Tiskane izdaje
Postopno nastajanje mlade kosovske politične in menedžerske elite, ki se je večinoma šolala v tujini in dobro ve, da »statusa« – tudi oni ga seveda razumejo kot samostojno državo – dandanes ni mogoče doseči s puškami in vihtenjem zastav, je ena redkih pozitivnih posledic namestitve mednarodnih enot in uvedbe protektorata, za katerega se je mednarodna skupnost odločila po Natovih napadih na takratno Miloševićevo ZRJ. Ibrahim Rugova je bil z nenasilnim, a še vedno odločnim bojem za samostojnost pokrajine v tujini že pred tem svojevrstna ikona takih prizadevanj. Z gandijevsko držo in prepoznavnim svilenim šalom je svetu sporočal doma marsikdaj za izdajalske označene ideje, da je razumen razplet emocionalno-nacionalistične norije na Balkanu morda le mogoč.
S spoznanjem, da so »standardi«, ki s človekovimi pravicami prinašajo normalen politični dialog, z njim pa tudi tuji kapital, gospodarski razvoj in umestitev v mednarodno skupnost, v 21. stoletju prvi pogoj za nastanek in obstoj kakršne koli avtonomije, in da je njen »status« potem le še vprašanje časa, je generacija mladih kosovskih menedžerjev – vsaj v očeh tujine in Evropske unije – začela prehitevati tiste, ki bi postavljali straže okrog samostanov. Na dunajskih pogajanjih, ki bi se morala začeti to sredo, bi zato zagotovo imela veliko več težav SČG, v kateri se nova politična in gospodarska elita, ki bi govorila Evropi razumljiv jezik, še ne more prebiti skozi vrste politikov, obremenjenih z zgodovino in starim načinom reševanja problemov.
Nihče ne umre ob pravem času. Toda Ibrahim Rugova se je za Kosovo poslovil v zelo zelo ponesrečenem trenutku. Upati je, in prvi odmevi to potrjujejo, da se bo mednarodna skupnost odzvala z močno simbolično podporo idejam »kosovskega Gandhija« in vsem tistim v pokrajini, ki jih bolj zanima, ali telefoni delujejo in so avtoceste prevozne, kakor pa to, v čigavi zibelki se je kdo rodil. Kajti izjemno pomembno je, ali bodo na Kosovu dobili vsaj toliko racionalnega novega predsednika in ali se bo komaj začeti proces nadaljeval. Zmaga nasprotne strani bi namreč tudi mednarodno skupnost potisnila najmanj za sedem let nazaj.
