Smrt diktatorju, svoboda razdeljenemu narodu

Časovni sovpad obsodbe nekdanjega iraškega predsednika na smrt z obešenjem z ameriškimi volitvami je ironično naključje v državljanski vojni, ki je izbruhnila po strmoglavljenju baasovske diktature. Novi Irak je za stare Iračane tako krvava katastrofa, da noben ameriški in iraški politik pri zdravi pameti ne more nedeljske pravične sodbe tiranu po leto dni dolgem krivičnem procesu prodati kot dosežek, kaj šele zmago. Glava Sadama Huseina, s katero je predsednik George Bush želel okronati svoj veličastni dosežek v demokratizaciji in popravi krivic na Bližnjem vzhodu, bo v najboljšem primeru opomba v obsežnem poglavju o krivicah in vojni, ki se je v Iraku razvnela, ko je bil Sadam že v zaporu okupacijske vojske.

Obsodba diktatorja na smrt je epilog prejšnje knjige o arabski državi, ki po ameriški invaziji, okupaciji, referendumu, novi ustavi in po dvojih demokratičnih volitvah obstaja le še na papirju. S to obsodbo so zmagovalci tritedenske vojne spomladi leta 2003 (Američani in iraški šiiti) v nedeljo pokopali nacionalno državo v osrčju arabskega sveta. Niso pa odpravili najmanj dveh problemov: oboroženega odpora v sunitski opoziciji in šiitskih milic v navezi z demokratično izvoljeno oblastjo.

Tri leta in pol po strmoglavljenju baasovskega režima je jasno, da ameriška vojska in diplomacija nista kos ne sunitskim upornikom in njihovim politikom v zaledju ne šiitskim milicam, ki na fronti delujejo po diktatu vladajoče koalicije verskih strank. Zato se ameriškim vojakom iz Iraka še bolj mudi, kakor ameriškim volivcem iz Washingtona nagnati nekaj republikanskih politikov. Ti bodo z načrtom o iraški federaciji treh provinc – kurdske na severu, sunitske v središču in šiitske na jugu – poskušali rešiti ugled konservativcev do predsedniških volitev čez dve leti. Morda jim bo svoje volivce nazadnje le uspelo prepričati o tistem, kar jim Iračani že davno ne verjamejo več: da bo Washington razdeljeni Irak upravljal bolje, kakor je enotnega.