Tiskane izdaje
Ime Telstar je nekakšen sinonim za telekomunikacijske satelite. Telstar 1 je bil namreč prvi, ki je prek Atlantika uspešno posredoval televizijsko sliko, telefonske klice in slikovno gradivo. Izstrelili so ga pred pol stoletja – 10. julija leta 1962 iz Cape Canaverala na Floridi. Skoraj enak, vendar malce težji, Telstar 2, mu je sledil 7. maja leta 1963.
Satelit je nastal na podlagi mednarodnega dogovora med AT&T, Bell Telephone Laboratories, Naso, Britanskim poštnim uradom in Francosko nacionalno družbo za pošto in telefonijo. Cilj sodelovanja vseh teh različnih institucij je bil razvoj satelitskih komunikacij preko Atlantika. Družba Bell TL je imela pogodbo z Naso, ki ji je pokrila stroške izstrelitve. Ameriška zemeljska spremljevalna postaja je bila v Andovru, zvezna država Maine. Britanska spremljevalna postaja je bila jugovzhodu Anglije in jo je uporabljala BBC. Francoska zemeljska spremljevalna postaja pa je bila na severovzhodu Francije.
Satelit je zgradila skupina pri laboratorijih Bell. Sam projekt je bil delo Johna Robinsona Piercea, ki je tako postal oče satelitskih komunikacij. Satelit je bil kroglaste oblike, premera dobrih 87 centimetrov in je tehtal 77 kilogramov. Njegove zunanje mere so bile omejene s tem, da je ustrezal Nasini nosilni raketi Thor-Delta. Telstar 1 je prekrivalo kar 3600 sončnih celic, ki pa so ustvarjale vsega 14 vatov električne energije; posredoval je 600 telefonskih zvez in en sam črno-beli televizijski kanal.
Ker ni bil v geosinhroni orbiti je Telstar 1 med enim obletom Zemlje, ki je trajal dobri dve uri in pol, lahko le 20 minut prenašal signale preko Atlantika. Prve slike (te še niso bile za javnost) je posredoval že dan po izstrelitvi. Skoraj dva tedna kasneje, 23. julija 1962, pa je posredoval prvi »živi« in širši javnosti dostopni televizijski signal.
Ta prenos je v Evropi omogočila Evrovizija. Prve »vesoljske« televizijske slike so prenašale legendarnega televizijskega voditelja Walterja Cronkita, šefa NBC Cheta Huntleyja in šefa BBC Richarda Dimblebyja. V prvem satelitskem TV prenosu so pokazali tudi kip svobode v New Yorku in Eifflov stolp v Parizu. Med oddajo so iz Washingtona neposredno prenašali tudi tiskovno konferenco predsednika Johna Kennedyja; isti večer je Telstar 1 posredoval tudi prvi telefonski klic. Tako je bil prvi satelit, ki je komunikacijsko povezal dve celini.
Satelit je bil tako tudi znanilec nove dobe. Po drugi strani pa je postal žrtev hladne vojne, ki je potekala med ZDA in Sovjetsko zvezo. Dan pred izstrelitvijo Telstarja 1 so namreč ZDA v veliki višini na robu vesolja preizkusile atomsko bombo; šlo je za tajni vojaški program Starfish Prime. Ta jedrska eksplozija je vplivala na tako imenovane Van Allenove sevalne pasove. Podoben jedrski poskus je oktobra izvedla še Sovjetska zveza in radioaktivno sevanje je preobremenilo krhke tranzistorje Telstarja 1, ki je tako v decembru 1962 začasno utihnil, vendar se je ponovno oglasil in deloval vse do 21. februarja 1963. Kot smo uvodoma omenili, mu je že 7. maja 1963 sledil Telstar 2 in obdobje komunikacijskih satelitov se je nadaljevalo.
Glede na register vesoljskih objektov ameriškega vesoljskega poveljstva, sta satelita Telstar 1 in Telstar 2 še vedno v orbiti okrog Zemlji.
Že v letu 1964 so se nadaljevali eksperimenti z novimi sateliti. Izstrelili so dva satelita vrste Relay (izdelala ju je družba RCA) in dva satelita vrste Syncom (izdelala ju je družba Hughes Aircraft Company). Syncom 2 je bil tudi prvi satelit v geosinhroni orbiti. Satelit Syncom 3 je že posredoval slikovno gradivo s poletnih olimpijskih iger leta 1964 v Tokiju. Prvi komercialni geosinhroni satelit je bil Intelsat I ali Early Bird (zgodnja ptica), ki so ga izstrelili leta 1965.
Sledili so drugi sateliti, imenovani telstar, ki so jih dostavljali v orbito tudi z Nasinimi raketoplani, kot tudi s plavajoče ploščadi Boeingovega komercialnega vesoljskega programa Sea Launch. Seveda so to znatno večji, bistveno zmogljivejši in tudi dražji sateliti. In danes smo takoj nejevoljni, če med prenosom hokejske ali košarkarske tekme iz Los Angelesa, za kakšno sekundo ponagajajo satelitske zveze.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo, Ljubljana
