»Čakali smo ga mesece, leta ... dokler nismo začeli verjeti, da je mrtev. Zakaj nas sicer ne bi obvestil, kje je,« je povedal Sekandar Ali, brat pogrešanega.
Sarkar je svojo družine zadnjič obiskal leta 1989, ko jim je povedal, da se vrača na delo v pristanišče Chittagong. »Mejo z Indijo sem prečkal leta 1989 in po nekaj mesecih bivanja v indijskih zveznih državah Asam in Meghalaja odšel v Delhi. Pozneje sem se tam poročil. Leta 1997 so me prijeli na indijsko-pakistanski meji, ko sem poskušal vstopiti v Pakistan. S seboj nisem imel osebnih dokumentov,« je povedal. Dodal je še, da je svojo 15-letno zaporno kazen odslužil. »Pustite me, da obiščem mater. Vse bom pojasnil pozneje,« je še povedal.
Napeti odnosi med Indijo in Pakistanom se pogostokrat odrazijo v aretacijah pakistanskih in indijskih državljanov, ki se ob napačnem času znajdejo na napačnem mestu. Državi sta sicer pred kratkim osvobodili več sto zapornikov, a številni še vedno ostajajo v zaporih. Da je tam že 15 let zaprt tudi Sarkar je družino obvestil anonimni pakistanski uradnik. Na pomoč svojcem je nato priskočil Rdeči križ.