseci. Grace Dolan Flood pravi, da se je bala nečesa drugega. »Bojim se, da sem narobe živela svoje življenje. Dolga leta si močno prizadevaš za nekaj, nato pa te nenadoma zavržejo. In kaj zdaj?«
Takšni občutki prevladujejo v New Yorku leta 2009: mešanica dvoma, skrbi in strahu. Strah pred tem, da na koncu vse skupaj ni vredno vsega truda, prizadevanj in nenehnih bojev. Strah pred drogami v šolah, pred otroškimi igrišči, ki se spreminjajo v prizorišča zločinov, razbitimi okni, propadom. Strah pred prihodnostjo, ki spominja na preteklost.
Če boste poskušali odkriti značilni utrip New Yorka na južnem Manhattnu, Wall Streetu, v četrtih East Village, Lower East Side ali TriBeCa, boste zagotovo začeli dvomiti o enotnem značaju mesta. New York sestavlja pet okrožij in več tisoč četrti in je preprosto prevelik za takšne posplošitve.
Središče krize
Po telefonu se pogovarjam z nepremičninskim milijarderjem Donaldom Trumpom. »Pozdravljeni, prijatelj!« me glasno pozdravi. »V New Yorku je čudovito. Imamo sijajnega policijskega poveljnika in izjemnega župana, zato se odlično počutimo.«
Vendar je mnenje Donalda Trumpa letos poleti mnenje manjšine. Jamie Johnson sedi v lokalu na trgu Union Square. Tridesetletni dedič farmacevtskega podjetja in režiser dokumentarnega filma Born Rich mi pove: »Mestu resnično grozi, da bo izgubilo svoj pomen. Ljudje se počutijo ranljive. Celotna generacija, ki nikdar v življenju ni imela težav, spoznava, da ne bo uresničila svojih sanj o tem, da bi življenje zanjo postajalo čedalje lepše: dobre šole, dobre ocene, dobra služba, dober denar. In tega se bojijo.«
Vse zato, ker je New York po septembru 2008 postal središče svetovne finančne krize. Tu se je vse začelo, tu so opazili prve posledice in jih prvi resnično občutili.
Trgovine se zapirajo ali pa komaj preživijo iz dneva v dan s ponudbami, kakršna je »tri obleke za 250 dolarjev«. Nihče jih ne more kupiti. Tako imenovanega »Food Traffic« - prevoza s taksiji čez Manhattan do najuglednejših restavracij - skoraj ni več. Čedalje več je kraj, nasilja in drugih zločinov. Pojavili so se tudi Newyorčani, ki se pretvarjajo, da so presenečeni, ko ugotovijo, da lokal sprejema samo gotovino. Natakarjem povejo, da bodo denar dvignili na bankomatu, a se nikdar več ne vrnejo v restavracijo. »Impulse shopping«, navada, da se uslužbenci med odmorom za kosilo sprehodijo skozi trgovine in nakupujejo, je popolnoma izginila. Kar 6,5 odstotka vseh trgovin na Manhattnu je praznih; to je najvišji odstotek v zadnjih dvajsetih letih. Na Peti aveniji, najpomembnejši nakupovalni četrti zahodnega sveta, je zaprtih 14 odstotkov trgovin med 42. in 49. ulico. Celo trgovine Brooks Brothers so izpraznile svoje prodajne prostore in za seboj pustile le prazne izložbe in gradbene odre. Za njimi so ostali samo napisi: »na prodaj«, »oddamo v najem«, »brezplačno«.
Mestne restavracije oglašujejo »recesijske večerje«: hot dog in pivo za pet dolarjev. Spet je mogoče dobiti prosto mizo, kjer koli in kadar koli želite, vratar pa vas, če oklevate, pogosto pokliče nazaj in vam predstavi ponudbo. Zdi se, da je snobizem izginil.
Prazna stanovanja, ugodni popusti
Luknje na cestah so čedalje večje. Zdi se, kakor da se je po zlomu investicijske banke Lehman Brothers na cestah pojavilo precej več podgan. Vreče s smetmi se kopičijo, ker morajo restavracije in hoteli plačati njihov odvoz, a raje prihranijo svoj denar. Brezdomci tavajo po ulicah, stanovanja ostajajo prazna, njihovi lastniki ponujajo popuste. Še pred kratkim si takšnih razmer ni bilo mogoče niti predstavljati, vsaj tu na Manhattnu in v Brooklynu ne.
Ljudje se na krizo različno odzivajo. Ko je Andre Wechsler iz Düsseldorfa izgubil službo na Wall Streetu, je na Prvi aveniji odprl stojnico s hot dogi in začel prodajati klobase s karijem. Mestne revije so pohvalile njegovo iznajdljivo, okusno in »pristno nemško« zamisel.
Sto metrov stran Cathy sedi na klopi. »Izmučena sem,« prizna. »Sem brez zavarovanja, službe ali stanovanja.« Cathy spi v vagonih podzemne železnice ali na klopeh v parku Tompkins Square. Je brezdomka v dežnem plašču in vse svoje stvari ima shranjene v nakupovalnem vozičku. Včasih je bila borzna posrednica v družbi Merrill Lynch, vendar ni nikdar varčevala, zato je ostala brez vsega. Ko ljudje, kakršna je Cathy, izgubijo službo v mestu brez mreže socialne varnosti, padejo hitro in globoko.
Govorimo lahko o verižni reakciji. Wall Street je bil gonilna sila mesta in vse od leta 1990 je bil New York monotematska prestolnica. Če finančno propadla družba Lehman Brothers odpusti približno 25.000 ljudi, mesto izgubi več milijonov dolarjev davkov, ki jih nujno potrebuje za izobraževanje, policijo in popravilo cest. Otroci prenehajo hoditi v zasebne šole, zato zaposlitev izgubijo čistilke in vrtnarji. To vpliva tudi na nepremičninski trg in vse dejavnosti potrošnikov. V taksijih sedijo samo taksisti, ki si obupano prizadevajo pritegniti maloštevilne turiste, ki še lahko zapravijo nekaj denarja. Nato pa AIG in Merrill Lynch odpustita še nekaj tisoč zaposlenih.
Ali se lahko današnje težave iz New Yorka jutri pojavijo tudi v Berlinu in drugod po svetu? New York je že večkrat postal vzor in zgled za druge, a tokrat bi postal zgled za strah. Bi lahko postal zgled za novo svetobolje (weltschmerz) v pravem pomenu besede?
Balon se napihne vsakih deset let
Grace Dolan Flood hitro misli in govori. Nič čudnega, saj je bila včasih prodajalka in je morala hitro vzpostaviti zaupljiv odnos s stranko. Grace je klicala podjetja in zasebne stranke in jih poskušala prepričati, naj vložijo svoj denar v švicarsko investicijsko banko UBS. Njeni sodelavci so ustvarjali nove investicijske modele, Grace pa je iskala vlagatelje, ki bi ustrezali modelu. Zato je veliko potovala in sčasoma začela posvečati premalo pozornosti svoji družini, počitnicam, zasebnemu življenju; kakor številni Newyorčani je živela samo še za svoje delo. Petnajst let je delala na Wall Streetu in zaslužila vsaj 300.000 dolarjev na leto, pogosto tudi več.
Z denarjem je lahko kupila stanovanje na križišču ulic Chambers in Greenwich s čudovitim razgledom na umirjeno četrt, v garaži pa je imela parkiranega jaguarja. Postala je del Wall Streeta. Privoščila si je zelo drage obleke, med drugim tudi 800 dolarjev vredno obleko znamke Prada, vendar ni nikdar imela prave priložnosti, da bi jo lahko oblekla.
Grace je seveda zelo dobro poznala trg; vedela je vse o ponavljajočih se obdobjih in o balonu, ki se napihne vsakih deset let, »ko se vsi preveč vznemirjajo zaradi dogodkov, ki se nenehno ponavljajo«, mi pove. Grace je kupovala, ko so drugi prodajali. Tako je kupila svoje stanovanje kmalu po 11. septembru, ko je stalo le 435.000 dolarjev in so vsi zapuščali spodnji Manhattan. Danes je vredno 900.000 dolarjev. Grace je vedela, da se bo začela kriza, zato se je nanjo pripravila tako, da je kupila nekaj delnic na propadajočih trgih in nakopičila gotovino, ki bi ji omogočila, da bi lahko izbirala med več možnostmi. Pričakovala je nevihto, ni pa vedela, da jo čaka konec sveta.
Maja 2008 je Grace izgubila službo. Začela je iskati novo zaposlitev, vendar Wall Streeta, kakršnega je Grace zelo dobro poznala, ni bilo več. Najprej se je odzvala kot ponavadi: poklicala je »lovce na glave«, ti pa so ji priskrbeli predstavitvene pogovore pri strankah. Poskušala je uporabiti svojo mrežo, vendar je tudi ta izginila. Nihče ni mogel več nikomur pomagati. Grace pravi, da jo na njenem področju vsi zelo cenijo: »Vem, kako je treba zgraditi medsebojne odnose, sem dobro izobražena, odlično se znajdem pri delu v skupinah in se vedno zavedam, da je stranka najpomembnejša. To je moj ugled.« Vendar ni nikogar več zanimal njen sloves, po pogovorih se nobena stranka ni več oglasila.
»Najboljše nas še čaka«
Na Manhattnu so posledice krize očitne. Družba Virgin je zaprla svojo največjo prodajalno na svetu na Times Squaru, gospe pa v četrti Upper West Side prosijo prodajalce, naj jim kupljene stvari vstavijo v preproste, neoznačene rjave papirnate vrečke. Ekonomist Colin Camerer je za revijo New York povedal, da dejanja, ki se zdijo v času blaginje sestavni del elegantnega načina življenja, v času draginje veljajo za neprimerna.
Kako se bo vse končalo? Newyorški župan zagovarja protislovni stališči: pravi, da razmere še nikdar niso bile slabše, hkrati pa trdi, da niso tako slabe, kakor nekateri mislijo. Vzroki za njegova nasprotujoča si stališča so jasni. Michael Bloomberg mora pred novembrskimi volitvami pojasniti, zakaj bi ga morali volivci znova izvoliti in mu omogočiti še tretji mandat v mestni hiši. Pred njegovo izvolitvijo to ni bilo mogoče, nato pa je prepričal mestne oblasti, da so spremenile pravila. Bloomberg trdi, da so v New Yorku izredne razmere in le on lahko popelje mesto iz krize.
Hkrati je treba vedeti, da je Bloomberg vložil 90 milijonov dolarjev lastnega denarja v volilno kampanjo. Ko obišče gospodarsko zbornico špansko govorečega prebivalstva v Queensu, se udeleži sestanka združenj tesarjev in izdelovalcev pohištva v hotelu Sheraton na 53. ulici ali se pojavi na slavnostni prireditvi ob podelitvi nagrade judovskemu poslovnežu, nenehno navdušeno razlaga, da je New York najčudovitejše mesto na svetu, najboljši dnevi pa ga še čakajo, ker bo premagal krizo, kakor je premagal vse druge težave.
Sto tisoč izgubljenih delovnih mest
Zdi se, da Bloomberg pooseblja New York. Njegovo osebje trdi, da hitro in bistro razmišlja, je maničen, koleričen in nekoliko megalomanski. Raje, denimo, živi v mestni hiši kakor v Gracie Manson, uradni županovi rezidenci, ker se mu zdi premajhna. Kljub temu se pretvarja, da se vozi s podzemno železnico kakor njegovi volivci, čeprav ga šofer pripelje do postaje. Ko ga je eden izmed meščanov obtožil kršenja demokratičnih pravil, da bi lahko že tretjič postal župan, saj nihče drug ne more tako močno vplivati na medije ali nameniti tako veliko denarja za volilno kampanjo, mu je Bloomberg odgovoril le: »Sram bi vas moralo biti!«
Županova najljubša šala je: »Prejšnji teden je deževalo le dvakrat: enkrat tri dni, drugič pa štiri dni.« Tisti dan, ki sem ga preživel z njim, jo je povedal šestkrat. Njegovi podporniki so kljub temu prepričani, da ima odličen smisel za humor. Prav tako trdijo, da ima veliko zamisli o tem, kako rešiti New York pred propadom.
Župan zavrača trditve, da je New York odvisen le od Wall Streeta. »Smo svetovna prestolnica mode, prestolnica medicine, prestolnica medijev,« je povedal.
Mestna uprava je ocenila, da bo poleg 75.000 izgubljenih delovnih mest v finančni industriji delo izgubilo še dodatnih 300.000 Newyorčanov. Doslej je delo izgubilo samo 100.000 ljudi. Mesto je zato ustanovilo sklad, ki posoja denar ustanoviteljem malih podjetij. Pripravili so tudi program ponovnega usposabljanja za brezposelne nekdanje prebivalce Wall Streeta. »Javnim šolam bomo namenili 7,5 milijarde dolarjev,« je izjavil Bloomberg med kampanjo. »Ko se bo kriza končala, bomo močnejši kakor na začetku krize.«
»Vsi so prejemali socialno podporo ali uživali droge«
Tom Birchard pije kavo pred Veselko, znano newyorško kavarno, ki so jo ustanovili ukrajinski priseljenci na križišču Druge avenije in 9. ulice v četrti East Village. Birchard jo je prevzel od svojega tasta. Kakor številni drugi pred njim je tudi on prišel sem, da bi poiskal zaposlitev. Njegov oče, neomajen republikanec, je bil najprej zaposlen v družbi za pripravo juh Campbell, nato pa so ga zaposlili v vojski, kjer je letalce učil, kako je treba pravilno metati bombe. Tom je hotel zapustiti Pensilvanijo, zato se je leta 1967 preselil v East Village. »Tu je bilo čudovito, zato je četrt takoj postala moj dom,« se spominja. Povsod je bilo veliko temnopoltih, lezbijk in gejev, včasih je prišel tudi Andy Warhol, ki je živel ob Centralnem parku. Tom Birchard takrat še ni vedel, kaj bi rad počel v življenju, vendar mu je bilo pravzaprav vseeno. Zajtrk je vedno jedel v Veselki in tu spoznal svojo prvo ženo. Ko mu je umrl tast, se je zavedel, kje bi rad živel do konca svojega življenja - v Veselki.
Takrat so se otroci še igrali na Drugi aveniji. Avtomehaniki so popravljali avtomobilske motorje na pločnikih, slikarji so slikali, pisatelji pisali, glasbeniki vadili, hipiji pa opazovali dogajanje, brali, poslušali in se omamljali. Takratni Manhattan je bil precej drugačen prostor od današnjega. V Veselki je stregla Poljakinja, ki je pospravljala mize ter kuhala in stregla boršč. Vse je potekalo zelo počasi.
Nato pa je mestu zmanjkalo denarja in ni več moglo plačevati računov, ker so birokracija in gradbeni projekti postali predragi, z davčnimi dohodki pa ni bilo mogoče poravnati stroškov. Podzemna železnica se je ustavila, luknje na cestah so pokrili z jeklenimi ploščami, pojavile so se podgane, življenje v četrti pa se je močno poslabšalo.
Birchard pravi, da se je v četrti pojavila mafija. Heroin je nadomestil hašiš, hipiji so postali zvodniki, prostitutke, vlomilci in morilci. Vse se je dogajalo prav tu za vogalom, pred vrati, celo sredi restavracije, ki je bila pol manjša kakor danes. Prebivalci četrti East Village so imeli pri sebi nože in Birchard se spominja, da so vlomili prav v vsa stanovanja v četrti. »Vzhodno od Avenije A so lastniki stanovanj požigali lastne hiše, ker ni nihče več plačeval najemnine. Vsi so prejemali socialno podporo ali uživali droge,« še pove.
Mesto na razpotju
Nato se je vse spet spremenilo. Poceni stanovanja so privabila mlade umetnike, izdelovalce šahovskih figur in oblikovalce, odprli so se novi lokali, študentje z newyorške univerze pa so množično začeli obiskovati Veselko, ko so v časopisu Village Voice pisali o blinih, vzhodnoevropskih sladkih palačinkah.
Nato so prišla devetdeseta leta, desetletje denarja. V New Yorku je zavladal Wall Street, East Village pa so zavzeli ljudje, ki so lahko plačevali 2000 dolarjev najemnine. Nato so se pojavile verige s hitro prehrano: Starbucks, Dunkin' Donuts in podobna podjetja.
In zdaj?
Mesto je na razpotju, tega se vsi zavedajo. Se bodo vrnila sedemdeseta leta in se bo preteklost ponovila? Zgodovina se le redko ponavlja, a se nikdar ne konča. Tudi mesto se ne bo nehalo razvijati; spreminjalo se bo preprosto zato, ker prihajajo novi priseljenci, ki spreminjajo cele četrti in postavljajo nova pravila.
Novi, nekoč nepredstavljivi New York pod vodstvom župana Michaela Bloomberga mora reševati različne težave, od globalnega segrevanja do kolesarskih stez. Le še taksisti divjajo levo in desno po šestpasovnih cestah in večkrat povozijo nič hudega sluteče kolesarje. Bela kolesa, t. i. »kolesa duhov«, so priklenjena na ulične svetilke kot spomeniki žrtvam prometnih nesreč.
Varnost pomembnejša od denarja
New York je bil v obdobju Wall Streeta mesto sebičnežev. Danes je mogoče videti bogate brezposelne ljudi, ki pomagajo streči revnim brezposelnim ljudem v javnih kuhinjah. V mestu je čedalje več potujočih kuhinj, nekdanji bankirji pa bi radi trenirali šolska bejzbolska moštva. Če postanejo ljudje zaradi denarja narcisoidni, ali se lahko zaradi pomanjkanja denarja poboljšajo?
Sociologi trdijo, da se Newyorčani spet zavedajo, kako pomembna je redna zaposlitev. »Včasih ljudi ni zanimala varnost - to je bila značilnost premalo ambicioznih,« razlaga Barry Schwartz, psiholog na kolidžu Swarthmore v Pensilvaniji. »Zdaj pa vse več ljudi spoznava, da je varnost pomembnejša od premoženja.«
Sociologi ugotavljajo, da človekoljubne organizacije ne potrebujejo več pomočnikov, ker nimajo dovolj denarja. Prepričani so tudi, da je najhujša stvar, ki se lahko zgodi prebivalcu mesta, prav to, da izgubi službo. Zaradi občutkov neuspeha in razočaranja lahko začne obupavati kakor v vseh drugih zahodnih velemestih.
Mesto bo morda kmalu znova razdeljeno. Nekje bo nastala nova skupnost, drugje pa nov geto - vrnitev v divji New York Scorsesejevega Taksista, New York poceni najemnin, smeti in umorov. Nevaren je lahko tudi podatek, da je med temnopoltimi delež tistih, ki so slabo ali premalo izobraženi, nadpovprečno visok, hkrati pa je med vsemi družbenoekonomskimi skupinami najverjetneje, da bodo službo izgubili prav črnci.
Grace se je prijavila za delo učiteljice, vendar so ji po koncu prijavnega postopka povedali, da ne bodo zaposlovali novih učiteljic, ker morajo znižati stroške. A Grace trdi, da se ji ne bo težko privaditi na življenje, ki se precej razlikuje od življenjskega sloga višjih razredov, ki ga je bila vajena doslej. Njena družina se je priselila v New York iz Irske, ko je bila Irska najrevnejša država v zahodni Evropi. Družina Dolan je živela v Brooklynu, preden je postal modno okrožje. Njen oče je raztovarjal tovor z letal na letališču Kennedy, delal pa je tudi kot hišnik in čistil pisarne. Včasih je s sabo vzel otroke. »Še vedno lahko očistim kakršno koli kopalnico v samo petih minutah,« pravi Grace. Njena starša sta se odločila, da bosta vsem petim otrokom zagotovila življenje srednjega razreda, zato sta vse otroke poslala na univerzo. »Hotela sem, da bi bila starša ponosna name,« pove Grace. »Priseljenci bodo popeljali državo iz krize, ker ne mislijo, da imajo pravico do boljšega življenja. Zanj so se pripravljeni bojevati.«
Grace je svoje stanovanje oddala v najem. Ne more si več privoščiti nekoč nepomembne vsote 3500 dolarjev, ki jo potrebuje za odplačilo posojil in prehrano, zato je poiskala cenejše stanovanje. Nič več ne kupuje New York Timesa in odpovedala se je pitju predrage kave.
Prebivalci Wall Streeta so včasih vsak dan jedli v restavracijah. Danes nekdanji prebivalci Wall Streeta jedo v restavracijah samo ob sobotah, se odpovejo predjedem in pijejo pivo namesto vina.
»Smo na prelomnici. Vsi se tega zavedamo«
Fred Austin zelo dobro pozna četrt Lower Manhattan, ljudi in utrip New Yorka, v katerem je odrasel in v katerem vodi restavracijo Katz's. Prepričan je, da New York ostaja središče ustvarjalnega sveta: »Mesto privablja ustvarjalen, pameten denar. Tega ni mogoče nenadoma ustaviti. Mladi ljudje, ki se priselijo v New York, hočejo živeti, ne trpeti. Pred tridesetimi leti so napovedovali, da bodo mesta sčasoma izumrla, a časi so se spremenili in danes smo zelo oddaljeni od New Yorka v sedemdesetih letih. Kriza je morda res globoka in se pozna na številnih področjih, a urbane kulture - mešanice zamisli, moči in energije - preprosto ni mogoče spremeniti. Zato bo znova prevladala.«
Fred poje kislo kumarico in srkne požirek kave. Nato nadaljuje: »Vsi prebivalci New Yorka se zavedajo, da je zdaj treba sprejemati zelo pomembne odločitve, ker nihče noče doživeti propada mesta. Smo na prelomnici. Vsi se tega zavedamo.«
Več mesecev po najinem prvem pogovoru mi Grace med deževnim poletjem v New Yorku pove, da je dobila zaposlitev. Mlade prebivalce Wall Streeta usposablja za delo v investicijskem bančništvu. »Res sem vesela, ker spet delam,« mi pove.
Se bodo razmere poslabšale?
Zdi se, da je Bloombergova administracija prepričana, da se razmere izboljšujejo. Grace Dolan Flood se strinja z njimi. »Krize pridejo in grejo,« je prepričana.
Podatki kažejo, da se zapira še več trgovin in še manj ljudi zapravlja denar. Goldman Sachs res znova služi milijarde kakor pred krizo, vendar to ne bo rešilo preostalih prebivalcev mesta. Na podlagi analiz je mogoče ugotoviti, da se bodo razmere v prihodnjih mesecih, morda celo letih poslabšale.
Newyorčani si seveda želijo premagati krizo. Govorijo o svojem pogumu in domišljiji. Veliko jabolko je še vedno dinamično mesto z 8,3 milijona prebivalcev. A vprašati se moramo, ali se ni kriza začela prav zato, ker so se številni Američani nepremišljeno zadolževali in bili prepričani, da si zaslužijo še en avtomobil ali še eno hišo? Zato ker se je zgodba o izjemni državi z najboljšimi delavci na svetu pokazala za mitsko ali lažno? Ali je mogoče, da se Združene države in celo New York leta 2009 preprosto ne zmorejo spremeniti tako hitro, da bi se ustrezno prilagodili krizi?
Tom Birchard, lastnik Veselke, pravi, da še ni pozabil previdne hoje po New Yorku, na katero se je navadil v sedemdesetih letih. Vendar upa, da se bodo razmere v New Yorku izboljšale, kakor so se vedno doslej. »Velikokrat smo se znašli v razmerah, ko je bilo treba preživeti,« pravi. »Dokler je na voljo pot, ki zagotavlja preživetje, bomo preživeli.«
Nato se zasmeji in doda: »Številni zabavni in zanimivi ljudje, ki so trdili, da je Manhattan izgubil svoj čar, ker si niso mogli privoščiti, da bi tu živeli, se spet vračajo domov.«
Birchard je prepričan, da so doživeli nekakšno očiščenje. Dobičkarji odhajajo, umetniki se vračajo. Čeprav je dogajanje v mestu še vedno tiho in prikrito, se mu zdi, da se mesto znova prebuja, prebujanje pa ga vse bolj spominja na leto 1969. To še ni čisto pravi novi utrip New Yorka, a nekaj se zagotovo dogaja.
Mesto, kakršno je New York, morda resnično potrebuje takšno krizo vsakih deset let.
Iz Sobotne priloge
