Turneja po Evropi: Monti svari Evropo pred nasprotniki EU

Rim – V Italiji potrošnja še nikoli po drugi svetovni vojni ni bila tako na tleh, kakor je zdaj, je opozorila trgovska zbornica, ki bije plat zvona. Montijevi financarji, ki pregledujejo poslovanje trgovcev, pa so že dan prej objavili, da kar 70 odstotkov trgovcev in gostilničarjev ne izdaja računov ali pa dajejo kupcem neveljavne račune.

Stanje duha, k temu pa sodi tudi neobvladljivost trgovske mreže, vzbuja skrb, zato ni čudno, da je premier Mario Monti med turnejo po Evropi zelo resno posvaril zaveznike, da bo v Italiji zelo hitro prišla na oblast protievropska vlada, če se Evropa ne bo potrudila prisluhniti težavam Rima in če ne bo podprla izjemno odločnih varčevalnih ukrepov in reform. Kljub reformam, ki so resne in stroge, in kljub varčevanju, ki je že prešlo v hudo zategovanje pasu, bonitetne hiše nižajo ocene italijanske države in italijanskih bank, razkorak raste ne glede na to, kaj stori Rim za izboljšanje razmer.

Če bodo italijanske državne obveznice še naprej tako malo vredne v primerjavi z nemškimi, se italijanski evroskeptiki že pripravljajo na prevzem vladne palače, zelo resno svari Monti. Zelo podobno, vendar z drugimi besedami in z drugačne pozicije, je na nesprejemljive pritiske na Italijo, Španijo in še nekatere države območja evra opozoril predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi. Vsak s svojega podstavka sta oba italijanska vplivna Maria v Evropi sprožila alarm. Draghi danes na tiskovni konferenci, ki je, mimogrede, dosegla skrb zbujajoče nasprotne učinke. Borze so njegove pritiske razumele po svoje, strmoglavile so skoraj, razkorak je poskočil.

Monti je svoja svarila ta teden ponavljal med obiskom v treh za Italijo pomembnih članicah Evropske unije. V Parizu je vsaj po italijanskih razlagah našel dobrega sogovornika in somišljenika, česar uradni Rim ni poznal, dokler je vladal vzvišeni Sarkozy. V Helsinkih je Monti storil vse, da bi prepričal največje skeptike, kako resne, odločne in iskrene so njegove reforme. Finska in njene somišljenice (predvsem Nemčija in Nizozemska) si ne smejo naložiti bremena in prevzeti krivde za italijanski krah. V Madridu sta dva premiera, ki sta v približno podobnih škripcih, skupaj svarila pred nevarnostjo za vso Evropo. Njunim akcijam so doslej vsi navdušeno ploskali, zelo konkretne podpore pa vsaj Italija v resnici ni bila deležna.

Berlusconijeva ofenziva na evro

Na notranji italijanski fronti je poleg svarila trgovske zbornice, da potrošnja strmoglavo pada, alarmantna tudi akcija Silvia Berlusconija in njegovih medijev, ki so obnovili ofenzivo za odpravo evra in za vrnitev lire. Pri tem jim je prišla prav anketa, ki so jo izvedli sami in z njo pokazali, da si liro želi nazaj večina Italijanov.

Drugi alarm sta sprožila demagoška politika Beppe Grillo in Antonio Di Pietro, ki združujeta moči in nameravata na prihodnjih volitvah nastopiti skupaj. Najhujša kritika Maria Montija in tehnične vlade sta tudi evroskeptika, njuna glasnost odmeva po vsej Italiji. Komik, ki mu sledijo množice, in bivši državni tožilec, ki je že rušil Berlusconija in si na jugu lahko pridobi, kar lahko na severu dobi Grillo, sta Montija kar malo vznemirila. Njegova odločnost izpeljati reforme in se šele potem umakniti politikom – morda pa bi se lahko politikom v dirki tudi pridružil – v Evropi in v Rimu zmeraj znova naleti na ploskanje pred kamerami, potem pa na podtikanja in spotikanja v realni politiki. Če mu ne bo uspelo pripraviti tudi reforme volilnega sistema, bo Italija s sedanjim »prašičjim sistemom«, ki ga je dal zasnovati Berlusconi, tudi v prihodnje neobvladljiva, kakor je bila zadnja leta.