Tiskane izdaje
Sirija se spreminja v grozljivo morišče. Režimska vojska je v sunitski vasi Tremse pri Hami s tanki in helikopterji v četrtek pobila najmanj 220 ljudi. To je najhujši pokol v zadnjih mesecih. Vojska je 6. junija v vasi Mazrat al Kubeir pobila 78 ljudi, slaba dva tedna pred tem pa je 25. maja v Huli moralo umreti 108 moških, žensk in otrok.
Statistika državljanske vojne, ki zdaj traja že šestnajst mesecev, je vse bolj krvava. Po podatkih sirske opozicije je vojska doslej pobila že blizu 16.000 sirskih domoljubov, kakšnih 4000 mož pa je padlo tudi na vladni strani.
Najnovejši pokol v vasi Tremse, ki se je zgodil v četrtek, je simboličen. Vas leži nedaleč od Hame, kjer je sirski režim pred natanko tridesetimi leti, bilo je leta 1982, pobil blizu 30.000 aktivistov Muslimanskih bratov, ki so takrat zasedli slikovito zgodovinsko mesto ob reki Orontes.
Po tem pokolu je članstvo v Muslimanskih bratih pomenilo smrtno kazen. Toda paradoks je, da so prav Muslimanski bratje danes najmočnejša politična sila, ki bo imela po padcu režima odločilno vlogo pri oblikovanju nove Sirije.
Trmasta Moskva
Pokol pri Hami se je zgodil le nekaj dni zatem, ko je posebni odposlanec Združenih narodov in Arabske lige Kofi Anan, 9. julija slovesno oznanil, da je predsednik Bašar el Asad pristal na njegove predloge o koncu nasilja v državi.
Nekaj podobnega je Anan ponosno razlagal po ženevskem srečanju med Zahodom in Rusijo, ko naj bi se vse strani le dogovorile o ustanovitvi prehodne vlade narodne enotnosti, v kateri naj bi sodelovali predstavniki Asadovega režima in opozicije. Kasneje se je izkazalo, da je bil tudi ta dogovor račun brez krčmarja. Z načrtom se ni strinjal ne Asad in ne opozicija, načrtom ZN in zahodnih držav ves čas nasprotuje tudi Rusija.
Moskva ima v Siriji velike poslovne interese, zaradi kratkovidne politike pa se ji ti računi bržkone ne bodo izšli. Zelo poučen je libijski primer. Leta 2008 je Kremelj Gadafijevemu režimu odpisal 4,5 milijarde dolarjev dolgov v zameno za ugodne trgovinske in orožarske sporazume.
Toda nova oblast je po padcu Gadafija oznanila, da sporazumi z Moskvo ne veljajo več. Leta 2005 je Moskva na podoben način Siriji odpisala 9,8 milijarde dolarjev dolgov, znova v zameno za ugodne posle in oporišče v Tartusu. Vprašanje je, ali bo novi režim še naprej naklonjen tovrstnemu sodelovanju z Rusijo, ki zna zaradi svoje trmaste politike v tem primeru izgubiti vse. Njen odnos do Sirije močno spominja na rusko balkansko politiko, ki je do zadnjega branila režim Slobodana Miloševića.
Pobeg v Pariz
Tik pred pokolom v vasi Tremse je svet obšla novica o najbolj odmevnem sirskem prebegu doslej. Na stran upornikov je namreč prestopil general Manaf Tlas, sin nekdanjega obrambnega ministra Mustafe Tlasa. Družina Tlasovih je bila desetletja v najtesnejših stikih s klanom Asadovih. Mustafa Tlas je denimo odigral eno ključnih vlog v pokolu aktivistov Muslimanskih bratov v Hami leta 1982, ko je takratni predsednik Hafez el Asad pobil okrog 30.000 ljudi.
Manaf Tlas je v skrbno organizirani akciji pobegnil najprej v Turčijo, se pri Antakyji sestal z vodstvom sirske osvobodilne vojske, potem iz Turčije odpotoval v Pariz, kjer so ga podrobno zaslišali predstavniki francoskih varnostnih služb.
»Prijatelji Sirije« so pobeg razumeli kot znak, da je v Siriji vendarle prišlo do pomembnih premikov in da Asadov režim ni več tako trden, kot je bil. V nekaterih opozicijskih krogih na dogodek še vedno gledajo dokaj sumničavo.
Polkovnik Abu Hamza, ki se je srečal s Tlasom v Turčiji, se boji, da gre morda za dvojno igro. Tlas ga ni povsem prepričal. Nenavadno se mu zdi, da v predsedniški palači ne bi nič vedeli o pobegu, saj je bila družina Tlasovih vedno v dobrih odnosih z Asadovimi.
V opozicijskih krogih pravijo, da se je Manaf Tlas z njimi povezal že pred časom. Takrat so mu svetovali, naj ostane v Damasku, saj bo tam veliko koristnejši.
Toda Asad ni več zaupal Tlasovim in tudi vloga Mustafe Tlasa kot obrambnega ministra je bil bolj ali manj simbolična, saj je vse pomembnejše odločitve sprejemal izključno predsednik Asad. Najprej oče, potem pa še sin. Mustafa Tlas je zato že pred časom odpotoval v Pariz, uradno iz zdravstvenih razlogov. Pred nekaj meseci se je v Pariz preselila Manafova žena Tala, zdaj se ji je pridružil še sam Manaf.
Pariz je že od nekdaj nekakšna postojanka Tlasovih. Tam od leta 1979 denimo živi 52-letna Nahid, najstarejša hči Mustafe Tlasa. Zdaj se piše Odžeh, po pokojnem možu, znanem saudskem trgovcu z orožjem, s katerim se je poročila, ko je bila stara 18 let. Že leta je povezana s francoskim političnim vrhom, bila je osebna Mitterrandova prijateljica, njene večerne zabave sta obiskovala nekdanji predsednik Sarkozy kot bivši premier Villepin.
Njen zdajšnji partner je Franz-Olivier Giesbert, urednik Le Pointa. Zaradi tovrstnih povezav se zdi, da za Manafovim pobegom tiči francoska obveščevalna služba. Francija ima zaradi kolonialne dediščine velike politične interese v Siriji.
Sto tisoč prebežnikov?
Manaf Tlas seveda ni edini znani prebežnik. Na stran upornikov je minuli teden prebegnil tudi Navaf al Fares, sirski veleposlanik v Bagdadu in vodja zelo vplivnega plemena, ki živi ob sirski meji z Irakom. Pobeg je organizirala katarska varnostna služba. Fares je zdaj v Dohi. Že pred njim je prebegnil tudi nekdanji poslanec in vplivni verski vodja Mohamed Habaš, ki je zdaj v Dubaju.
Polkovnik Riad al Asad, poveljnik sirske osvobodilne vojske, pravi, da je samo v prvih dneh julija na njihovo stran prestopilo pet visokih častnikov sirske vojske. Po njegovih besedah na opozicijsko stran vsak dan prestopi od 100 do 200 sirskih vojakov, vseh prebegov je bilo doslej že blizu 100.000. Opozicijska armada zdaj sicer šteje okoli 325.000 mož.
Oborožitev je seveda skromna in se ne more primerjati z režimsko vojsko, toda nobena skrivnost ni, da orožje vsak dan prihaja k upornikom. Iz Turčije in Libanona, z (ne)uradnim blagoslovom Washingtona. Turški zunanji minister Ahmet Davutoglu je nedolgo tega izjavil, da ti množični prestopi dokazujejo, da režim v Damasku položaja ne obvladuje več, ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton pa dodaja, da se položaj v Siriji vendarle spreminja. Vprašanje je le, koliko časa bo še zdržal Asadov režim.
