Tiskane izdaje
Če je Peter Veliki pred tristo leti zgradil Sankt Peterburg, da bi se Rusija odprla proti zahodu, je Vladimir Putin sklenil posodobiti Vladivostok, da bi se njegova država obrnila proti vzhodu. S takšno vizijo bo ruski predsednik konec tedna gostil vrhunsko srečanje azijsko-tihomorskega bloka. Prvič v zgodovini tega foruma se bodo vodje držav in vlad Apeca (Azijsko-tihomorskega foruma za gospodarsko sodelovanje) sestali na ruskih tleh, zato se je Putin zelo potrudil, da bi jih prepričal o večvrednosti evroazijskih lastnosti njegove države, saj bi jih zdaj rad izkoristil za tesnejše povezovanje z azijsko-tihomorsko regijo.
Od leta 2008 do letos je država v daljnovzhodno Primorsko pokrajino vložila 22 milijard dolarjev, velik del teh sredstev so namenili njenemu upravnemu središču s približno 600.000 prebivalci. Vladivostok bi v skladu z vizijo s poenostavljenim imenom »vzhodna usmeritev« moral postati novo okno, skozi katero bi se Rusija približala Tihemu oceanu in vsem gospodarskim partnerjem na obeh obalah oceana, zato si Putin prizadeva z njimi vzpostaviti tesnejše, morda celo strateško pomembne odnose.
Brez Obame
Seveda bodo razmere v globalnem gospodarstvu ena od pomembnih tem na vrhunskem srečanju, na katerem bo Putin gostil voditelje Kitajske, Japonske, Južne Koreje, Indonezije, Filipinov, Malezije, Tajske, Vietnama, Hongkonga, Tajvana, Singapurja, Bruneja, Papue Nove Gvineje, Avstralije, Nove Zelandije, Kanade, Čila, Mehike in Peruja. Edini državni voditelj, ki se ne bo pridružil drugim vodjem, je ameriški predsednik Barack Obama, na vrhunskem srečanju ga bo zastopala državna sekretarka Hillary Clinton.
Tema zasedanja je »liberalizacija trgovine in naložb ter regionalno gospodarsko povezovanje«, vendar se udeleženci letošnjega vrhunskega srečanja zavedajo čedalje večjega razkola med najpomembnejšimi članicami foruma, ki se ne strinjajo ne o vprašanjih suverenosti ne o konceptih nadaljnjega gospodarskega povezovanja v bloke znotraj bloka. Američani bodo namreč še naprej podpirali idejo čezpacifiškega partnerstva (TPP), prostotrgovinske pobude, s katero nameravajo uravnotežiti čedalje močnejši vpliv Kitajske, zato vsi pričakujejo, da bo Putin med svojim govorom nasprotoval temu konceptu in ponudil svojo vizijo regionalnega strateškega sodelovanja.
Na srečanju Apeca se tokrat ne bodo mogli izogniti občutljivim temam, povezanim s spornim ozemljem v Južno- in Vzhodnokitajskem morju. Hillary Clinton bo v Vladivostok pripotovala iz Pekinga, ne da bi izpolnila svojo nalogo. Kajti ne glede na to, da se je s predsednikom Hu Jintaom in zunanjim ministrom Yang Jiechijem poskušala pogovarjati zelo umirjeno, oba kitajska politika pa sta ji zatrdila, da bo Kitajska dopustila prosto plovbo po vseh prometnih poteh v Južnokitajskem morju, obe državi še vedno različno gledata na mednarodni sporazum o pravilih vedenja na odprtem morju. Peking namreč noče podpisati sporazuma, ker se boji internacionalizacije sedanjih ozemeljskih sporov, v katere se je zapletel s Filipini, z Vietnamom, Brunejem in Malezijo.
Hillary Clinton in kitajski voditelji bodo v Vladivostoku zagovarjali različna stališča tudi pri sirski krizi. Yang Jiechi je namreč ponovil, da uradni Peking podpira »politično tranzicijo« v Damasku in tako še vedno nasprotuje morebitnemu posegu proti predsedniku Bašarju al Asadu. Vrhunsko srečanje Apeca bo zato zanimiv preplet zavezništev in tekmovalnosti. Putin in Hu Jintao se bosta strinjala glede Sirije, vendar se bo kitajskemu voditelju zdaj zdelo še pomembnejše slišati vsaj kakšno besedo ruske podpore kitajskim stališčem pri vprašanjih, povezanih z morskimi spori. Rusija namreč še nikoli ni dala vedeti, da pri teh vprašanjih podpira Kitajsko – ne pri sporu z Japonsko zaradi otočja Diaoyu (oziroma Senkaku) v Vzhodnokitajskem morju ne pri prepirih z Vietnamom in s Filipini o čereh v Južnokitajskem morju.
»Zaradi širitve Evropske unije in namestitve ameriškega raketnega ščita v Evropi Rusijo skrbi zoževanje njenega strateškega prostora v zahodnih regijah države,« ugotavlja kitajska tiskovna agencija Xinhua in pojasnjuje, da Moskva odgovarja na takšne razmere tako, da se bolj posveča azijskemu Tihemu oceanu, hkrati pa poskuša poskrbeti za varnost na njenih vzhodnih ozemljih. Kitajska dobro ve, da so za Putina odnosi z Washingtonom preveč pomembni, da bi jih dodatno vznemirjal s podporo Pekingu pri vprašanjih, ki se mu ne zdijo zelo pomembna. Še bolj vprašljivo je, ali lahko ruski predsednik razvija vizijo o približevanju svojega Daljnega vzhoda tihomorskim gospodarskim povezavam in hkrati načelno nasprotuje Združenim državam Amerike, Japonski in Južni Koreji samo zato, da bi potrdil strateško partnerstvo s Kitajsko.
Med tokratnim zasedanjem Apeca se bodo vsi najbolj spraševali o tem, ali bi Putin z Vladivostokom pravzaprav rad začel enakopravneje konkurirati Kitajski v azijsko-tihomorski regiji in ali namerava z gospodarsko krepitvijo Primorske pokrajine izboljšati svoj politični položaj v tem delu Rusije, ki je zelo sumničav do kitajskih ekspanzionističnih teženj. Če vemo, da je Putin prav tu na marčevskih volitvah dobil samo 48 odstotkov glasov (precej manj od povprečnih 64 odstotkov, kolikor so mu jih namenili volivci v vsej državi), si težko predstavljamo, da se bo v Primorju poskušal priljubiti ljudem tako, da bo omogočal več prostora kitajskim vlagateljem in poslovnim partnerjem. Lahko bi bilo prav obratno.
