Ciklokrosiranje, ko svojega konja nosiš čez ovire
Predvsem pa je lahko odlična zimska vadba za vse rekreativne kolesarje. Tekmovalci to že dolgo vedo. Avstralski kolesar Heinrich Haussler iz moštva Bahrain Victorious je ciklokros ponovno odkril pri svojih 37 letih. Letos je dirko Pariz-Roubaix končal na desetem mestu, njegov klubski kolega Sonny Colbrelli pa je zmagal.
Hausslerja smo lani gledali tudi v svetovnem pokalu v ciklokrosu. Čudili smo se, kako da tako vrhunski cestni kolesar nima za burek v primerjavi s ciklokrosisti. Prevozil je dva, tri kroge in že so mu za sedežem vpili, naj se umakne, ker so ga dohiteli za ves krog.
Ni se jezil, ker je točno vedel, v kakšen zverinjak je prišel preizkusit svoje znanje in moč. Letos bo tudi na startu nekaterih dirk za svetovni pokal in še na nekaj vaških, kjer ne podeljujejo točk Svetovne kolesarske zveze. V svojem zadnjem pogovoru za priznano kolesarsko revijo Procycling je izjavil, da se bo resneje lotil dirk in treninga. Sledilo je pričakovano vprašanje: »Zakaj hudiča to počnete, če vidite, da vas prehitijo, še preden se dirka sploh začne?«
Haussler je odgovoril mirno in preudarno: »Ker se moram spomladi po ciklokroserski sezoni med treningom ustaviti in preveriti, ali mi pravilno dela merilnik moči, kajti vse je tako lahko in pedale obračam, kot da ne bi imel verige … razumete? Ciklokros je krepitev VO2Maxa, veste, tako poveča zmogljivost motorja pod majico, da so spomladanske cestne dirke šala mala!«
Lani je v ciklokroserskem svetovnem pokalu tekmovalo šest kolesarjev iz konkurence World Toura. Med njimi so najbolj znani Michal Kwiatkowski, Romain Bardet, Wout van Aert, Mathieu van der Poel in naš Haussler … Med ženskami pa Annemiek van Vleuten, Lucinda Brand, Marianne Vos …
Ciklokros ni zimski šport, je pa marsikaj
Da, ciklokros ni cirkus na dveh kolesih, kot mu rečejo španski cestni kolesarji, ki kolesarsko sezono končajo takoj, ko dnevna temperatura trikrat zapored ne kaže več kot 15 stopinj. Ciklokros je resen šport, o katerem pravijo, da je celo najtežji izmed vseh na planetu. Ne bomo se (spet) prerekali, ali to drži ali ne. Vsakdo, ki je kdaj poskusil na taki dirki, bo prikimal, da gre za posebno vrsto telesne torture.
V eni uri se ti lahko zagabi vse, kar je povezano s kolesi in športom nasploh, lahko pa ga tako vzljubiš, da vse drugo v življenju postane mala malica. Kolesarji pravijo, da ciklokros vsebuje vse: modrost, moč in lepoto. V ciklokroserski bibliji, ki so jo napisali kar trije avtorji (kar tudi dokazuje težo tega športa) Alex Forrester, Mark Adams in Renee Lamb, pa najdemo naslednjo definicijo: Ciklokros je mešanica kolesarstva (ne kolesarjenja), traila, krosa, teka in formule 1.
Strinjamo se s tem, če smo v odlični telesni formi; če nismo, pa primerjavo s formulo izpustimo.
Kako poteka ciklokros dirka
Ciklokros poteka v krogih, kar pomeni, da gledalci vidijo tekmovalce večkrat. Krogi so dolgi od dva do tri kilometre, na trasi se menja več podlag. Del proge je obvezno speljan čez ovire, ki zahtevajo sestop s kolesa in nadaljevanje poti ob njem ali kar z njim na rami. Dirke potekajo od 30 do 60 minut, odvisno od starostne kategorije, nakar kolesarje do cilja čaka še dodaten krog dirkanja, če sodniki ne določijo drugače.
V Sloveniji se lahko tekmuje z vsemi tipi koles, a pravo kolo za ciklokros je zahtevnim razmeram prilagojeno cestno kolo (specialka) z zavitim cestnim krmilom in nekoliko širšimi ter bolj profiliranimi gumami. V zadnjih letih so takšna kolesa dobila tudi učinkovitejše disk zavore. Če hočete tekmovati v slovenskem pokalu, morate imeti specialko za ciklokros, ki nima širših gum od 33 milimetrov. Če so širše, ste diskvalificirani.
Ciklokos je odlična vadba tudi za rekreativne kolesarje
Če ste prebrali potek dirke v ciklokrosu, ste lahko hitro ugotovili, da ta disciplina zahteva popolnega športnika. Na kolesu mora biti hiter, in močan, da ga lahko tudi nese, pa dober tekač in zelo vzdržljiv športnik.
Če vse to niste, je najbolje, da se v prihajajoči zimi spoprimete s to res izjemno športno disciplino. Že 14. novembra bo v Ilirski Bistrici prva od štirih dirk za letošnji slovenski pokal, na katerem lahko sodelujemo tudi rekreativci.
Ciklokros je odlična vadba za rekreativne kolesarje, ker vemo, da pozimi ne moremo kolesariti več kot uro in pol. Če imamo še tako izvrstna in napredna oblačila, nas začne zebsti in potem, naj priznamo ali ne, kolesarjenje sploh ni več luštno. Zato je trening ciklokrosa odličen, ker vadimo eno uro in se vrnemo domov prepričani, da smo bili vsaj na Vršiču. Ogrejemo se v stanovanju, naredimo nekaj osnovnih kolesarskih ogrevalnih vaj, lahko tudi na trenažerju, in potem se zapeljemo ven. Še prej smo si navidezno trasirali krog, ki meri recimo dva kilometra, in popoln užitek na kolesu se lahko začne.
Vožnja s takim kolesom je prav poseben užitek. V uredništvu Poleta smo se pred leti spomnili, da bi bilo idealno za tiste, ki tekmujejo na Triatlonu jeklenih. In vendar je namenjeno kolesarjem, ki jim gorsko kolesarstvo ni všeč in se vseeno radi vozijo tam, kjer ni samo asfalt. S takim kolesom boste lahko kombinirali skorajda vse vrste kolesarskih cest in poti. Ni ga terena, ki ga ne bi premagali. No, gorskokolesarski svet sem ne šteje! Tam, kjer ne gre več na sedežu, pa boste lahko sestopili in zaradi izredne lahkosti kolesa ga boste lahko nesli na rami. In to res lahko nesli.
Zato, če boste kje v gozdu ali pod vrhom kakega hriba srečali kolesarja, ki bo pešačil ali tekel s kolesom na rami, ne pomislite najprej, da je zašel ali da se mu je pokvarilo kolo, to je človek, ki je vzljubil ciklokros. Kolo je povsem dobro vozno tudi po asfaltu (če si nismo omislili zelo grobih pnevmatik), zato je še toliko bolj priljubljeno. Ker je namenjeno terenskim vožnjam, je tudi veliko udobnejše od cestnih specialk. S takim kolesom je vsaka skrb na slabših cestah odvečna. Pravzaprav jih boste še iskali in z njim odkrili vam še neznane kolesarske užitke.
Nimaš specialke za ciklokros – nimaš problema
Specialka za ciklokros je pač specialni instrument za vožnje ciklokrosa. Če je nimate, imate pa gravel kolo oziroma makadamkarja, je problem skoraj rešen, tudi če imate gorsko kolo s samo sprednjim vzmetenjem oziroma trdaka, trdorepca, je problem rešen. Poletovo uredništvo vas hoče zvabiti oziroma vam priporočamo zimski kolesarski trening na ciklokroserski način. Torej, če imate vsaj eno izmed naštetih koles, potem vsekakor priporočamo, da se lotite treninga, pardon, vadbe. Če hočete izvedeti, kako je taka dirka videti v praksi, vtipkajte na youtubu CX racing in prepričali se boste, da vam to zimo ne bo niti malo dolgčas.
Proizvajalci so se letos nekoliko prilagodili nam uporabnikom. Specialka za ciklokros se od navadnega cestnega dirkalca loči predvsem po pnevmatikah, ki so skoraj enako grobega profila, vendar ne tako široke kot na gorskih kolesih. Kolo je namenjeno za vožnjo po terenu, kjer so blato, pesek, trava, nujna podlaga za užitke, ki jih kolo ponuja, zato okvirji niso oblikovani aerodinamično, kot veleva modni trend med cestnimi specialkami.
Ko so se pojavila gravel kolesa, smo bili že prepričani, da bodo ciklokroserji izumrli oziroma ostali domena tekmovalcev. Zgodilo se je, da ima večina resnih proizvajalcev in ponudnikov v svojem katalogu kolo dvoživko, se pravi instrument za makadamkanje in ciklokros. Če hočete na tekmovanje v ciklokrosu, potem samo zamenjate tolste plašče, ki so na makadamkarjih širši od 35 mm, z obveznimi 32- ali 33-milimetrskimi. Seveda morate preveriti še krmilo, kajti modna gravel kolesa imajo krmila, ki niso za dirke v ciklokrosu. Vse drugo (seveda če izberete primeren model gravel kolesa) zadostuje za uživanje v ciklokrosu. Tudi prestavno razmerje, sedež in geometrija kolesa.
Če imate gorsko kolo, vam bo še nekoliko lažje na treningu, kajti vse skupaj je varneje in bolj stabilno.
Bolj kot oprema je pomemben namen, torej da gremo ven na kolo, da se med vadbo naučimo novih kolesarskih veščin, izpopolnimo tehniko vožnje, da po Hausslerjevo dvignemo VO2Max in novo kolesarsko sezono pričakamo brez verige.
Kratka zgodovina ciklokrosa
V bivši skupni državi se je vsako zimo dogajalo celo državno prvenstvo v ciklokrosu. Dirkalo se je v glavnem v Sloveniji, v hrvaški Istri in Beogradu. Po osamosvojitvi je ciklokros pri nas izpodrinilo gorsko kolesarstvo in s tem je bila ta verjetno najtežja kolesarska disciplina v Sloveniji pokopana. Razlogov za pogreb je več, a je pomembneje sporočiti, da se na tem področju spet nekaj prebuja.
Ideja o ciklokrosu se je porodila mlademu francoskemu vojaku, ki je moral svojega generala na konju spremljati s kolesom. Seveda je konj lažje premagoval neravne terene kot Daniel Gousseau, vendar je zato leta 1900 dobil idejo in jo kmalu dobro unovčil. Rodil se je ciklokros. Gousseau je zaradi tega odkritja leta kasneje postal celo generalni sekretar francoske kolesarske zveze. Leta 1902 pa je bilo že prvo državno francosko prvenstvo, šele leta 1950 pa prvo svetovno.
