Tiskane izdaje
Planet Zemlja je na vesoljskem posnetku še vedno čudovit, kakor je bil vsa tisočletja od nastanka človeka. Z bližine pa je tudi svet enaindvajsetega stoletja nevaren kraj, z nakopičenim uničujočim orožjem, z galopirajočo revščino, na vse pripravljenimi teroristi in še s slabo razumljenimi, a globaliziranimi nalezljivimi boleznimi povrh. Organizacija, ki ji rečemo Svetovna, bi se morala po vseh izkušnjah krvavega dvajsetega stoletja ob novih grožnjah vojn, lakote ali bolezni pri priči mobilizirati. Toda nasprotujoči se interesi 191 članic so scefrali tudi reformni predlog Kofija Anana, ki bi OZN morda prinesel nekaj več učinkovitosti.
To je velika škoda, kajti Združeni narodi so s svojimi agencijami naredili tudi veliko dobrega, danes pa bi potrebovali več. Poldrugo desetletje po propadu komunističnega bloka je svet v ideologiji razvoja namreč spet bipolaren in to velja tudi za varnost in drugo. Na levem polu si sicer le še Kubanec Castro domišlja, da lahko državo razvija v slogu petletk, toda številni v spominih na idealistična šestdeseta leta še vedno sanjajo o subvencioniranem razvoju. Tisti na desni, ki mislijo, da temu še najbolj pomaga ustrezna mešanica svobodne trgovine in pravne države in bi se morali Afričani zato zgledovati po uspehih Kitajske ali Indije, pa zato, ker mnoge jezijo z enostransko politiko, ne znajo prepričati. Osnutek dokumenta, ki naj bi ga sprejeli v petek, zato še zdaleč ne ustreza razvojnim ali varnostnim potrebam planeta. Je pa edino, o čemer so se lahko sploh dogovorili.
In težave ne bodo čudežno izginile. Lačni bodo še naprej umirali, vojn ne bo konec, fanatiki se bodo še bolj morilsko razstreljevali, nekateri si bodo na skrivaj še naprej prizadevali za jedrsko orožje. In Združeni narodi bodo morali šestdeset let po ustanovitvi šele dokončno upravičiti svoj obstoj.
