Tiskane izdaje
Da današnja Kitajska ni zgolj množična produkcija, dokazuje tudi mednarodna neprofitna organizacija Družba za odkrivanje in raziskovanje Kitajske (China Exploration & Research Society – CERS). O njeni dejavnosti smo se pogovarjali z njenim direktorjem za Kitajsko prof. Zhang Fanom.
Kdaj in kdo je ustanovil CERS in kaj so vaši glavni cilji?
Družba za odkrivanje in raziskovanje Kitajske deluje od leta 1986, torej smo lani praznovali 25-letnico. Njen ustanovitelj in predsednik je Wong How Man, ki se je rodil v Hongkongu, šolal pa v ZDA; tako je bila organizacija ustanovljena v ZDA, toda od leta 1994 ima sedež v Hongkongu. O njem veliko pove podatek, da ga je revija Time leta 2002 uvrstila med 25 »azijskih junakov« in ga imenovala »največji živeči raziskovalec Kitajske«. Smo neprofitna organizacija, denar, ki ga potrebujemo za svoje delovanje, zbiramo z donacijami po vsem svetu. Po eni strani so to posamezniki pa tudi kitajska in mednarodna podjetja, med drugimi na primer Land Rover, Omega in Coca-Cola. Nekateri donatorji prispevajo sredstva tudi zgolj za posamezne projekte.
Naša glavna dejavnost je raziskovanje odmaknjenih in še neraziskanih predelov Kitajske, izvajanje multidisciplinarnih raziskav, ohranjanje naravnih in kulturnih značilnosti in posebnosti ter seveda izobraževanje. Naša vizija je, da s svojim delovanjem, predvsem s številnimi pilotnimi projekti, v 21. stoletju udejanjamo trajnostni razvoj.
Kako izbirate oziroma se odločate za posamezne projekte?
Največkrat izbiramo med predlogi, ki jih dobimo od raziskovalcev. Zatem običajno opravimo oglede, in če je treba, določimo prednostne naloge. Poleg tega včasih dobimo obvestila od prebivalcev in krajevnih oblasti.
Nam lahko predstavite nekaj projektov, ki ste jih izvedli?
Na prvo mesto bi postavil projekte, pri katerih se trudimo, da bi ohranili zelo ogrožene živalske vrste pa tudi tradicionalni način življenja ljudstev in plemen na odmaknjenih območjih, ki imajo bogato kulturno tradicijo in svoj način življenja, niso pa kos pritiskom sodobne civilizacije.
Tako smo ponosni na projekt ohranjanja oziroma revitalizacije tibetanskega mastifa. To je pes, s katerim so nomadi na Tibetu živeli tisočletja, zadnja desetletja pa je zaradi pritiskov in mešanja z drugimi pasmami začel izgubljati identiteto. Organizirali smo odpravo v odmaknjene dele Tibeta, kjer smo našli čistokrvne tibetanske mastife in začeli izvajati nadzorovan reprodukcijski program. Prav tako smo izvedli projekt zaščite in ohranitve burmanske mačke.
Opravili smo tudi obsežno raziskavo o divjem jaku, to je tibetansko govedo, ki je danes udomačeno, občasno pa se še pari oziroma meša z divjimi jaki. Slednji so lahko pravi velikani, težki celo tisoč kilogramov; maloštevilni biki so dragocena genetska zakladnica, ki jo moramo zavarovati in ohraniti za zanamce. Podobno si prizadevamo za zaščito in ohranitev zelo ogrožene zlate opice oziroma toponosega nosana v gorskem območju province Junan. Hkrati pa teče projekt zavarovanja tamkajšnjega plemena Lisu, ki živi v tisočletnem sožitju s temi opicami. Čeprav so lovci, niso nikoli ogrozili obstoja kakšne živalske vrste, še posebej pa ne omenjenih opic, saj verjamejo, da so utelešenje njihovih prednikov.
Zanimiv je tudi projekt ohranjanja tradicionalnega načina izdelave sira iz jakovega mleka. Omenil bi še odkrivanje dejanskega izvira reke Jangce, kjer smo terensko odpravo kombinirali z uporabo Nasine vesoljske tehnologije. Raziskovali smo tudi reko Mekong. Prav tako smo izvedli več speleoloških raziskav podzemskih jam, dokumentirali smo že skoraj pozabljen način rečnega ribolova, arheološko smo raziskali in konzervirali tako imenovane viseče krste oziroma grobove, to je nenavaden pokop v lesenih krstah, ki so shranjene v strmih pečinah, predvsem na jugu Kitajske, in podobno.
Kako izberete raziskovalce, ki sodelujejo z vami?
Izbiramo jih seveda na podlagi tematike, ki jo bomo raziskovali. Tako si lahko predstavljate, da je naša druščina zelo pisana.
Kako velika je ekipa, ki jo vodite?
Dejansko imamo zaposleno samo tehnično osebje, to je okrog 30 ljudi, v poletnem času, ko smo najbolj dejavni na terenu, pa se nam, kot rečeno, pridružijo še številni raziskovalci in specialisti.
Koliko časa pravzaprav preživite na terenu?
Sicer sem profesor na junanskem inštitutu za geografijo, ki je del univerze v Kunmingu, a kljub temu na odpravah CERS vsako leto preživim skoraj šest mesecev. Tako bo tudi to poletje, ko bomo raziskovali odmaknjeno rečno dolino na skrajnem zahodu Kitajske.
Kako predstavljate oziroma promovirate svoje projekte in odkritja?
Poleg tega, da delujemo znanstveno, se pravi, da pišemo strokovne članke, se po eni strani trudimo, da zbrano gradivo, lahko so to cele vasi, ohranimo, če ne gre drugače, tudi v lokalnih etnoloških zbirkah. Dobro sodelujemo z več kitajskimi in tujimi univerzami, predvsem v Hongkongu in ZDA. Tako v naše poletne kampe prihajajo tudi študenti. Tak center imamo na tibetanski planoti v Šangri Laju. Po drugi strani pa poskrbimo, da naše projekte spozna čim širša javnost. Prav zato nas na odpravah spremlja snemalec; pri tem odlično sodelujemo s televizijo Discovery. Seveda pripravljamo še poljudne tiskane predstavitve posameznih projektov, izdajamo revijo China Explorers in se predstavljamo na spletni strani.
Kateri deli Kitajske so še premalo oziroma neraziskani?
Največ neraziskanih območij je na zahodu države. Čeprav se to v današnjem času zdi nenavadno, je glavna ovira odmaknjenost. Do nekaterih najbolj odročnih krajev se moramo najprej kakšnih deset dni voziti s terenskimi vozili, ko poti niso dovolj dobre niti zanje, presedlamo na konje, na koncu pa nekaj dni še hodimo.
Čeprav si pomagamo s satelitsko navigacijo, se včasih znajdemo na območjih, ki so še vedno bele lise. Tako moramo dejansko opravljati tudi kartiranje na terenu.
CERS je dejaven že 25 let. V tem obdobju je Kitajska naredila velikanski razvojni skok, ki žal neredko pomeni precejšnjo degradacijo okolja. Opažate tovrstne spremembe tudi med odpravami na odmaknjenih območjih?
Seveda, opazne so tudi take spremembe. Recimo, pred leti so prebivalci v težko dostopnih krajih za transport uporabljali predvsem konje. Danes pa imajo zlasti motocikle in to povzroča vrsto neželenih vplivov na okolje.
