Tiskane izdaje
Sirski tanki so se danes, le dan po maratonskih pogovorih med sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom in turškim zunanjim ministrom Ahmedom Davutoglujem, začeli umikati iz Hame. Novico o tem je sporočil Omer Onhon, turški veleposlanik v Damasku, ki se je osebno podal v Hamo, znamenito mesto na reki Orontes, kjer je Hafez al Asad, oče sedanjega predsednika, leta 1982 pobil skoraj 20.000 ljudi, sin pa v minulih desetih dneh, od začetka svetega meseca ramadana, že najmanj tristo. Turški premier Recep Tayyip Erdogan, ki je pokole v Siriji razglasil za »divjaštvo«, je v Ankari izjavil, da je predsednik Asad obljubil politične reforme. Te naj bi začel uresničevati v desetih do petnajstih dneh.
Sirski predsednik, ki je na čelu države že enajst let, je Zahod in sosednje države, še zlasti Turčijo, spravil v hudo zadrego. Dali so mu namreč povsem proste roke, da konča vstajo, ki se je začela marca. Bašar al Asad je namreč politik, ki ustreza vsem po vrsti. Turčiji denimo zato, ker je izjemno učinkovito rešil kurdsko vprašanje, ki bi s padcem režima znova bruhnilo na plano. Enako ustreza tudi Izraelu, saj pod njegovo vladavino ni bil z Golana izstreljen niti en sam strel.
Kaj je namreč alternativa Asadu? Islamistični režim, ki bo povzročal težave vsemu Zahodu. Druga možnost je demokratični režim. Toda ta ne bo privolil v trgovino z Izraelom. Za Golan, na primer. Zahteval bo več suverenosti. Zato vsem ustreza Asad, s katerim je mogoče trgovati. Po svoje tudi zato, ker ima za seboj tako močne zaveznike, kakor so Rusija, Kitajska in Iran. Protestnike v Siriji namreč pobijajo tudi iranski plačanci, je v nedavnem pogovoru za Delo dejal Kendal Efrini, predstavnik zveze sirskih liberalnih opozicijskih strank v Evropski uniji.
Toda krvavi obračun režima z nezadovoljnim prebivalstvom, ki zahteva spremembe, traja predolgo. Žrtev je preveč. Ubitih je bilo že skoraj 1700 ljudi, obračuni s protestniki pa so iz dneva v dan bolj krvavi. Zato se je mednarodna skupnost (retorično) kratko malo morala odzvati. Za zdaj najodločneje prav Turčija, ki ima s Sirijo skoraj 850 kilometrov dolgo mejo in ji oboroženi spopadi v neposredni soseščini niso po volji.
Zunanji minister Ahmed Davutoglu se je v torek z Asadom iz oči v oči pogovarjal tri ure in pol, še tri ure pa na pogovorih obeh delegacij. Njegovo sporočilo Siriji je bilo zelo jasno: takojšen konec prelivanja krvi, umik vojske v vojašnice, čimprejšnje (demokratične) volitve in začetek dialoga z opozicijo. Bašar al Asad po pogovorih ni bil preveč zgovoren. Domači in tuji javnosti je sporočil, da se bo boj proti »teroristični nadlogi« seveda nadaljeval, a kot kažejo današnje Erdoganove izjave, je pritisk Ankare na Damask le zalegel. Toda šele čas bo pokazal, ali bo Turčiji svojega sirskega zaveznika tudi v resnici uspelo pregovoriti v spremembe.
Molk o zamenjavi režima
Zanimivo je, da nihče na Zahodu ne govori o zamenjavi režima v Damasku. Tudi v ZDA ne, kjer so Turčijo znova razjezili, ker so v State Departmentu poskušali ustvariti vtis, da Davutoglu potuje v Damask tudi v njihovem imenu, to pa v Ankari seveda odločno zanikajo.
Zakaj torej molk o zamenjavi režima? Tudi zaradi morebitnega razpada Sirije na alavitski, sunitski in kurdski del. Toda padca režima ne bi dovolili niti manjšinski alaviti, ki obvladujejo vse ključne položaje v državi. Ta šiitska sekta bi z Asadovim odhodom izgubila vse. Zato se bodo do zadnjega borili, da ostane. Ne zaradi Asada, ampak zaradi svojih koristi. Alavitska manjšina namreč že štiri desetletja vlada večini. Če Asad pade, bo prišlo do pokola nad njimi. Toda tudi kristjani v Siriji so v hudi dilemi. V zdajšnjem režimu so nekako varni. Po drugi strani pa tudi oni hočejo več svobode. Toda če pridejo na oblast sunitski radikalci, bodo žrtve tudi med kristjani. Tako kot so bile v Iraku in Egiptu. In kaos v Siriji bi bil popoln. Tega pa seveda nihče noče. Zato bo Asad po volji Zahoda očitno še kar nekaj časa sedel v predsedniški palači Tišrin.
