Osebno z Manco Juvan: Kronistka v svetu izkrivljenih podob

Toda ideal se medtem, kot ugotavlja, vse bolj razblinja.

Na risbah otrok, ki so v Evropo pribežali pred vojnim in družbenim opustošenjem, je mogoče prepoznati vzorce. Tisti, ki so bili prisiljeni prečkati morje, rišejo čolne. Pogosto pa so na slikah tudi bombe in človeška trupla.

To je eno od pretresljivih sporočil njenega zadnjega dokumentarnega filma Solidarnost, ne dobrodelnost, ki v ospredje, kar je stalnica vseh njenih projektov, postavlja zgodbe ljudi, potisnjenih na obrobje. Skozi fotografski objektiv je lovila pripovedi žensk v Afganistanu, mladih v Iranu, zapornikov na Dobu, preživelih v italijanskih fašističnih taboriščih, protestnikov, ki so na slovenskih trgih pozivali k pravičnemu jutri, in migrantov. Tudi sama se, kot priznava petintridesetletna fotoreporterka in učiteljica fotografije, danes počuti vse bolj na obrobju. »Za sabo imam lastno izkušnjo migracije, zdaj živim v medkulturnem zakonu. Medije danes prav tako dojemam povsem drugače, kot sem jih pred desetimi leti, zato se tudi tu počutim kot del margine.«

O dobrem človeku

Pri svojem delu se vseskozi sprašuje, kaj je tisto, kar ima učinek in lahko vodi v spremembe, da se ne počuti vedno samo nemočne. Demonstracije na ulicah niso prinesle nič konkretnega, peticije tudi nimajo velikega učinka, pravi. Zato je v tej kopici nemoči, ko se zdi, da se nič ne da spremeniti, pomembno predstavljati zgodbe ljudi, ki pa poskušajo spreminjati svoje okolje. »Priložnost je idealna, da bi odmahnili z roko, češ, saj je vse brezveze, in šli živet nekam na samo. Tako si sicer lahko dober človek, medtem ko je to veliko težje v sistemu, v katerem živimo. Toda zato je prav tu treba delati na tem,« je prepričana fotografinja.

Zapustiti dom ni lahko

Šolala se je na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer zdaj poučuje. Pred tem je imela več kot deset let status samostojne novinarke in je sodelovala tudi s časopisom Delo in njegovo Sobotno prilogo. Med mednarodnimi časopisi, za katere je fotografirala in pisala, so Times, Guardian in Frankfurter Allgemeine Zeitung. Trikrat je med letoma 2006 in 2008 prejela osrednjo nagrado za fotoreportažo, ki jo podeljujejo pri reviji Emzin.

Po številnih razstavah in projektih ter izdani monografiji Afganistan: neobičajna življenja je bila v prostorih državnega zbora v Ljubljani te dni na ogled njena zadnja razstava, ki nosi naslov Migracije: pogledi. Predstavlja različne izkušnje in poglede na aktualno temo preseljevanja s poudarkom na zgodbah posameznikov, ki so prišli v Slovenijo in ostali. »Odločiti se, da zapustiš svoj dom, da zapustiš vse, kar ti je še ostalo, ni lahko,« poudarja kustosinja razstave. Zgodbe ne govorijo neposredno o migracijski politiki države kot take, ampak govorijo o sposobnostih posameznika, da se integrira. »Kajti kar zadeva sam državni birokratski aparat, je integracija tako otežena, da se človeku zmeša; od pridobivanja raznoraznih statusov in zahtev po dokumentih, ki niso poenoteni po državah sveta, dolgotrajnih postopkov, da ne govorim o pridobivanju državljanstva v Sloveniji, kar je nehuman proces.«

Moč nagovarjanja

Med srebanjem čaja pove zgodbo sirske družine, ki je obtičala v Istanbulu. Slovensko državno mejo je med jesenjo 2015 in pomladjo 2016 prečkalo okoli 400 tisoč ljudi, toda marsikomu ni uspelo. »Trikrat so poskušali priti v Evropo čez morje, vsakič neuspešno. Enkrat so jih naplahtali tihotapci, potem jih je tik po vkrcanju na čolnu ujela turška policija in jih poslala nazaj v Istanbul, potem pa so se meje zaprle,« pripoveduje o družini, ki jo vse od takrat obiskuje v turškem mestu.

»Sekretar Šefic in Gregorijeva z notranjega ministrstva sta v pogovorih sicer naklonjena temu, da jih pripeljemo v Slovenijo, toda čeprav se trudimo že več kot eno leto, se doslej ni nič premaknilo. Vseskozi nam pravijo, da je odvisno od širšega političnega konteksta, da vidijo, kako se bo razpletla situacija med EU in Turčijo, toda govorimo vendar o konkretnih zgodbah ljudi. Ljudje čakajo, nimajo denarja in so v izredno težki situaciji,« opozarja. »Postopki so dolgotrajni. Tako puščajo človeka v nekem limbu, ko ne more zares zaživeti. Je v nekakšnem medprostoru in se nekako prebija. Saj živi, toda ne čisto zares,« pripoveduje zgodbo marsikaterega pribežnika v Evropi. »Moja generacija ni bila priča množičnim migracijam. Medvojne in povojne zgodbe sicer poznamo, a niso del našega kolektivnega spomina, zato jih ne čutimo. Medtem se v današnjem senzacionalističnem medijskem pokrivanju dogodkov in izkoriščanju teme migracij v politične namene ustvarja neka paranoja,« razmišlja.

Toda prav zato je po njenem treba predstavljati zgodbe migrantov. Treba jim je dati prostor, da govorijo o lastnih izkušnjah, strahovih in upih. Tudi fotografija, ki je univerzalen jezik, ima po njenem veliko moč nagovarjanja, toda pogosto jo jemljemo premalo resno. Prav tako se o tem, ali so fotografije, ki se pojavljajo v medijih, zgolj ilustracija in v funkciji propagande, ali pa imajo kredibilno, dokumentarno in sporočilno vrednost, sploh ne sprašujemo. Pa bi se morali.

Živimo v svetu, preplavljenem s podobami. Spletna družabna omrežja, pravi, naj bi prinesla osvoboditev od toge medijske strukture in drug pogled, toda lahko so orodje manipulacije. In hkrati je vsaka podoba, ki se pojavi, zelo trenutna. »Pride in gre. Kot reka, ki teče. V nekem trenutku nekaj vidiš, toda če prideš prepozno, tega ni več, in podobno je s fotografijo.«

Zato po njenem ni mogoče pričakovati, da bi fotografija, četudi objavljena v ključnem trenutku, kot je bila fotografija deklice, ki beži po napadu z napalmom v vietnamski vojni, avtorja Nicka Uta, stresla svet ali morda celo ustavila vojno. »Ne moremo biti presenečeni, da živimo v družbi, kakršna je, in to tudi zaradi medijskega poročanja,« je kritična.

Ko je med letoma 2007 in 2009 živela v Iranu, je med drugim spremljala protest pred nizozemsko ambasado v Teheranu, ki ga je izzvala objava karikatur preroka Mohameda v enem od nizozemskih časopisov. Ko je fotografije poslala na uredništvo v Londonu, so jo vprašali, ali je bila na istem protestu kot poročevalci tiskovnih agencij AFP in Reuters, saj so njihove povsem drugačne. »Na protestu je bilo več predstavnikov medijev kot protestnikov, toda tega z agencijskih fotografij ni bilo mogoče razbrati. In čeprav je bil protest miren, so predstavljali stereotipno podobno agresivnega muslimana z dvignjeno pestjo in odprtimi usti. Tako se potem gradi neko kolektivno podobo in na tem ustvarja strah.«

Podobno je po njenem učinkovalo poročanje pretežnega dela popularnih medijev o prihodu migrantov v Evropo. »Če bi vseskozi gledala samo televizijska poročila, bi se lahko zgodilo, da bi še sama postala netolerantna, in to čeprav imam sama migrantsko izkušnjo, Takšen, tudi senzacionalističen način poročanja namreč sproža strah in negativna čustva. Šele ko si šel med migrante na mejo, si ugotovil, da marsikaj od predstavljenega ne drži ali pa je bilo izkrivljeno.«