Papež v Nemčiji: zvestoba veri za odrešitev cerkve

Na današnji maši pred okoli 100.000 ljudmi je papež pozval nemške katolike, naj ostanejo zvesti veri.

Objavljeno
25. september 2011 14.27
Posodobljeno
25. september 2011 14.27
Peter Žerjavič, Berlin
Peter Žerjavič, Berlin
Berlin − Štiridnevni obisk papeža Benedikta XVI. v Nemčiji je bil predvsem v znamenju kočljivega govora v nemškem parlamentu in treh velikih maš na prostem, na katerih so se zbrale množice vernikov. Za Berlinom in Erfurtom je zadnji del obiska potekal v Freiburgu na katoliškem jugozahodu države. Na današnji maši pred okoli 100.000 ljudmi je papež pozval nemške katolike, naj ostanejo zvesti veri. Poleg tega je opozoril, da so božjemu kraljestvu bliže tisti, ki dvomijo o obstoju Boga, kot rutinski verniki, ki v cerkvi vidijo le aparat, ne da bi imeli vero v srcih.

Želja po obujanje vere med čedalje bolj sekulariziranimi Nemci je bila v ozadju celotne papeževe misije v njegovi domovini. Na nekdaj socialističnem vzhodu države je manj kot vsak četrti pripadnik katere od dveh velikih krščanskih cerkva. Nemci v zadnjih letih množično zapuščajo katoliško cerkev. Lani, ko je Nemčijo in ves svet pretresal škandal s spolnimi zlorabami v cerkvenih ustanovah, so nemške škofije registrirale kar 170.000 izstopov. Tudi cerkve so ob mašah čedalje bolj prazne. V primerjavi s časom pred petdesetimi leti jih redno obiskuje štirikrat manj vernikov, le še trije milijoni.

V Nemčiji kot deželi reformacije ima posebno težo zbliževanje katoliške in evangeličanske cerkve. Papež je med obiskom erfurtskega samostana, kjer je deloval Martin Luther, bolj ali manj nedvoumno sporočil, da v Nemčijo ne prinaša ekumenskih daril. Po drugi strani so po njegovem srečanju s predstavniki pravoslavnih cerkva v Nemčiji sporočili, da je med krščanskimi cerkvami in skupnostmi pravoslavje najbliže katolištvu. Oba da imata enake starocerkvene strukture. Papež je pohvalil prizadevanje pravoslavnih cerkva za družino in zakonsko zvezo moškega z žensko.

Vztrajanje cerkve pri tradicionalnih stališčih in dogmah, svetlobna leta oddaljenih od sodobnega življenja na Zahodu, krepi odtujenost Nemcev od uradne cerkve. Realnost je takšna: nemški predsednik, katolik Christian Wulff, je drugič poročen, berlinski župan Klaus Wowereit, s katerim se je papež po protokolu srečal v Berlinu, pa ima istospolnega partnerja. Državno priznanje homoseksualne poroke v Rimu sicer razglašajo kar za legalizacijo zla ... Tudi celibat in diskriminacija žensk je v državi, ki ima enak delež evangeličanov in katolikov, težko prepričljivo argumentirati.

Kritične in reformno naravnane cerkvene skupine nimajo razumevanja za papeževo stališče, da je kriza cerkve pravzaprav le kriza vere. Benedikt XVI. je, denimo, v Freiburgu poudaril, da se mora cerkev prenoviti z obnovo vere. Pričakovanje reformnega gibanja Mi smo cerkev, da razen velikega medijskega trušča od obiska Nemčije ne bo veliko, se je izpolnilo. »Utemeljeno govorjenje o rastoči odsotnosti Boga v zavesti človeka ne bi smelo rabiti kot odvračanje od znotrajcerkvenih kriz,« so ob koncu papeževega obiska sporočili iz Mi smo cerkev.

Glede škandala s spolnimi in drugimi zlorabami, predvsem pa z načrtnim cerkvenim prikrivanjem hudodelstev, ki je še posebej načelo zaupanje v cerkev, se je papež odločil za simbolično gesto: v Erfurtu se je srečal s petimi žrtvami in molili z njimi. V mednarodni mreži žrtev duhovnikov so opozorili, da takšne geste ne zadostujejo. Od nemške vlade zahtevajo, naj spremeni staro zakonodajo, ki preprečujejo učinkovito sojenje storilcem, preiskave spolnih zločinov duhovništva pa bi morale biti povsem neodvisne.