Zmaga demokratov odpihnila Rumsfelda

Washington - Najbolj razvpitega ameriškega obrambnega ministra po Robertu McNamarri je pokopala njegova intelektualna aroganca. Človek, ki je ob številnih težavah v Iraku in drugje lahko govoril le stuff happens, stvari se pač zgodijo, je preveč poslušal le tiste stvari, ki so samo potrjevale njegovo prepričanje in preslišal vse druge.

Urednik časopisa Washington Post Bob Woodward je tako v svoji knjigi State of Denial opisal poslovilni obisk prvega vodje ameriškega urada za povojno načrtovanje v Iraku pri obrambnemu ministru, o čemer smo v Delu že pisali, a je vseeno vredno ponovitve. Jay Garner je tako junija 2003 Donaldu Rumsfeldu povedal, da je njegov namestnik Paul Bremer že v prvih dneh delal tragične napake, med drugim je pripadnikom vladajoče stranke Baas prepovedal delati v vladnih službah, razpustil je iraško vojsko, da so se na cesti nenadoma znašli tisoči jeznih, oboroženih Iračanov, in razpustil začasno iraško vlado, ki si je tedaj še z vsemi močmi prizadevala pomagati okupacijskim silam. »Še vedno lahko to popravimo, še vedno lahko spremenimo položaj,« je po zapisu Boba Woodwarda Garner prigovarjal Donaldu Rumsfeldu, ta pa je odgovoril samo: »Ne gremo nazaj.«

Ta trma, tako značilna za obrambnega ministra, čeprav ne le zanj, je eden od vzrokov za sedanji položaj v Iraku, kjer se vsi bojujejo proti vsem, največje žrtve pa so običajni Iračani. Tri tisoč ameriških vojaških žrtev za vojno iraškega sloga ni veliko, v vseh drugih – od druge svetovne do vietnamske – jih je padlo veliko več, toda vsakega mrtvega spremljajo stotine drugih, ki so jim izjemno zmožni vojaški zdravniki na sami fronti sicer rešili življenje, a bodo ostali pohabljeni. Iračani, ki jih razstreljujejo bombe, zadevajo ostrostrelci in obglavljajo ugrabitelji, nimajo niti tega.

Obračun z Rumsfeldom, vojno in porazom

Cena, ki so ZDA plačale, ker je Donald Rumsfeld vztrajal pri svoji vojaški doktrini, je neuspešna vojna, grenko spoznanje, da so vojaki in Iračani morda umirali zaman. V državi, ki se v nasprotju z evropskimi državami nikoli ni obotavljala začenjati vojn, večji del javnosti še naprej stoji svoji vojski ob strani, ne pa tudi obrambnemu ministru, ki ni znal poskrbeti za zmago. Precejšni del evropske in svetovne javnosti upa, da je obračun z Rumsfeldom tudi obračun z iraško vojno, verjetno pa bo predvsem obračun s porazom, zato še ni mogoče napovedati, kakšni bodo prihodnji ameriški koraki.

V ameriški vojaški javnosti se bodo zato spet vrstile razprave, ali je Rumsfeldova doktrina hitre, gibljive in tehnološko superiorne vojne sploh primerna za čase, ko lahko en sam samomorilski napadalec na kolesu ali peš v trenutku spravi na televizijske in računalniške zaslone in prenosne telefone po vsem svetu uboj desetin nedolžnih ljudi. Vojaki ob takšni sovražnikovi publiciteti nimajo več časa za napake, še posebno ne za takšne, kakršne si je dovolil Rumsfeld. Pravijo, da je prvič ponudil odstop po odkritju mučenja v ameriškem bagdadskem zaporu Abu Graib, a ga predsednik Bush tedaj ni sprejel.

»Če hočeš zavzeti Dunaj, ga tudi zavzemi,« je menda govoril že Napoleon, Rumsfeld pa je dovolil, da so njegove čete vkorakale v Bagdad, a ga niso nikoli popolnoma nadzorovale. Čisto mogoče je, da se bo zdaj zadnji smejal general Colin Powell, ki so ga v State Department (in iz njega) potisnili tudi zato, da ne bi motil uresničevanja Rumsfeldove doktrine. V nasprotju z odhajajočim obrambnim ministrom je Powell zagovarjal dovolj velike vojaške sile, da bi obvladale položaj tudi na terenu. O Rumsfeldovem nasledniku Robertu Gatesu govorijo, da zna prisluhniti, in dobro bi bilo, da bi res slišal vse predloge, ki jih je njegov predhodnik raje preslišal, nato pa govoril, da greš v vojno z vojsko, kakršno imaš, ne pa s takšno, kakršno bi si želel.

Moje edino srečanje z ameriškim obrambnim ministrom Donaldom Rumsfeldom je trajalo nekaj več kakor pol ure, na varnostni konferenci v bavarskem Münchnu ob razplamtevanju ameriških vojaških načrtov za Irak smo poročevalci iz tako imenovane »nove Evrope« dobili povabilo na intervju z visokim ameriškim gostom. Donald Rumsfeld nas je pričakal s simpatičnim nasmehom, zaradi katerega so ga na začetku njegovega službovanja v vladi republikanskega predsednika Georgea W.Bush spraševali, kako se počuti kot seks simbol (Osupli odgovor: Seks simbol? Poglejte, kako star sem!). Nasmešek mu je kmalu zledenel, ko so bila vprašanja novinarjev, pa čeprav iz »nove« Evrope, enako ostra, kakor bi bila iz »stare«, a se je vseeno brzdal in poskušal pojasniti svoj pogled na svet, teroriste, Bližnji vzhod.

Več o tem si preberite v petkovi tiskani izdaji Dela.