Tiskane izdaje
Toda do tovrstnega razpleta je, kljub načelni volji obeh strani za končanje nasilja, še zelo daleč, kar je razvidno tudi iz Santosovih pojasnil, da je vlada »potegnila nauk iz napak svojih predhodnic [pri pogajanjih z gverilci]«, zaradi česar tudi med morebitnimi pogajanji ne bo omilila pritiska nanje. Kot je zagotovil Santos, se bodo vojaške operacije proti upornikom tako nadaljevale na celotnem ozemlju države.
Otvoritev v Oslu?
O podrobnostih izplena pogovorov med predstavniki vlade in Farca, o katerih so kolumbijski mediji ugibali že več tednov, predsednik ni hotel govoriti, po poročanju Reutersa pa je vladna stran med drugim pristala na zahtevo upornikov, da jih v zameno za začetek dialoga ne bo izročala tujim državam, ki bi jim hotele soditi. V tem pogledu izstopajo predvsem ZDA, ki Farcu pripisujejo pomembno vlogo v mednarodni trgovini z mamili in odgovornost za ugrabitev ameriških državljanov.
Televizija Telesur, ki je v svet poslal novico o tem, da sta pogajalski skupini v ponedeljek v Havani podpisali okvirni dogovor o začetku mirovnega dialoga, je napovedala, da bo prvi krog pogovorov potekal 5. oktobra v norveškem glavnem mestu Oslo, odtlej pa se bodo pogajalci sestajali v kubanski prestolnici. Končnega izplena pogajalskega procesa si, spodbudnim signalom navkljub, še nihče ne upa napovedati.
Idealna priložnost
Dejstvo je, da je predsednik Santos, ki si je ugled v kolumbijski javnosti prislužil predvsem v vlogi obrambnega ministra v administraciji svojega brezkompromisnega predhodnika Álvara Uribeja, pod vodstvom katerega je vojska v boju proti gverilcem dosegla več odmevnih uspehov, že ob nastopu predsedniškega mandata izrazil svojo pripravljenost na mirovni dialog s Farcom, spravljivi toni pa so medtem prihajali tudi iz uporniških vrst, pa čeprav so se vojaške operacije proti njim nadaljevale enako intenzivno kot dotlej.
Mogočna uporniška organizacija, ki je orožje proti oblastem dvignila že davnega leta 1964, je na vrhuncu svoje moči v devetdesetih letih štela kar 17.000 pripadnikov, v zadnjem desetletju pa se je to število, predvsem po zaslugi kontinuirane ofenzive vladnih sil, prepolovilo. Vojska je, podprta z milijardami dolarjev ameriške pomoči, gverilce pregnala globoko v kolumbijske pragozdove, izdatna tehnološka in obveščevalna podpora Washingtona pa ji je omogočila tudi natančne napade na sam vrh Farca; v enem takih napadov je bil novembra lani ubit tudi dotedanji vodja skupine Alfonso Cano.
Tudi zaradi tega nekateri analitiki ocenjujejo, da je prav zdaj idealna priložnost za navezavo dialoga o končanju dolgoletnega konflikta, saj sta se sprti strani znašli v nekakšnem klinču. Vlada je sicer opogumljena z vojaškimi uspehi zadnjih let, toda obenem se zaveda, da je še daleč od tega, da bi lahko upornikom zadala zadnji, odločilni udarec. Na drugi strani pa je tudi gverilcem jasno, da so čedalje bolj oddaljeni od uresničitve svoje želje po prevzemu oblasti in ustroju države po marksističnih načelih, saj jim trenutne razmere na terenu ne dovoljujejo kaj več od izvajanja občasnih napadov presenečenja, ki sicer povzročajo škodo nasprotniku, a nimajo omembe vrednega strateškega učinka.
Svarila iz preteklosti
Tako vlada kot Farc vstopata v dialog o potencialnem končanju dolgoletnih sovražnosti izjemno previdno, k čemur so svoje prispevale tudi negativne izkušnje iz preteklosti. Predsednik Santos je v tem pogledu v ponedeljek izpostavil spodletela mirovna prizadevanja enega od svojih predhodnikov Andrésa Pastrana, ki je kmalu po nastopu predsedniške funkcije leta 1998 gverilcem zagotovil varno ozemlje v velikosti dveh Slovenij na jugu države, štiri leta pozneje pa je lahko zgolj resignirano ugotovil, da je Farc njegovo potezo dobre volje izkoristil za strnitev vrst in krepitev vpliva, ter pretrgal že tako zastala pogajanja.
A krivda za dosedanje pogajalske neuspehe ni le na strani Farca, kar kaže tudi usoda ene izmed najbolj obetavnih pobud v smeri končanja dolgoletnega konflikta, zagnane na začetku osemdesetih let, v mandatu predsednika Belisaria Betancurja. Takrat so gverilci pristali na prekinitev ognja in prenos svojega boja iz gozdov na politični parket, na katerem je njihove interese zastopala stranka Patriotska zveza (UP). Toda po lepem uspehu stranke na volitvah leta 1986 je sledil krvav odgovor desničarskih paramilic, ki so v naslednjih letih ubile več tisoč članov UP, gverilce pa pognale nazaj k orožju.
»Konec vojne? Prej konec sveta!«
Država, v kateri se tudi 50-letniki ne morejo spomniti obdobja miru, se je te dni torej znova znašla na razpotju, na katerem se bodo vlada in uporniki odločali, ali je vendarle nastopil čas, da zakopljejo bojno sekiro. Geste dobre volje, med katere poleg vzajemnega načelnega zavzemanja za mir sodita tudi aprilska izpustitev še zadnjih političnih talcev, ki so jih v džungelski ječi zadrževali gverilci, in junijska potrditev zakonske podlage za morebitni mirovni sporazum v kongresu, vzbujajo upanje, prav tako Santosove pretekle napovedi, da bo zagnal mirovni proces samo, »če bo obstajala velika verjetnost za njegov uspeh«. Nobenega dvoma ni, da se bo sedanji predsednik v tem primeru z zlatimi črkami vpisal v kolumbijsko zgodovino.
Toda med Kolumbijci je kljub temu še veliko skeptikov, ki bodo potrebovali vrsto odločnejših spravnih korakov obeh strani, preden bodo začeli tudi sami verjeti v mir. Med njimi je tudi Maria Eugenia Martinez iz kolumbijske prestolnice, ki je svoje misli strnila novinarju Reutersa: »Po pravici rečeno, je bržkone nemogoče, da bi zavladal popoln mir. Seveda bi bilo to dobro, toda konec vojne, dajte no. Mislim, da bo prej konec sveta.« Vlada in Farc imata v rokah odlično priložnost, da gospo Martinez pozitivno presenetita.
