13. dan, v marcu
Letošnji 8. marec, Dan žena, poteka pod sloganom Enakost spolov danes za trajnostni jutri. Dejstvo je, da v praksi še vedno zasledimo neenako obravnavo žensk, še vedno so ženske za enako delo plačane in spoštovane manj. Zato so prazniki, kot je Dan žena, verjetno smiselni, vprašanje pa je, ali so v svoji sporočilnosti tudi učinkoviti.
Marec je zame vedno mesec svetlobe, toplote, prijaznosti ter hkrati veselja in osebne moči. V marcu namreč prvič začutim, da se zima in z njo mrzli dnevi poslavljajo, sonce iz dneva v dan postaja toplejše in vse močneje prekriva temo. V zraku sta pomlad in upanje.
Tudi z Dnevom žena. Namesto hladu, grobosti in odločnosti počasi v ospredje prihajajo toplina, prijaznost in želja po sodelovanju. Ker marca praznujeva oba z možem, je veselja še več, daljši dnevi pa nas počasi, a odločno vabijo v naravo tudi med delovnikom in aktivnosti na prostem kljub službi vedno bolj postajajo realnost.
Po navadi sem vsako leto marca začela razmišljati tudi o novi kolesarski sezoni, s katero začenjamo aprila. Neznansko se veselim skupnih rund, ki mi šport zunaj postavijo spet v precej trdnejše okvire, hkrati pa me razveselijo z družbo enako mislečih in živečih. Zima s svojo temo in mrazom me najbolj oddalji od kolesarskih prijateljev, s katerimi za nekaj urne vožnje in še vsaj toliko urni klepet res potrebujemo dolžino poletnega dne. Kot nekakšno športno olajšanje se mi marca utrne spet želja po več športa, tudi na različne načine. Vsako leto si namreč rečem, da bom začela spet teči, in že zaradi misli postanem malo bolj aktivna rekreativka.
A letos je vse drugače. Že zadnji dve leti smo se soočali z novo realnostjo, ki nam je odvzela marsikatero misel o načrtih, pogumu, sreči in uspehu. Nekateri so se povsem nečloveško trudili za osnove življenja, da so preživeli iz dneva v dan in da se jim ni zmešalo. Epidemija, četudi ni vplivala nate neposredno, se te je dotaknila s takšnimi in drugačnimi stiskami ljudi. Pomagal si po svojih močeh, razumel, kako in zakaj so se spremenili tudi nekateri prijatelji, in verjel, da če boš močan ti, bodo morda s tem močnejši tudi drugi. Kmalu se bo vse uredilo in vrnili se bomo v nekdanjo normalnost.
A po epidemičnem udarcu se je zgodilo še nekaj veliko hujšega, še manj razumljivega in absolutno nesprejemljivega. Niti v najhujših sanjah si nismo mogli predstavljati takšne vrnitve v normalno življenje. 8. marec leta 2022 je tako tudi 13. dan vojne, vojne, ki se dogaja v Ukrajini, v resnici pa jo živimo tudi vsi mi. Veliko ljudi se v njej ne bori za osnove življenja, ampak za življenje. Veliko ljudi je v njej življenje že izgubilo in veliko ljudi je v njej izgubilo svoj dom.
Kaj torej prinaša letošnji marec? Pomlad? Upanje? Enakost med spoloma? Misel o začetku spomladanske kolesarske sezone in veselje ob večjih možnostih za gibanje v naravi? Letošnji marec v prvi vrsti prinaša globoko žalost, potrtost in jezo, da se kljub družbenemu razvoju lahko zgodijo stvari, ki so se že zdavnaj izkazale za uničujoče in zavržne. Potem prinaša še dodaten občutek nemoči; če si v zadnjih letih s tem, da si skrbel za svojo moč, morda res pomagal vsaj komu od bližnjih, zdaj ne pomagaš nikomur. Danes karkoli počneš, počneš z občutkom poraženca. Ker nisi naredil dovolj, da bi bil svet boljši, in ker nisi postavil ljudi in stvari tako, da bi bile dobre za vse.
Danes so tudi najlepši trenutki brez žara, danes je najlepša pesem brez melodije. Kot da bi vsak dan svojega življenja hodil na mestu, vse okoli tebe pa bi se odvijalo ravno nasprotno, kot si želiš. Če bi danes vozila kolo, bi ostala brez pedalov in ne bi čutila vetra v laseh. In če bi danes odšla na izlet v naravo, bi tudi v najbolj sončnem dnevu ne zaznal barvitosti, raznolikosti in veselja življenja.
Letošnji marec … v resnici bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. In da bi se čim prej vsi, sploh pa najbolj prizadeti, zbudili v lepši, svetlejši, prijaznejši in mirnejši jutri.
Jutri, ki bi se moral zgoditi že včeraj.
