Pol stoletja neodvisnosti Alžirije: Je že čas za kesanje in prijateljstvo?

Petdeset let neodvisnosti ali pol stoletja napornih čustvenih povezav. Odnos med nekdanjo kolonizatorko Francijo in Alžirijo, ki te dni praznuje 50. obletnico neodvisnosti, je razmerje strastne odbojne privlačnosti: Francijo, ki je leta 1830 začela kolonizirati Alžirijo in si jo je podredila za 132 let, je v teh alžirskih koncih Mediterana menda še vedno »čutiti povsod in hkrati nikjer«.

»Povsod« v Alžiru, denimo, so, kakor reportažno pišejo v Libérationu, francoska poimenovanja restavracij in nekaterih koncev – kot sled, ki jo pušča nekdanja kolonizatorka Francija. In obenem »nikjer« ni več uličnih poimenovanj po francosko, čeprav med ljudmi še vedno živijo, celo bolj kot sedanja arabska. Tudi francoščina (in v jeziku je morda več politike kot v prenekaterem programu) se dobro upira odrivanju arabščine, postkolonialna arhitektura razkriva kolonialni besednjak ..., francosko-alžirski spomini na alžirsko vojno za neodvisnost (1954–1962) in mračna leta državljanske vojne (1991–2002) pa so še kako boleči. Zaradi odprtih ran, ki jih je pustila velika morija, straši tudi »lepa« Alžirija Alberta Camusa, turistično prav tako.

Brez povabila

Letošnji 5. julij je bil velik dan za Alžirijo – odmevno so s številnimi slavnimi dogodki in kulturnimi prireditvami praznovali 50. obletnico neodvisnosti. K uradnemu slavju v navzočnosti predsednika, 75-letnega Abdelaziza Bouteflike, so povabili devet držav (ZDA, Kitajsko, Rusijo, Japonsko, Portugalsko, Poljsko, Južno Afriko, Indijo in Indonezijo), ki so Alžirijo podpirale in ji pomagale pri osamosvajanju izpod Francozov. Francoskega predsednika Françoisa Hollanda ni bilo med povabljenimi, kakor opozarjajo pri Mondu, čeprav je hotel priti, vendar naj bi v Alžir odpotoval že kmalu. Predsednika Hollanda je Bouteflika, peti voditelj neodvisne Alžirije, ki je na oblasti že tri zaporedne mandate, takoj po izvolitvi 6. maja poklical in mu čestital, tudi sicer se državnika poznata, francoski levičar se je že pred leti kot vodja socialistične stranke zavzemal za približevanje Alžiriji. Nemara je zgovorno, da so na njegovo nedavno zmago nazdravljali in trobili tudi na alžirskih ulicah.

Politična povezava Pariz–Alžir je bila najmočnejša med mandatom Jacquesa Chiraca: v začetku novega tisočletja, po 11. septembru in predvsem po odločitvi, da Francozi ne bodo sledili Američanom v vojno v Irak, je hotel dati razmerju nov zagon. Zaznati je bilo željo po prijateljskem približevanju, po zgodovinskem odprtju naslednjega poglavja v odnosih (v slogu elizejske pogodbe med Francozi in Nemci), mediji so pisali o naklonjenosti, simpatiji, zaupanju, ki sta si jih izražala voditelja. Toda začetno navdušenje je kmalu pošlo, racionalnost ni prevagala čustev ..., predvsem ne pri vprašanjih prostega pretoka ljudi in še posebno tako imenovanih harkis, alžirskih muslimanov, ki so se med vojno za neodvisnost bíli na strani Francozov. Potem ko je aprila letos nekdanji predsednik Sarkozy priznal »zgodovinsko odgovornost« Francije, ker je alžirskim veteranom povsem obrnila hrbet, se mnogi zdaj nadejajo, da bo Hollande naredil korake k otoplitvi: da Francija, ki je že priznala masakre iz leta 1945, ne bo več politično govorila o »pozitivni vlogi« svoje kolonialne navzočnosti, ampak bo počasi prešla v fazo uradnega kesanja za kolonializem, ki ga alžirska notranja politika vse odločneje označuje za zločin.

Zgodbe o gastarbajterstvu

V teh dneh obletnice so za francoske medije, Monde, na primer, precej zanimive zgodbe, ki jih živijo Francozi, razpeti med Alžirijo, kamor segajo njihove korenine, in Francijo, koder so se nastanili ali priselili že njihovi starši. Številke govorijo, da v Franciji živi več kot pol milijona, do 600.000 Alžircev, po vojni za neodvisnost se je vrnilo tudi okrog dva milijona alžirskih Francozov, tako imenovanih pieds-noirs. Med obujanjem spominov, ko je v ospredju veliko jedke bolečine, zadovoljno zveni portret družine Zourane, ki kakor na tisoče drugih vsako poletje napolni kovčke in se poda k sorodnikom v Alžirijo. Zgodba spominja na »gastarbajterstvo« po balkansko, saj se bere kot niz nostalgičnih prizorov, med katerimi zdaj že odrasle hčere, Francozinje, trpajo v prtljago darila za Alžirijo, stalnico vsakega poletja. Za očeta, ki je v Franciji kot zidar pristal v začetku šestdesetih let, in mamo, upokojeno vodjo kantine, je nepredstavljivo, da bi se lahko podali kam drugam. Na cilju pri sorodnikih so »sestrične iz Francije« od nekdaj zbujale nemalo občudovanja, za Alžirce, ki so se spopadali s hudim pomanjkanjem, je obisk simboliziral stik z družbo obilja. Za goste je po drugi strani pomenil določeno svobodo, domačnost, sprejetost ..., vsaj do krvavih devetdesetih let, ko so se okrepila trenja med vlado in islamisti. V mračnem desetletju državljanske vojne se je ohladil emigrantski pogled na krvavečo Alžirijo, v kateri so neredki izseljenci s prihranki in odrekanjem vsako poletje gradili svoje alžirske hiše. Tudi ugrabitev letala Air France leta 1994, namenjenega iz Alžira v Pariz, jih je odvrnila od nostalgičnega idealiziranja druge strani Mediterana.

Leto 1999, ko so za predsednika Alžirije izbrali Abdelaziza Boutefliko, je prineslo zasuk in določeno pomirjenost. Po koncu leta 2002 je država vstopila v razmeroma stabilno obdobje, čeravno so meje nadzorovane, državo pa pretresajo krize, atentati in islamizem. Na politični ravni je zaznati, kakor je analiziral Monde, malodušje in izčrpanost starih političnih elit. Pred širjenjem »arabske pomladi« se branijo tako, da so del naftne rente namenili za povečanje plač javnemu sektorju in za program zmanjševanja brezposelnosti; prebivalce pomirjajo tudi z napovedanimi spremembami ustave; maja so imeli še predčasne parlamentarne volitve. V zadnjem desetletju je bilo nekoliko več odpiranja, povezanega z okrevanjem ekonomije, saj so močno poskočile cene hidrokarbonatov. Država se je za odtenek modernizirala, spet je postala nekolikanj prijetnejša ..., vsaj za družino Zourane, ki je doma v Franciji, a še čuti tudi z Alžirijo.