Reinkarnacija koncepta močne Srbije

Srbski premier se je tri desetletja po smrti Aleksandra Leke Rankovića zavzel za njegovo politično rehabilitacijo.

Objavljeno
30. avgust 2013 17.41
ap/Serbia Government
Vili Einspieler, Beograd
Vili Einspieler, Beograd
Beograd – Srbski premier se je tri desetletja po smrti Aleksandra Leke Rankovića, ki ga je odneslo domnevno prisluškovanje Titu, zavzel za njegovo politično rehabilitacijo. Ivica Dačić je prepričan, da je bil obračun z Rankovićem začetek protisrbske politike v nekdanji SFRJ.

Šefa zloglasne varnostne službe Ozna, ministra za notranje zadeve in podpredsednika zvezne vlade SFRJ, ki je bil za Josipom Brozom Titom in Edvardom Kardeljem tretji človek socialistične Jugoslavije, so odstavili na razvpitem Brionskem plenumu leta 1966. Čeprav se Aleksandar Ranković po odstavitvi z vseh funkcij ni več oglašal ali pojavljal v javnosti, se je na njegovem pogrebu leta 1983 zbrala stotisočglava množica ljudi, njegova usoda pa je postala simbol nezadovoljstva s politično usmeritvijo, ki jo je ubrala nekdanja Jugoslavija.

Posledica njegove odstavitve, katere ozadje ni bilo nikoli zadovoljivo pojasnjeno, je bil postopen razpad enotnega sistema varnostne službe jugoslovanske države. Ranković je bil tarča nasprotujočih si obtožb. Na eni strani so mu očitali, da je kot šef varnostnih služb brutalno obračunal z informbirojevci, na drugi pa, da je prosovjetsko usmerjen. Očitali so mu tudi pretirano zavzemanje za centralistično ureditev, ki so jo povezovali s srbskimi težnjami po prevzemu oblasti, pri čemer je paradoks, da so na koncu njegovi kritiki razbili jugoslovansko državo. Uradno je bil obtožen, da je prisluškoval Titu, čeprav je varnostna služba s Titovim soglasjem namestila prisluškovalne naprave med prvo konferenco gibanja neuvrščenih, ki je bila leta 1961 v Beogradu. Kakorkoli že, Rankovićeva odstavitev je bila prelomnica v zgodovini SFRJ, ni pa znano, ali je Ranković kadar koli dvomil o idealih, ki sta jim bila zavezana Tito in komunistična stranka.

Politika trde roke

Ivica Dačić meni, da so Rankovića lažno obtožili, da je prisluškoval Titu. Po njegovem se je z njegovo odstavitvijo začela protisrbska politika, ki je pripeljala do ustave iz leta 1974 in razbijanja Srbije. Kaj si je o njem mislil srbski narod, po mnenju Dačića najbolje dokazuje njegov pogreb, ki se ga je udeležilo več kot sto tisoč ljudi. Pokopan je bil s skandiranjem »Leko, Leko ...«, kar je bil izjemen politični dogodek. Dačić je sklenil z besedami, da je Ranković izjemno priljubljen zlasti med Srbi na Kosovu, ni pa pojasnil, kaj želi reinkarnirati z njegovo rehabilitacijo, glede na to, da Rankovića niso niti obsodili niti zaprli.

Zgodovinarka in nekdanja visoka funkcionarka komunistične stranke Latinka Perović, ki so jo leta 1972 obtožili zaradi liberalizma in odstavili, vidi v Dačićevem zavzemanju za rehabilitacijo Rankovića velikosrbski projekt. Kot je še pojasnila, je bil Ranković vnet zagovornik centralistične Jugoslavije, ki predvideva omejevanje pravic republik, in monostrankarskega sistema. Po njenem Ranković kot vodja tajnih služb, ki so po vojni likvidirale kvislinge, v Srbiji ni bil priljubljen. Priljubljen je postal šele po odstavitvi, ker se je upiral vsem idejam o decentralizaciji države.

Zgodovinar Nikola Samardžić pravi, da je Ranković vzpostavil na Kosovu policijsko državo, pri čemer je vodil politiko trde roke do Albancev in promoviral Srbe v tamkajšnji nomenklaturi. Čeprav je uvedel policijsko represijo tako v Srbiji kot na Kosovu, so jo Albanci doživljali kot etnično, Srbi pa so se z njo poistovetili. Posledici sta bila upora Albancev v letih 1968 in 1981; ta drugi je bil uvod v razpad nekdanje Jugoslavije.

Samardžić še meni, da Albancev ni bilo mogoče integrirati v jugoslovansko družbo, najslabši poskus tega pa je bila policijska represija. Sklenil je z besedami, da je bil Ranković na čelu več tisoč socialnih parazitov in psihopatov, ki se nikoli niso sprijaznili, da so jih leta 1966 upokojili, svojo priložnost pa so znova dobili leta 1987 po zloglasni osmi seji CK ZK Srbije. Srbija se ni nikoli sprijaznila z odstavitvijo Rankovića, je še prepričana Perovićeva, saj ga je Dačić oživil zaradi aktualne tarče in cilja. Po njenem ga je zlorabil za to, da bi prepričal Srbe na Kosovu, naj se udeležijo kosovskih volitev, pri čemer zanemarja, da je Rankovičev koncept močne Srbije, ki ima malo možnosti za uspeh, nevaren za odnose v regiji.