Camino na otoku Krku

Stošestdeset kilometov dolg potep po največjem jadranskem otoku.
Fotografija: Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Odpri galerijo
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec

Popoldnevi so bili čisto nemogoči. Temperatura je zrasla tja do 36 stopinj Celzija in kraška pokrajina, porasla z makijo se je vsakodnevno spremenila v besnečo peč. Izgledalo je, da se popoldne cel otok spremeni v nekakšno puščavo. Nikjer nikogar, kot da bi vsi izumrli. Prebivalci so se skrivali v svojih kamnitih hišah, turisti pa na plažah, kjer je bilo potrebno dobiti zagorelo barvo, pa naj stane, kar hoče. 

image_alt
S potovalnim kajakom okoli Istre


Kljub upiranju, sem se tudi jaz vdal v usodo. Na srečo so ob razbeljenih cestah tu in tam tudi avtobusne postaje. Običajno čisto navadna betonska hiška, zraven pa bohotne murve in tisto najvažnejše. V senci postavljena klopca. Ves otovorjen hvaležno parkiram kolo, snamem nahrbtnik z ramen in si ga postavim za vzglavje. Potem pa se zleknem, veter v senci naenkrat sploh ni več vroč, zadremuckam in se imam kar lepo. Običajno kaki dve uri, da pridem k sebi in da najhujša vročina popusti. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Ob cesti na obrobju Jurandvoru med prelazom Treskavac in Baško  pa je bila vsakodnevna rutina prekinjena. Kar naenkrat dnevno prakso prekine moški glas: »Što je to sada? Sleepy, sleepy?« Zaspano se postavim na noge in vame gleda starec. Pove, da je Tomislav in da je v svojem življenju obredel cel svet. Kot gradbenik je delal na cestah Francije, Kanade in Avstralije. Sedaj na stara leta pa se je vrnil domov. Malo še poklepetava o skrivnostih življenja, potem pa malo okoli ovinka izdavi, da do te klopce pride vsako popoldne, da mu kamen pod njo služi kot vzglavnik in da je prespati popoldne na tej klopci prav luštna stvar. S slednjim se globoko strinjam.

V nekaterih stvareh sem bolj počasen, a tokrat razumem. Poberem svojo kramo, zlezem na bicikel in se odpeljem naprej. Do nove postaje, nove klopce in nove murve, kjer piha veter in kjer se da dremuckati še naprej. Svet pač nima meja in postavljenega urnika, razen tistega seveda, ki si ga postavimo sami. 
 

Nekaj dni prej v kampu


Vse skupaj se je začelo že nekaj dni prej v kampu Oštro v Kraljevici, na drugi strani preliva, ki Krk loči od celine. Z gazdo v kampu se že poznava. Videla sva se mesec dni prej, ko sem v kampu parkiral avtomobil in se odpravil na dolgo pot s potovalnim kajakom po vodah Krka. Že takrat je zmajal z glavo, tokrat pa se je vzdržal vsakega komentarja ko je videl kolo in slišal moj namen o Caminu po obalah Krka sredi najhujše vročine. Zaželi mi srečno pot in se hvaležno zavleče nazaj v zavetje svoje klimatizirane pisarne. 

Kako naj mu razložim, da je bilo letošnje leto zame polno pretresov in da v maju, ko je najlepše nisem mogel, oktober pa je še oddaljena prihodnost, ko pač ne veš kaj kar nas v teh covidnih časih še čaka? Bolje nekaj vročine, kot pa brezvoljno čepenje doma. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Španski Camino je bil že nekaj  let zelo visoko na vrsti prioritet, vendar je covid pokvaril vse in spet dvignil izginule meje. Zato torej na Camino Krk. Pot okoli otoka so v dolžini 160 kilometrov postavili pred tremi desetletji, turistične infrastruktura pa itak obstaja že od prej. No ja, pravzaprav je niti ne potrebujem. Šotor sem itak imel s sabo, v vaseh pa so običajno trgovine z vsem potrebnim. 
 

Španija na Hrvaškem


Od tu naprej je bila to pot od ene preizkušnje do druge. Že sam prihod na otok je imel v sebi košček avanture. Krški most ima kilometer in pol dolžine in petek in svetek je na njem gost promet. Ni bilo druge kot se zapeljati preko njega. Pustimo pri miru drobno podrobnost, da sem se s kolesom preko njega peljal kot predsednik. Pred mano nikogar, za mano se je naredila več sto metrov dolga kolona avtomobilske pločevine. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Takoj na drugi strani se cesta odcepi na levo in prvič vidim smerokaz, ki me vodi kar nekaj naslednjih dni. Modro polje, rumena puščica in dva rumena kvadratka. Pa smerokaz za Čižiće. Dokler je bila pot asfaltirana in spodoben makadam sem bil v primerjavi s pešci glavni. Nad mano so letali avioni polni turistov, bil sem neprimerno hitrejši in pot je vodila navzdol. Potem pa sprememba. Romarska pot se je spremenila v stezico in potem sva bila do Biserujke oba, tako kolo kot jaz na preizkušnji. Gor in dol preko krša ni bilo prijetno. Pa nič zato, glavno je, da je človek na poti. 

Biserujka je danes turistična jama, polna obiskovalcev s celega sveta. Leži kakih 40 metrov visoko nad manjšim zalivom ov severovzhodni obali otoka. Samotna, da bolj ne more biti. To njeno kvaliteto so dolga stoletja hvaležno uporabljali tihotapci tobaka, alkohola, vžigalic in petroleja. Podzemni prostori sredi ničesar so tako služili logističnemu centru za te vedno prepovedane dejavnosti.  Blago se je v vmesnem času nekoliko zamenjalo, principi šverca pa so ostali nespremenjeni. 
Od tu naprej sem bil spet glavni.

Na kolesu sem se čisto lepo zapeljal do Čižičev in naprej do Solin. Kot že samo ime pove, so v zatrepu precej velikega zaliva nekdaj bile precej velike soline. Danes je to le precej veliko plitvo  področje polno črnega, bojda zdravilnega blata. Seveda številni kopalci to pridom izkoriščajo, pa so sedaj od glave do peta premazani s to zadevo in to je očitno glavna atrakcija teh krajev. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Malce drugačen sem in te filozofije ne razumem najbolje. Moj pogled je pritegnilo nekaj drugega. Visoko v pobočju se odpira pogled na Dobrinj. Starodavno srednjeveško naselje. Prava paša za oči že na prvi pogled. Vzpon je bil dolg kakih dvesto petdeset višinskih metrov in gladko priznam, da ga nisem zmogel v celoti in sem ga fatalistično v precejšni meri kar prehodil.
 

Ciril in Metod


Na tej poti sem se prvikrat seznanil z glagolico. Črkopisom, ki sta ga najprej v 10. Stoletju izumila sveta brata Ciril in Metod. Z razvojem pisave sta na bazi grških črk nadaljevala in na noge postavila Cirilico. Ta se je v nadaljevanju razširila med pravoslavnimi narodi. Glagolica pa je imela drugačno vlogo. Skozi naslednje stoletje je bila ena izmed temeljnih kamnov nacionalne zavesti katoliških Hrvatov. Latinščina in latinica je bila v domeni Italijanov in sredstvo asimilacije.

Glagolica je nasprotno bila uporabljana za pisanje v hrvaškem jeziku. Kot taka je bila pojem hrvaške narodne zavesti. V pozabo je šla šele v začetku 20. Stoletja, ko se je v bogoslužju lahko uporabljal tudi domači, hrvaški jezik in je latinica prevzela vlogo glagolice.  Po celem otoku je tako razpršenih cela kopica spomenikov temu skoraj izginulemu črkopisu.  

Dobrinj je prelepa vas iz katere se vidi po celotnem otoku. Prelepo starodavna vasice, precej daleč stran od poglavitnih turističnih tokov. Z obvezno klopco in s senco na glavnem trgu pod uro in cerkvenim zvonikom. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Na Krku so dolga stoletja vladali Benečani. Vendar je bila njihova oblast vedno izzvana s strani hrvaškega kraljestva in v nadaljevanju s strani hrvaških plemičev, ko je bila država vsrkana s strani Madžarske in Avstrije. Na Krku so tako imeli dolga stoletja imeli glavno besedo Frankopani. Po celem otoku je zraslo vrsta kaštelov. Majhnih trdnjavic. Morda najlepši je Kaštel Gradec. Nekje sredi grmovja med Dobrinjem in Vrbnikom. Prava paša za oči. Okoli mogočne plemiške družine Frankopanov in njihovih somišljenikov Zrinjskih se je na noge stoletja postavljalo okostje nove hrvaške države.
 
Kolo je spet dobilo krila. Od Dobrinja vodi pot samo navzdol vse tja do Vrbnika. Kamniti krš se spremeni v rodovitno kraško dolino, polno vinogradov. Nikjer več trdovratne makije in ostrorobega kamenja. Pokrajina dobi bistveno bolj prijazno podobo. Vrbnik pa poseka vse. Vasica se nahaja na kamnitem zobu nad morjem in je še danes v precejšni meri obdana z obzidjem. 

Vendar je ta predah le kratkega daha. Iz vasi do Baške je kakih dvajset kilometrov. Da se lepo po cesti, pa tudi preko Mesečeve planote. Pokrajina leži točno nasproti Senja.

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Skozi Senjska vrata se burja skozi precejšen del leta v silovitem zaletu spusti do morja in zaleti v vzhodne obale kvarnerskih otokov. Veter poln morske soli kot orjaška gorjača pustoši pred sabo. Temu se ne more upirati nihče in pokrajina je podobna kamniti groblji. Najvišji vrh tega področja je 461 metrov visoki Hlam. Z njega se odpre pogled na brezkončne kamnite ograje, ki so nekdaj služile za razmejevanje pašnikov in kot ograde za ovce. Vmes tu in tam najdemo tudi kakšen kal. Ovce namreč želijo piti in na kakršnekoli poskuse, da bi preživele brez vode reagirajo s tem, da protestno poginejo.

Zato je tudi na tej brezvodni  in luknjičasti planoti zrasla cela vrsta kalov. Umetno narejenih zbiralnikov deževnice, ki imajo dno narejene in od drugod prinešene vododržne ilovice. So kot mali biotopi v tej nevarni pokrajini, ki je sredi poletnega dneva podobna plavžu. Še bolj grozno je na sosednjih otokih: Prviču, Grgurju in Golem, ki kot orjaške čeri gledajo strmo iz morja in predstavljajo čisto pravi pekel na zemlji.

Na tem mestu pridejo na plano tudi čisto prave nevarnosti. To ni le morebitna zlomljena noga, pač pa cela vrsta poskokov, ki bega naokoli. Pri nas jim pravimo modrasi in kakršnokoli bližnje srečanje z njimi ni posebej priporočljivo. Prav zaradi dejstva, da naokoli begajo tudi ob največji vročini, pa še neprijeten značaj imajo. Druga nevarnost je črna vdova. Majhen črn pajek z rdečimi pikami, ki bojda zna biti tudi smrtonosen. Na robu Mesečeve planote se svet hipoma spremeni. Pogozdena pokrajina borov nudi senco in spodobno pot, ki omogoča spust tudi gorskim kolesarjem. Mimo cerkvice Ivana Krstitelja (Janeza Krstnika) nas pripelje naravnost v Baško. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


V zadnjih desetletjih je Baška zrasla v orjaško počitniško naselje, na njeni več kilometrov dolgi plači, pa se pražijo turisti od blizu in daleč. Moram priznati, da jih po eni strani tudi občudujem. Preživeti na soncu cele tedne je tudi za turista velik dosežek in zahteva precejšen napor. Moram reči, da sem se jaz med njimi počutil nenavadno, najverjetneje pa so na plaži mene, vsega otovorjenega z nahrbtnikom in kolesom gledali postrani kot kako čudo. Človek se hitro navadi na oportunizem.

Vsak kamp ima tudi kopalnice, toaleto in tuše. Romanje po Caminu je popotniška zadeva, a tudi osvežitev na obali je stvar, ki je vredna truda. 

Nekaj kilometrov iz Baške je Jurandvor. V lokalni cerkvici se ob oltarju nahaja Baščanska ploča. Eden največjih napisov glagolici in ponos hrvaške kulture. Nekdaj je bil tu še samostan, a danes je od njega ostalo le še nekaj temeljev. 

Vzpon na Treskavac je poln preizkušenj. Kakih tristo metrov visok prelaz do Punata je izhodišče za vzpon na najvišji otoški vrh Obzovo. 568 metrov ima višine in do njega je s prelaza dobri dve uri hoda.  Pohoda čez drn in strn in preko grebenov še nekaj drugih  le nekaj metrov nižjih vrhov. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Razgled je tisto kar velja. To je naprej pogled na kvarnerske otoke daleč naokoli in na naslednji cilj globoko spodaj. V zalivu med Punatom in Krkom leži slikovit otoček Košlju s starodavnim frančiškanskim samostanom. Ti revni bratje so od nekdaj radi živeli preprosto in samotno. Sedaj pa je v zalivu zrasla gromozanska marina in je mir preglasil vrvež množic turistov. S prelaza je do Punata in Krka pravzaprav za kolesarja ena sama uživancija. En sam ljub spust. Pravi blagoslov v vročih dneh. 

Krški Camino se formalno začne in konča prav v mestu Krk. Glede na to, da je pot krožna lahko začnemo in končamo pravzaprav tam kjer si želimo. Škofijsko mesto je prava paša za oči. Vse polno je sledov benečanske prisotnosti, za povrh pa še Frankopanski kaštel. 
 

Ob koncu romanja


Od tu naprej je pot le še domov. Etape Camina vodijo preko Brzaca in Porata do Malinske. Brezkončni gozdovi nas pripeljejo v še en turistični center. Hoteli si slede en za drugim praktično vse tja do Njivic na drugi strani zaliva. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


V Njivicah se zdi Omišalj na skrajnem severnem delu otoka kot na dosegu roke. Pa ni čisto tako. Romarska pot prav kmalu postane mukotrpno prebijanje skozi puščavo in goščavo. Tu spet enkrat pride prav stara in dobro utečena praksa. Pogledovanje po pokopališčih. Čeprav je zaloga vode obvezna sestavina nahrbtnika, je nikoli ne moreš nositi s sabo toliko, kot so tvoje potrebe. Zato pa so pokopališča zelo pomembna oskrbovalna točka. Rože na pokopališčih je namreč potrebno zalivati, in to ne gre drugače, kot da je v kakšnem kotu postavljena pipa in črpališče iz vodnjaka globoko spodaj v nedrjih zemlje. Dandanes takšna sveža pomeni pravo odrešitev za romarja in popotnika v eni osebi. 

Pa ni bilo vedno tako. Voda v posodah za rože je vedno pomenila tudi majhen biotop. V njem so od nekdaj živele ličinke malaričnih komarjev. Na nek način smo si žalujoči s spominom na mrtve sami sebi kopali grob. Bilo je potrebnih več sto let trpkih izkušenj in milijoni mrtvih na področju Sredozemlja, da smo razumeli od kod prihaja ta smrtonosna preizkušnja, ki tudi še danes ni čisto ukročena. 

Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec
Camino na otoku Krku. FOTO: Janez Mihovec


Zadnji del potovanja je bil poln mešanih občutkov. Po eni strani je to potep mimo plinskega terminala, kjer čezoceanke v orjaške rezervoarje pretakajo dragoceno gorivo. Po drugi strani pa obisk v Omišlju. Še enem starodavnem mestecu visoko nad morjem. Od tu naprej je le še vrnitev nazaj v camp v Kraljevici. Z obvezno predsedniško vožnjo preko mostu. Na srečo brez prisotnosti policije, saj nisem čisto prepričan, da je kolesarjenje po mostu v skladu s predpisi.  Po dolgi odsotnosti se zdi, da se sivolasi gazda campa tudi premaknil ni. Bil je še vedno tam, kjer sem ga pustil pred tednom dni. 

Potem po otoku je bil čudovita izkušnja za dušo in fizična preizkušnja za telo. Ne glede na to, ali nas na pot vodijo verska čustva, ali pa le želja po dogodivščini, je Camino na Krku prelepa izkušnja. Na koncu ostane le še, da se pridružim reki pločevine, ki se vali proti severu. Ostane pa spomin na potep po kvarnerskem otoku. 

Komentarji: