Tiskane izdaje
Peking - Dolga je 300 metrov in ima usločeno palubo, s katere bodo kmalu vzletala vojaška letala kitajske izdelave, na valovih pa je bolj podobna politični razglednici kakor delu neke vojaške sile. Na razglednici piše: »Kitajska zmore vse! Pozdravlja vas komunistična partija.«
Dolgo smo morali čakati na ladjo, s katero se je azijska sila pridružila klubu držav, ki bi mu že zdavnaj morala pripadati. Letalonosilke imajo že vse druge stalne članice varnostnega sveta OZN in številne kitajske sosede, denimo Indija, Tajska, Japonska, Južna Koreja in Avstralija. Če pogledamo nanjo iz tega zornega kota, je več kot samoumevno, da jo je v svojo vojno mornarico hotel uvrstiti tudi Peking, ki poskuša uveljavljati svojo suverenost v precejšnjem delu 3,5 milijona kvadratnih kilometrov velikega Južnokitajskega morja in se konec koncev brez tega člena v vojaški verigi ne bi mogel niti teoretično »združiti« z Tajvanom, če bi moral to storiti z orožjem.
Radovednost in strahospoštovanje
Mednarodna javnost je zelo radovedna, kakšna je prva kitajska letalonosilka, sosedje so se zaradi nje znova zbali Kitajske, v svetovnih vojaških središčih, denimo Pentagonu, pa je vzbudila posebno pozornost.
Tudi največji ljubitelji Kitajske, ki kitajski komunistični partiji verjamejo na besedo, kadar trdi, da si prizadeva le za svetovni mir in splošno harmonijo, morajo priznati, da takšnih razmer ni mogoče primerjati z razmerami, kadar na odprto morje zapluje, denimo, italijanska ali brazilska letalonosilka. Nihče namreč ne verjame, da bi se Rim ali Brasilia odločila zavzeti otok, ki si ga lastita zaradi zgodovinskih pravic. Nihče se tudi ne vznemirja, kadar kdo omeni Čakri Naruebet (dobesedno »v čast dinastije Čakri«), edino letalonosilko tajske kraljeve mornarice, ki so jo doslej uporabljali samo med reševalnimi akcijami po cunamiju in za prevoz kraljeve družine po tujih morjih, zato so jo nekateri poimenovali »velika kraljeva jahta«.
Kitajska letalonosilka dopolnjuje domnevno miroljubno zunanjo politiko Pekinga in jo je bilo pravzaprav mogoče pričakovati zaradi nenehne dvomestne rasti vojaškega proračuna, hkrati pa izzivalno dokazuje, v katero smer se razvija azijska sila. Tudi če je tehnološko res približno trideset let za najsodobnejšo ameriško letalonosilko, je še vedno najmočnejša mišica, ki kitajski vojni mornarici in letalstvu zagotavlja nove možnosti razvoja.
Seveda bi se morali vprašati, kako je ta mišica usklajena z drugimi deli telesa in koliko časa in izpopolnjevanja še potrebuje, da bi se vključila v sodoben vojaški sistem.
Ladjo so leta 1998 kupili od Ukrajine in najprej trdili, da bodo na njej uredili plavajočo igralnico. Ko so jo čez Črno in Sredozemsko morje ter Malajsko ožino odvlekli naravnost v Dalian, je bilo vsem jasno, da jo bodo kitajski vojaški konstruktorji dobro pregledali, preden se bodo odločili, za kaj jo bodo uporabili.
Opazovalci so več let predvidevali, da bodo na Kitajskem iz Varjaga - tako se je ladja imenovala, ko je še pripadala sovjetski vojski - izdelali novo kitajsko letalonosilko, vendar so v Pekingu to uradno potrdili šele prejšnji mesec. Takoj so pojasnili, da bodo z ladjo raziskovali, izvajali poskuse in vadili, letalonosilka pa bo tudi po tem, ko bo zaplula, potrebovala precej časa, preden bo res lahko začela opravljati svoje naloge.
Partijska propaganda si prizadeva izplutje nove letalonosilke prikazati kot »splošno podobo industrije, znanosti, tehnologije, organizacijskih sposobnosti in sistema«, zato jo ljudstvu predstavljajo kot novi simbol optimizma za prihodnost in kot še en dokaz »superiornosti socialistične ureditve«.
Dan po padcu vrednosti delnic na svetovnih borzah so kitajski mediji z zadržano aroganco poročali, da so se ZDA »po padcu Sovjetske zveze opirale na močno vojsko, zaradi katere so se lahko vmešavale v mednarodne spore in izvajale hegemonistično politiko, ne da bi se spraševale, ali lahko njihovo gospodarstvo to sploh prenese«. Medtem ko so Kitajci odkrito svetovali svetovni supersili, naj uskladi svoj vojaški proračun z denarnimi zmožnostmi, so zapluli s svojo novo ladjo, ki za zdaj bolj dokazuje, da ima njihova država 3200 milijard dolarjev v devizni blagajni, kakor pa to, da kakor koli vojaško ogroža kogar koli v bližnji in daljni soseščini.
Kako dolgo bo trajala poskusna plovba, še ni bilo mogoče izvedeti, vendar je urad za pomorsko varnost pokrajine Liaoning vsem ladjam prepovedal plovbo okoli Daliana vse do 18. ure 14. avgusta. Ravno dovolj, da so zaradi letalonosilke začeli nastajati novi miti o tem, da so z njo uresničili še ene sanje prednikov (poveljnik kuomintanške mornarice Chen Shaokun je o letalonosilki sanjal že leta 1929, admiral Liu Huaqing pa v 70. letih) in da se zgodovinski krog tako dialektično zapira. Kitajska ne bo nikoli pozabila, da jo je Zahod najbolj ponižal v 19. stoletju, ko so britanske topnjače priplule do kitajskih mest, v dveh opijskih vojnah porazile cesarstvo Qing in mu vsilile polkolonialni položaj.
Brez imena, a gotovo povezana s Tajvanom
Letalonosilka še nima imena. Za zdaj vemo le to, da bo povezano s Tajvanom, ki je že danes napovedal najpomembnejši razstavni predmet na vojaški razstavi, ki jo je pripravil. Tajvanci so svojo raketo Hsiung Feng III. poimenovali »Ubijalka letalonosilk« in nihče ne dvomi, da se ime nanaša prav na kitajsko ladjo, ki prvič pluje po morju. Tudi to je vojaško-politična razglednica, na kateri piše: »Tajvan se ne bo vdal!« Vsi so začeli zapisovati preostanek zgodbe in dodajati različne podpise, ker le malokaj v kitajski bližini tako močno vzbuja domišljijo kakor ladja, ki ni plavajoča igralnica, a se udeležuje regionalnih strateških iger na srečo.
