Z atomsko bombo proti jedrski fobiji

Peking – Petnajstega dne sedmega meseca lunarnega koledarja se na Japonskem praznuje obon. Takrat se duhovi prednikov vračajo v domove, živi se družijo z mrtvimi. Takrat obljubljajo, da bo prihodnost boljša od preteklosti.

Obon v zadnjih desetletjih povezujejo z duhovi umrlih v Hirošimi in Nagasakiju. Na ta dan vedno pojejo pesem: »Nikoli več!« Tako je bilo tudi v četrtek, ko se je ob 67. obletnici atomskega bombardiranja Nagasakija na tisoče ljudi zbralo tam, kjer je padel »Debeluh«. Njegova uničevalna moč je bila veliko večja od »Dečka«, ki je tri dni prej padel na Hirošimo.

Med preživelimi in njihovimi potomci je bil tudi Clifton Truman Daniel, vnuk ameriškega predsednika Harryja Trumana, ki je leta 1945 ukazal bombardiranje. Prvič je bil na slovesnosti navzoč ameriški veleposlanik na Japonskem John Roos. To je pomenilo, da tudi uradni Washington izkazuje čast žrtvam. Ljudi je navdalo z upanjem, da predsednik Barack Obama ni opustil svoje vizije sveta brez jedrske oborožitve, ki je uresničljiva samo pod pogojem, da Amerika naredi prvi korak proti temu plemenitemu cilju.

Avstralski novinar Craig Collie, ki je podrobno rekonstruiral proces ameriškega iskanja načina, da Japonsko prisili h kapitulaciji, trdi, da bi morali drugo bombo po prvotnem načrtu odvreči na industrijski center Kokuru. Bombnik B-29 je krožil nad mestom. Loputa, skozi katero bi moral Debeluh zdrsniti iz letala, je bila že odprta. Zaradi vremenskih razmer je bila zadnji trenutek sprejeta odločitev, naj ne odvržejo bombe takšne moči nad tarčo, ki je zaradi oblakov ni videti.

Nadomestna tarča

»Odvrzi na Nagasaki!« se je glasilo novo povelje. Od takrat se je v japonščini uveljavil izraz »sreča Kokure«, ki ga uporabljajo takrat, ko se kdo izogne nesreči, ki se je sploh ni zavedal. Kako pa se reče tragediji tistega, na katerega se je vse skupaj nenačrtovano zvalilo? Žalost Nagasakija, seveda.

Kot ob spominu na bombardiranje Hirošime pred tremi dnevi je bil tudi spomin na Nagasaki povod za novo razmišljanje o jedrski prihodnosti. Potem ko je marca lani potres, potem pa še cunami poškodoval jedrsko elektrarno Fukušima, se je Japonska še globlje razdelila glede vprašanja uporabe jedrske energije.

Del japonske družbe je zbolel za jedrsko fobijo. Ponekod, večinoma med prebivalstvom blizu Fukušime, se kaže v dobesedni obliki. Matere otrokom ne dovolijo več, da bi se igrali v pesku, prepovedujejo jim trgati cvetje in panično se bojijo, da bi jih zmočil dež, saj bi v kapljicah lahko bile radioaktivne snovi. Drugi del Japonske, najpogosteje politično konservativni, zdaj bolj kot kdajkoli prej zagovarja idejo, da bi morala biti država, ki ima za sosede jedrske sile, sposobna sama narediti jedrsko bombo in da bi tudi drugim morala sporočiti, da ima na voljo takšne možnosti.

Medtem ko se protijedrski aktivisti čedalje bolj strastno zbirajo v gibanje, ki se po vzoru na ameriško gibanje »Okupirajmo Wall Street« imenuje »Okupirajmo nuklearke«, se drugi čedalje bolj zavzemajo za to, da bi obdržali vsaj nekaj reaktorjev, da v njih ne bi pridobivali samo elektrike, ampak tudi dovolj materiala za bombo.

Nikoli več žrtev

»Če imamo jedrske elektrarne, lahko drugim državam pokažemo, da lahko Japonska izdela tudi jedrsko oborožitev,« je za tiskovno agencijo Associated Press izjavil nekdanji obrambni minister Šigeru Išiba, ki zdaj sedi v parlamentu kot poslanec opozicijske Liberalno-demokratske stranke. Ker je v soseščini Severna Koreja, je treba vsaj poudariti, da Japonska ne bo nikoli več žrtev tuje bombe, pravi Išiba.

Čeprav je bila ta tema več desetletij prikrita, je japonska televizija NHK pred dvema letoma prišla do dokumentov, ki dokazujejo, da je takoj po tem, ko je leta 1964 Kitajska preizkusila atomsko bombo, uradni Tokio redno razmišljal o možnosti, da se z enakim sredstvom zavaruje pred čedalje večjo grožnjo sosednje sile.

Vlada sedanjega premiera Jošihika Node in njegova Demokratska stranka Japonske bi le stežka kdaj odstopila od pacifističnega načela, ki mu je Obamova vizija veliko bližja. Nodi pa se maje položaj in opozicija že zahteva nove volitve. Vedno ko Japonce obiščejo duhovi prednikov, je mogoče slišati glasove z obeh strani. »Nikoli več« tako dobi več pomenov.