Tiskane izdaje
Peking − Na azijski celini sta se hkrati znašli ameriška državna sekretarka Hillary Clinton ter visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropske unije Catherine Ashton. Dve popolnoma različni osebnosti, dva različna diplomatska sloga.
Toda ali si prizadevata uresničiti tudi popolnoma različna strateška cilja, kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled?
Ko je Catherine Ashton priletela v Peking, je Hillary Clinton dokončala svoj obisk v Mongoliji, in medtem ko je voditeljica evropske diplomacije vztrajno ponavljala, da morata Evropska unija in Kitajska bolje spoznati druga drugo, da bi res lahko postali resnični partnerici, je Američanka iz Ulan Batorja čez mejo sporočala, da gospodarski uspeh ne more biti trajen, če se država ne namerava tudi politično odpreti svetu.
Ta teden se bosta obe sprehajali po Aziji: Ashtonova bo iz Pekinga skozi Hongkong prišla do Kambodže, Clintonova pa je v torek iz Mongolije že pripotovala v Vietnam in namerava v sredo oditi v Laos. Nazadnje bo tudi ona obiskala Phnom Penh in se udeležila srečanja zunanjih ministrov članic Združenja držav jugovzhodne Azije (Asean).
Če nas zanima, katera od obeh je uspešnejša, ju je najbolje pogledati skozi kitajska očala, ker je bila opredelitev politike do azijske sile vedno najtežji preizkus tako evropske kot ameriške diplomacije na vsej azijski celini.
Seveda sta tudi Hillary Clinton in Catherine Ashton tako ali drugače politično določeni z okoljem, ki ga predstavljata. Ameriška državna sekretarka izvaja in ustvarja ameriško politiko vrnitve na azijski Tihi ocean ter pravzaprav zelo skrbno zagotavlja, da bodo ZDA po umiku vojske iz Afganistana lahko še naprej navzoče na azijskih tleh in da bodo ostale prevladujoča sila na tej celini.
Medtem evropska voditeljica diplomacije počasi gradi enotno evropsko zunanjo politiko in previdno spodbuja Kitajsko, naj dejavneje sodeluje pri tem zgodovinskem projektu dozorevanja postmoderne države.
Uklanjanje pritiskom
Medtem ko Clintonova s svojim zvonkim glasom in z odločno dikcijo od azijske sile zahteva, naj čim prej spet razmisli o demokratizaciji, Ashtonova tiho pojasnjuje, kakšne so »evropske vrednote«, in jih ne poskuša vsiljevati, kakor so to Evropejci počeli v času kolonizacije. Med vsakim nastopom Hillary Clinton lahko prepoznamo njen osebni slog in jasne lastnosti odločne voditeljice, Catherine Ashton pa pri svojemu delu ne poskuša narediti močnega osebnega vtisa, tudi če se zato včasih zdi, da ni dovolj močna osebnost, da bi lahko prevladovala med pogovori s spretnimi kitajskimi sogovorniki. Vendar jo v Pekingu radi sprejmejo in vsi pozorno poslušajo, kaj jim govori.
Ko je Clintonova na začetku maja obiskala Peking, je bil njen obisk zelo pomenljiv, ker je slepi aktivist Chen Guangcheng pred tem prestopil prag ameriškega veleposlaništva in nato odletel v ZDA.
Preden je Catherine Ashton pripotovala na Kitajsko, je azijska sila predlagala Evropski uniji, da bi se o človekovih pravicah odslej pogovarjali enkrat na leto namesto dvakrat, kakor so to počeli doslej. Tiskovni predstavnik kitajskega veleposlaništva v Evropski uniji Wang Xining je omenil tudi to, da »morda zapravljamo preveč časa in energije za posamezne primere«, ter predlagal Evropejcem, naj nehajo igrati vlogo »učitelja«. »Ne bomo se uklonili pritisku nobene države,« je pojasnil.
Catherine Ashton, ki se prav tako očitno ne namerava ukloniti pritisku, nas je pred kratkim prijetno presenetila, saj je sredi junija v evropskem parlamentu govorila o razmerah v Tibetu in odločno povedala, da mora EU podpirati prizadevanja za obnovo dialoga med kitajsko oblastjo in dalajlamo. Samo tako je namreč mogoče izboljšati človekove pravice v himalajski regiji.
Če bi poskušali odgovoriti na vprašanje, katera od obeh voditeljic diplomacije je bolj vplivala na kitajsko vodstvo, bi morali priznati, da tega ni mogoče ugotoviti. Na Kitajsko ne more vplivati nihče od zunaj, in šele ko najvišje partijsko vodstvo prizna, da je v državi dovolj razlogov za politične spremembe, se bodo te začele dogajati brez kakršne koli ameriške ali evropske spodbudne besede. Treba pa je dodati, da kadar Kitajska razmišlja o tem, kakšna bo videti čez dvajset ali petdeset let, dobro ve, da lahko uredi odnose v lastni regiji samo po vzoru Evropske unije, hkrati pa se ji ZDA zdijo takšna sila, kakršna bi Kitajska hotela postati s svojim hitrim gospodarskim razvojem in nezadržno krepitvijo vojaške moči.
Hillary Clinton in Catherine Ashton sta v odnosih s Kitajsko v enakem položaju, kadar govorimo o finančni krizi v EU in ZDA. Obe sta med svojimi »strateškimi pogovori« s kitajskimi sogovorniki morali pojasnjevati, kako in kdaj se bo kriza nazadnje končala. In obe so Kitajci nekoliko živčno opozarjali, da so prav oni največji lastniki evropskih in ameriških dolgov. Zdi se, kot da sta se dva različna diplomatska sloga pri tem vprašanju združila v enega. Clintonova je pred dvema mesecema, Ashtonova pa med zadnjim obiskom opozarjala kitajske partnerje, da so tudi oni delno odgovorni za sedanje razmere v svetu, da bi lahko manj odločno nadzirali svojo valuto, da bi lahko dosledneje upoštevali pravila Svetovne trgovinske organizacije in da bi morali biti bolj odprti za ameriška oziroma evropska podjetja, ki delujejo na kitajskem trgu.
Catherine Ashton nikoli ni nameravala postati diplomatska rockovska zvezda na svetovnem odru, kakor je to postala Hillary Clinton v zadnjih štirih letih. Ne glede na to, kako se katera koli od obeh vede do Kitajske, se zdi, da imata obe enak cilj: vzpostaviti partnerski odnos z azijsko silo na podlagi vzajemnega zaupanja, skupnih interesov in enake vizije prihodnosti. Kljub vsem razlikam med njima lahko vendarle ugotovimo, da tako Clintonova kot Ashtonova poznata trditev, da je »umetnost diplomacije prepričati drugo stran, da hoče to, kar hočeš tudi ti«. In pri tem sta enako uspešni in prav tako enako neuspešni. Vsaka po svoje.
