Tiskane izdaje
Hongkong – V Hongkongu je bilo včeraj bučno. Na enem koncu je demonstriralo več kot sto tisoč ljudi in 15. obletnico konca kolonialne oblasti zaznamovalo z glasnimi pripombami na račun Pekinga in lokalnih oblasti. Na drugem koncu so se zbrale Filipinke, ki tu delajo, in kot vsako nedeljo zavzele javne trge in na ves glas klepetale. Tudi njih je bilo na tisoče.
Tako se je Hongkong razdelil na dva hrupna dela. Eden je nezadovoljen, ker pod kitajsko suverenostjo ni bila dosežena večja stopnja demokratičnosti, ker se s prilivom kitajskega kapitala v vse pore tukajšnjega življenja plazi tudi korupcija, ker je čedalje večji delež prebivalstva izkoriščan in ker so premoženjske škarje večje kot kdaj prej.
Drugi del pa je srečen, ker ga izkoriščajo in ker tu zasluži za dostojen kruh, kar bi bilo v filipinski demokraciji veliko težje. Hongkong namreč sploh ne pozna brezposelnosti. S 35 tisoč dolarji družbenega proizvoda na glavo prebivalca je prava eksistencialna meka za nekaj sto tisoč tujih delavcev iz Filipinov, Indonezije, Indije in drugih azijskih držav.
Skoraj bi lahko rekli, da dejstvo, da se je na obletnico prehoda pod kitajsko suverenost na ulicah Hongkonga zbralo tako veliko demonstrantov, kaže na to, da je stopnja demokracije višja kot kadarkoli – če ne bi vsi ti demonstranti glasno izražali pripomb zaradi nedemokratičnih potez osrednje in lokalne vlade, če ne bi pozivali, da se ponovno odpre vprašanje pokola na Trgu nebeškega miru, če ne bi zahtevali, da se razišče »samomor« političnega disidenta Li Wangyanga, spominjali na preganjano versko sekto Falun Gong, visoko v zrak dvigovali pesti in vihteli transparent, na katerem je pisalo »Moč ljudstva«.
»Nikoli ne bomo dovolili, da nam diktatura odvzame glas,« so vpili demonstranti v Viktorijinem parku. »Svoboda ni samo sen!« so kričali drugi. »Hongkong je v nevarnosti,« je zatrjeval transparent Civilne stranke. »Svobodni Tibet!« je na majico napisala neka protestnica.
»To je moje rojstno mesto. Sramujem se tega, v kar se je spremenilo,« mi je šepnila neka starejša Hongkonžanka, medtem ko so protestniki korakali po ulici. A ko sem ji odvrnila, da je dobro, da lahko državljani povedo, kaj si mislijo, me je samo prezirljivo ošvrknila in odšla svojo pot.
Naj so hongkongški policisti včeraj še tako mirno spremljali množične demonstracije, so dan prej izgubili potrpljenje, ko se je pred kongresnim centrom zbralo nekaj tisoč ljudi, ki so hoteli, da jih vidi in sliši kitajski predsednik Hu Jintao, ki je obiskal Hongkong zaradi prazničnega jubileja in inavguracije novega šefa lokalne vlade. Med trgom, kjer je puntarskim demonstrantom dovoljeno, da govorijo, kričijo in pojejo, in vhodom v kongresni center, kjer se je Hu Jintao srečeval z lokalnimi oblastniki, so postavili visoke barikade iz plastike in postrojili pripadnike specialne enote. Naj je še tako govoril, da se bo »sprehodil po Hongkongu in si ogledal, kaj vse se je spremenilo«, Hu Jintao na noben način ni hotel videti protestov.
Demonstranti so se povzpeli na barikade, in ko so že mislili, da bodo njihovi govori in pesmi prodrli do Hujevega ušesa, so jih hongkonški policisti posuli s poprom. »Za Kitajsko ni več nobenega upanja,« mi je dejal Li Jinquan, medtem ko je proti kongresnemu centru vihtel pismo, v katerem se je pritožil zoper nezakonit odvzem premoženja, ki mu je nekdaj pripadalo, v Šanghaju. »Toda tudi Hongkong že popušča. Preveč je odvisen od Pekinga,« je dodal. Filipinke so bile ravno zaradi tega včeraj srečne. Kajti do leta 2014 bo Hongkong uvozil še 14 tisoč tujih delavcev.
