S palico do socialno pravične Srbije

Beograd – Iz koalicijskega sporazuma, ki ga je mandatar za sestavo nove vlade podpisal s svojimi koalicijskimi partnerji, teh je vse več, ni mogoče razbrati, kako bo Ivica Dačić zastavil ekonomsko politiko. Kaže, da bodo plen devizne rezerve, kajti Srbija plačuje sveža sredstva vse dražje.

Sodeč po populističnih izjavah Ivice Dačića, ki deli klofute levo in desno, se novi premier zavzema za vrnitev v državni socializem, kot nekdanji policijski minister pa bi gospodarsko rast dosegel kar s palico. Skladno s tem konceptom je poudaril, da je treba, če ljudem ne morejo izplačati plač, zagotoviti vsaj pravičnejšo delitev revščine. Kako si Dačić predstavlja uresničitev gesla Pravica namesto plač, je mogoče sklepati iz njegove izjave, da je finančni sektor največji sovražnik srbskega naroda, ker ima za cilj, da ga čim bolj izropa.

V tem kontekstu Dačić s prstom kaže na dobičke bank, ki praviloma ne ostanejo v Srbiji, temveč končajo v tujini. Zato se sprašuje, ali so v Srbiji prišli tako daleč, da revni ljudje financirajo tuje banke. Dačić svojo misel nadaljuje z ugotovitvijo, da volivci niso glasovali za to, da bodo banke in bogataši še bolj bogati. V tej zvezi je Dačić še poudaril, da tudi sam tako kot drugi ni zadovoljen z gospodarskim položajem v državi in izjavami iz finančnih krogov, te so v nasprotju s stališči strank, ki so zmagale na volitvah. Po mnenju analitikov so njegove puščice namenjene guvernerju Narodne banke Srbije Dejanu Šoškiću, medtem ko je Dačić še napovedal, da bo Srbija v nasprotju z Evropo, ki se je opredelila za zategovanje pasu, prešla na spodbujanje gospodarske rasti.

Po zaslugi Narodne banke Srbije je Srbija ohranila makroekonomsko stabilnost, njen rezultat pa je nizka stopnja inflacije. Cena stabilnosti so na drugi strani nizke plače, vse večja nezaposlenost, skrb vzbujajoč padec industrijske proizvodnje in ogromen proračunski deficit. Čeprav je zunanja zadolženost še pod evropskim povprečjem, presega zmožnosti Srbije, da financira dolgove. Dejstvo je tudi, da je srbska agencija za upravljanje javnega dolga prejšnji teden s prodajo 18-mesečnih srbskih državnih obveznic zbrala 889 milijonov dinarjev (7,71 milijona evrov), kar predstavlja le 11,89 odstotka vse ponudbe. Srbija je sveža sredstva drago plačala, kajti povprečna obrestna mera je s 14,5 odstotka močno presegla psihološko mejo sedmih odstotkov. Zadolževanje nad to mejo je za državo praviloma nevzdržno.

Pustolovščina?

Iz tega zornega kota lahko predvidevamo, da so cilj ali plen nove vlade devizne rezerve. Narodna banka Srbije (NBS) jih lahko porabi več kot doslej za krepitev dinarja, ker slab dinar in njegovo nenehno padanje ne ustrezata niti uvoznikom niti številnim državljanom, ki imajo prihodke v dinarjih, kreditne obveznosti pa v devizah. Slab dinar v večini primerov ne ustreza niti izvoznikom, ki so prav tako zadolženi v devizah. Čeprav je v pristojnosti NBS doseganje ciljne inflacije, in ne ciljnega tečaja dinarja, tako da Šoškiću ni mogoče očitati, da ni opravljal svojega dela, Dačiću očitno ni po volji samostojna in neodvisna NBS. Če se bo potemtakem vlada odločila za spodbujanje gospodarstva, ki potrebuje svež kapital kot Sahara vode, iz deviznih rezerv, se bo podala v pustolovščino, pri čemer epiloga ni mogoče predvideti niti zato, ker devizne rezerve niso vreča brez dna.

Dačić še pravi, da mu ne bo nihče diktiral, da naredi nekaj, kar je slabo za srbski narod. Zavzel se je za davčni sistem, ki bo preložil breme krize na ramena tistih, ki imajo največ. Napovedal je, da finančni sektor, ki ne sodeluje na volitvah, ne bo več imel glavne besede. Posredno je sporočil, da tajkuni ne bodo več upravljali države, ki jim ne grozi, vendar ne bo dopuščala, da goljufajo državljane. Po njegovem se v državi ustvarja novi aristokratski razred, ki se ne ozira na trpljenje srbskega naroda. Dačić je tudi zagrozil direktorjem javnih podjetij, da jih bodo nemudoma odstavili, če bodo še naprej napovedovali podražitve blaga in storitev zaradi padca tečaja dinarja, inflacije in presežka zaposlenih.

Iz njegovih izjav za zdaj ni mogoče sklepati, ali se je opredelil za razprodajo državnega premoženja ter delitev zaslužka zaposlenim in upokojencem ali da s socialnimi cenami državni kapital porazdeli tako med revne kot bogate. Dačić z gnusom govori tudi o dobičku, če ni v funkciji razvoja, ni pa še pojasnil, kako bo z »državnim nasiljem« motiviral zasebni kapital za delo in vlaganja. Kot socialist očitno vidi dobiček kot sinonim za osovraženi kapitalizem, njegov cilj pa je gradnja socialne pravičnosti kot glavnega motiva proizvodnje, ki je, zgodovinsko gledano, povzročila padec socializma po skoraj vsem svetu.

Čeprav Dačić spada med zagovornike evropske poti Srbije, v isti sapi pravi, da je treba preživeti, dokler Srbija ne bo postala članica Evropske unije. Po njegovih izjavah si preživetje predstavlja s pomočjo ukazov in centralističnih odločitev. Dačić očitno išče bližnjico za izhod iz težke gospodarske krize v državi, pri čemer si prizadeva za status narodnega premiera, da bi ljudje lažje sprejeli boleče ekonomske ukrepe, ki se jim nova vlada ne bo mogla izogniti.