Tiskane izdaje
Medtem ko se Evropa in ZDA borita za zmerno gospodarsko rast, afriške države leta 2012 doživljajo gospodarski razcvet. Niger, sicer ena najrevnejših držav, ima s 15,4-odstotno stopnjo najvišjo gospodarsko rast, Angola je z 10,5 odstotka na tretjem mestu, sledijo ji Liberija na četrtem, Etiopija na osmem in Zambija na dvanajstem mestu.
Po ureditvi razmer v severni Afriki je pričakovati, da bo letošnja povprečna gospodarska rast na črni celini dosegla 4,5 odstotka, v letu 2013 pa že 4,8 odstotka. Tako visoke številke so seveda spodbudne, čeprav gospodarska rast ne pomeni vedno tudi investicij v razvoj in s tem znižanja stopnje revščine. V primeru afriških držav gospodarska rast prinaša predvsem kopičenje kapitala v središčih, medtem ko večina prebivalstva še vedno ostaja deprivilegirana. In čeprav se krogotok distribucije afriškega bogastva širi, meni Patricia Daley iz Oxfordske univerze, bogastvo večinoma ostaja v rokah politične in gospodarske elite. Sudan, kjer je gospodarska rast v veliki meri odvisna od nafte, je tipičen primer tovrstne centralistične politike.
Koncesijska država
Odkar je Sudan leta 1999 začel izkoriščati nafto, je razvil značilnosti »koncesijske države«, v kateri koncesije za izkoriščanje nafte, ki jih država podeljuje tujim multinacionalkam, hranijo le vladajoči (politični) sistem. Politiki na oblasti po možnosti favorizirajo določene etnične skupine, medtem ko druge zanemarjajo. V tem procesu so sektorji kot so industrija, varstvo okolja, kmetijstvo, turizem, finance, šolstvo, zdravstvo ... zapostavljeni. Poleg tega režim ne razvija tolerantnosti do institucij civilne družbe in zasebnega industrijskega sektorja. In da bila situacija še bolj zmedena, tuje multinacionalke podpirajo kaos, saj ta zagotavlja nizko ceno glavnega izvoznega artikla, v primeru Sudana - nafte.
Nedavni študentski protesti v Kartumu, ki so se razširili še na druge segmente sudanske družbe in se razvili v širše nasprotovanje režimu Omarja el Baširja, imajo zagotovo veliko opraviti s predsednikovim avtoritativnim načinom vladanja in represivno politiko, še več pa z ekonomskimi razmerami. Junija je namreč Bašir ukinil subvencije za nafto (in sladkor), ta ukrep pa je sovpadel s povišanjem davkov. Predsednik je s tem poskušal zapolniti državni primanjkljaj v vrednosti 2,4 milijarde dolarjev, pri čemer pa ni predvidel rasti cen plina, hrane in predvsem inflacije, ki je samo v maju dosegla 30 odstotkov in povzročila devalvacijo sudanskega funta.
Navidezni vzrok za trenutno sudansko krizo je odcepitev Južnega Sudana. Sudansko gospodarstvo je dolgo slonelo na naftnih zalogah, ki ležijo predvsem na jugu nekdaj skupne države. Po njeni delitvi je tako pod nadzor Južnega Sudana padlo kar tri četrtine zalog črnega zlata. Davki na transport nafte z juga na svetovne trge naj bi teoretično omilili izgubo, toda pogajanja z Džubo glede višine tovrstnih prispevkov so se zaradi pretiranih zahtev Kartuma izjalovila. Na začetku letošnjega leta je Južni Sudan posledično ustavil črpanje nafte, spor pa je pripeljal do oboroženega nasilja, ki je izčrpavalo obe strani. Kartum in Džuba sta nato prejšnji konec tedna pod pritiskom mednarodne skupnosti le uspela skleniti »naftni« dogovor, ki vzbuja upanje v ohladitev razgretih odnosov.
Koncesijski sistem je bil očitno uspešen, dokler je imel centralistični Sudan naftno bogastvo pod svojim nadzorom. Boji z marginaliziranimi skupnostmi z juga države, ki so se čutile zapostavljene, so izčrpali državno blagajno, ekonomske posledice pa je občutil tudi režim. Kartum je namreč za obrambo porabil ogromne količine sredstev in ker Baširjev režim niti v času krize ni kazal znakov, da bi lahko varčevalni ukrepi doleteli tudi vojsko, je med ljudmi, še posebej pa med študentsko populacijo, zavrelo. Njihov pohod na ulice torej ne gre pripisati toliko nespoštovanju človekovih pravic kot poraznim gospodarskim razmeram v državi.
Zapostavljena mladina
Baširjeva izjava, da je širjenje »arabske pomladi« v Kartum nesmisel, na svojevrsten način povzema srž problema. Sodeč po poročilu časopisa Africa Economic Outlook (AEO), bo afriška družbena in politična stabilnost odvisna od tega, koliko bodo oblasti sposobne vključiti mlado populacijo, ki naj bi se do leta 2045 podvojila. Eno izmed ključnih vprašanj, na katera bodo morale v prihodnosti odgovoriti afriške vlade, naj bi tako bilo, kako razbiti ozek krog distribucije denarja in predvsem, kako zaposliti 72 odstotkov mladih, ki zaradi pomanjkanja delovnih mest živijo z manj kot dvema dolarjema na dan. Čeprav je res, da je v Afriki najvišji odstotek mladih s humanistično izobrazbo na svetu, je na drugi strani zgovorno tudi dejstvo, da ima od 200 milijonov mladih Afričanov le desetina redno zaposlitev.
Optimistično gledanje na Afriko in njeno gospodarsko rast, je vsekakor konstruktivnejše od podob vojne, bolezni, lakote, pa čeprav je navajanje golih številk lahko tudi zavajajoče. Niger kot država z najvišjo gospodarsko rastjo na svetu je, podobno kot Sudan, država v vojni. Dobiček od nigerskega urana, ki sestavlja osem odstotokov celotne svetovne proizvodnje, konča v žepih lokalnih voditeljev, medtem ko se mladi pridružujejo uporniškim skupinam ali kriminalnim tolpam. AEO poroča, da na afriško tržišče vsako leto vstopi deset do dvanajst milijonov mladih ljudi. Zaradi nezadostnega števila delovnih mest se nanje v najboljšem primeru gleda kot na breme, namesto da bi v njih videli najdragocenejši vir resnične gospodarske rasti.
