Tiskane izdaje
Bruselj - Razprave pred današnjim začetkom dvodnevnega vrha EU so v znamenju poglabljanja dolžniške krize, čedalje večje negotovosti glede prihodnosti denarne unije in zaostrene retorike ključnih igralcev na evropskem odru.
Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je v vabilu voditeljem članic zapisal, »da bi vrh moral še bolj kot kadarkoli prej na jasen in konkreten način pokazati, da bomo naredili vse, kar je nujno, za odgovor na krizo«. A soglasja o vsebini odzivov na krizo ni na obzorju. Italijanski premier Mario Monti se je, denimo, odločil izzvati kanclerko Angelo Merkel z zahtevo po uporabi evropskih rešilnih skladov za nakup državnih obveznic na trgih. Izrazil je pripravljenost, da je pripravljen biti na pogajanjih v Bruslju do nedelje, če bi morali sprejeti sporazum pred ponedeljkovim odprtjem finančnih trgov.
Za dosego cilja in podaljšanje vrha bi seveda moral prepričati še druge. Nemško kanclerko Angelo Merkel že jutri čaka glasovanje bundestaga o fiskalnem paktu in rešilnem mehanizmu ESM. Tudi iz Berlina prihajajo sporočila, ki so vse drugo prej kot znamenje popuščanja pri že tako trdih stališčih. Tiste države, ki si prizadevajo za delitev dolžniških bremen z Nemčijo (evrske obveznice), lahko pričakujejo le košarico. Merklova se boji, da se bo na vrhu spet razpravljalo o »vseh mogočih« idejah za skupno odgovornost za dolgove in veliko premalo o boljšem nadzoru in strukturnih ukrepih.
Četvorka štirih mušketirjev
Jedro razprav vrha bodo predlogi glede prihodnjih smeri razvoja denarne unije, ki jih je Rompuy pripravil s prvim človekom evropske komisije Joséjem Manuelom Barrosom, predsednikom ECB Mario Draghijem in vodjem evrske skupine Jean-Claudom Junckerjem. Pripravljeni dokument sicer predvideva velike premike v strukturi evrskega območja na štirih ključnih področij. Moč članic bi se omejevala, pristojnosti Bruslja bi bilo več. Ob skupnem bančnem nadzoru naj bi se članice zavezale k skupnemu proračunskem načrtovanju, povezovanju gospodarskih politik in oblikovanju politične unije.
Federalno navdahnjeni predlog »štirih mušketirjev«, ki je spisan na sedmih straneh, je poln evrokratske latovščine in birokratskih poimenovanj, s katerimi so se ognili političnim kočljivim pojmom. Tako so, denimo, bančno unijo raje poimenovali integrirani finančni okvir. Tudi besedni zvezi evrske obveznice so se raje ognili. Posredno namigujejo na njihovo uvedbo, ko bo napredovalo fiskalno povezovanje in nadzor nad proračuni članic. Vsekakor bodo zamisli le podlaga za začetek razprave voditeljev držav, ki dopušča dovolj manevrskega prostora za oblikovanje konkretnih zamisli.
Viri pri EU se z ostrimi nemškimi kritikami Rompuyevih predlogov ne strinjajo, češ, zamisli so uravnotežene. V njih da je tako zahteva po več javnofinančne discipline kakor tudi pričakovanje večje solidarnosti. Vprašanje časovnega načrta za uresničitev zamisli je še v oblakih, vse skupaj lahko traja kakšno desetletje. Čeprav se vrhu spet pripisujejo zgodovinske razsežnosti in se veliko piše o prihodnosti evra, ki da je na kocki, eno srečanje voditeljev EU ne more odpraviti hudih težav denarne unije, ki so nastajale dolga leta. Poleg tega so stališča ključnih držav še daleč vsaksebi, da bi bil lahko narejen kvantni skok.
Španija pred prepadom
Po drugi strani dolžniška kriza zahteva kratkoročno ukrepanje, ki bi ublažilo pritisk na krizne države. V ospredju je spet Španija, saj ni gotovo, ali bo orjaška kapitalska injekcija za tamkajšnje banke (do sto milijard evrov) zadoščala. Zahtevani donosi za španske desetletne obveznice so spet blizu sedmim odstotkom in za pet odstotnih točk višje kot za nemške papirje. Iberska država si plačevanja takih obresti za financiranje proračunskih izdatkov ne more privoščiti dolgo časa. Tudi za njene banke je finančni trg bolj ali manj zaprt. V špansko izpolnjevanje ciljev glede proračunskega primanjkljaja verjamejo le še največji optimisti.
Kakorkoli že, vrh naj bi podkrepil prizadevanja za gospodarsko rast in zaposlovanje. Ukrepi glede na razsežnosti krize ne bodo veliko več kot simbolični. Ob 130 milijardah evrov, ki v precejšnji meri temeljijo na že razporejenih sredstvih, naj bi bila sprejeta odločitev o krepitvi kapitalske moči Evropske investicijske banke za financiranje projektov na stari celini. Poleg tega so na mizi še tako imenovane projektne obveznice v višini osemnajst milijard evrov. Z njimi bi financirali velike infrastrukturne in druge večje ukrepe, s katerimi bi zagnali gospodarstvo kriznih držav.
