Tiskane izdaje
Rim - Italijanom ob vedno novih varčevalnih ukrepih zmanjkuje sape, premieru Mariu Montiju pa podpore. Vrednost delnic strmo pada, državne obveznice so spet strmoglavile, kriza se znova poglablja.
Premieru, ki že dovoli govoriti o svoji morebitni politični karieri po koncu tehnične vlade, je skočil v hrbet celo predsednik industrijske zbornice in sprožil vihar.
Najnovejšega paketa varčevalnih ukrepov premier Monti ne imenuje več rebalans proračuna, ampak mu je nadel angleško ime »Spending Review«, saj je že pred tem večkrat oznanil, da ne bo nobenega rebalansa več. Nekega dne bodo najbrž v Rimu izračunali vse ukrepe, ki veljajo v konkretnem življenju državljanov in so seštevek dekretov prejšnje Berlusconijeve in sedanje Montijeve tehnične, zaenkrat pa je jasno, da »Spending Review« prinaša olajšanje, težko 26 milijard evrov v treh letih.
Ukrep je sestavljen iz neposrednih gmotnih prihrankov in iz odpuščanja zaposlenih, odprave pokrajin, zapiranja sodišč in zmanjševanja števila bolniških postelj oziroma zapiranja nekaterih bolnišnic. Zapiranja in odpuščanja se bodo zgodila še letos, gmotni prihranki so razdeljeni na obdobje do leta 2014, ko bo predvidoma že vladala na volitvah izvoljena ministrska ekipa.
Montijevi ministri so ukrepe razložili precej logično, marsikdo bi se verjetno z njimi strinjal, če ga varčevanje ne bi neposredno udarilo po žepu. Široka javnost ploska, ko sliši, da bo premier odpustil 24.000 vladnih funkcionarjev, od tega 11.000 zaposlenih na ministrstvih. Med njimi je 6.000 takih, ki jih bodo lahko upokojili, za vse druge bodo iskali drugačne možnosti. Veliko jih bo izgubilo službe, ker bodo odpravili veliko število pokrajin.
Popolnoma drugače so reakcije, ko ljudje preberejo, da bo država že letos prihranila dve milijardi evrov na račun zdravstva. Manjše bolnišnice bodo zaprli, nekatere združili, spremembe naj bi bile velike, čakalne dobe pa temu primerno daljše. O številu bolniških postelj, ki jih ne bo več, so sprva sicer govorili, zdaj pa so umolknili, ker vlado čaka še spopad z deželami, ki v Italiji odločajo o zdravstvu. Gre vsekakor z več deset tisoč bolniških postelj manj, to pa pomeni nov korak nazaj v javnem zdravstvu. To razmeroma dobro deluje na severu, na jugu pa komaj kaj. V zdravstvu bo varčevanje zajelo tudi injekcijske igle, rjuhe in pranje perila.
Drugo področje, kjer ukrepi najbolj odmevajo, je pravosodje. Montijeva ministrica Paola Severino Di Benedetto, ki kot izjemno priznana in finančno uspešna odvetnica sodstvo zelo dobro pozna, je prepričana, da bo zapiranje sodišč samo prispevalo k učinkovitosti, nikakor pa ne bo ohromilo delovanja pravosodja. Izračunala je, da velja zapreti 674 pisarn mediatorjev, ki jim v Italiji pravijo »mirovni sodniki«, 220 sodnih izpostav v manjših krajih, poleg tega pa tudi najmanj 70 okrožnih sodišč. Ta ukrep ne bo povečal sodnih zaostankov, pri katerih je Italija evropska prvakinja, trdi ministrica. Kaj bodo storili s sodišči, za katera nove palače prav zdaj gradijo, poslej pa tam sodišč ne bo več, še ni jasno. V zaporih, ki so prenapolnjeni in so v njih pogoji vse prej kot evropski, bodo prihranili tudi tako, da zapornikom ne bodo več dajali oblačil. V šolstvu bo podobno kot pri bolnišnicah in sodiščih prišlo do zapiranja manjših šol in zmanjševanja stroškov na vseh postavkah. Veliko varčevanje napovedujejo v raziskovalnih dejavnostih, kar pomeni, da bodo iz države odšli še zadnji mladi znanstveniki.
Kako naprej?
Ukrep, imenovan »Spending Review« je izzval ostre polemike. Sindikati napovedujejo splošno stavko, to je vlada od njih tudi pričakovala. Kot strela z jasnega pa je udarila reakcija vsemogoče Industrijske zbornice, ki združuje največje delodajalce in ves veliki kapital, ta pa je doslej podpiral Montija in njegove načrte. Novi predsednik industrijske zbornice Giorgio Squinzi in generalna sekretarka levičarskega sindikata CGIL Susanna Camusso sta se skupaj pojavila pred kamerami in pred očmi vse države Montijeve ukrepe označila za »socialno klavnico«. Monti je bil pretresen, javno mnenje pa se je tudi zganilo tako, da se je predsednik tehnične vlade znašel tako rekoč v praznem prostoru. Squinzija je obtožil, da minira celotne napore za rešitev Italije in ogroža tudi že doseženi napredek.
Med največjimi kapitalisti so se zganili nekateri najbolj vplivni, med njimi predsednik Ferrarija Luca Cordero Di Montezemolo, ki se je vprašal, ali je Squinzi sploh lahko še predsednik industrijalcev, pa predsednik Pirellija Marco Tronchetti Provera in predsednik Telecoma Franco Bernabé. Montijevo delo je odločilno za rešitev Italije, so izjavili trije največji industrijalci. V ozračju precejšnje napetosti se Italijani tudi že sprašujejo, kako naprej, ko bo prihodnje leto na pomlad konec obdobja prehodne tehnične vlade in bo moral Montijeve načrte uresničevati premier, izvoljen na volitvah. Vedno več je politikov in struj, ki menijo, da bi moral na volitvah pravzaprav kandidirati Mario Monti, ki bi verjetno edini zmogel svoje zamisli izpeljati do konca. Monti je dolgo zavračal take ideje, zadnje dni pa se že mehča in možnosti kandidature na volitvah ne izključuje več.
