Do več energije s telesno orientirano psihoterapijo
Po svoji naravi nisem tiste vrste človek, ki bi svoja bremena, muke in tegobe v preveliki meri prelagala na druge. Po svojem statusu in življenjskem stilu že kar nekaj časa ne. Če je potrebno znam tudi malo potarnat in potožit, vendar sem mišljenja, da mora zlasti za končne poteze in odločitve vsak človek potegniti črto in odločit sam. In če govorimo o duševnem miru in nemiru sem veliko bolj v vrsti tistih, ki menijo, da psihiatri, psihologi in drugih vrst duševni zdravniki (šolani in nešolani) ne morejo pripomoči kaj dosti k mojemu lastnemu duševnemu miru.
Pred približno letom dni sem na straneh s po novem znakom neskončnosti označenim družabnim omrežjem na znankinem zidu zasledila objavo, ki je vabila prostovoljce k študiji primera poizkusnega izvajanja pri nas še malo poznane terapije s podnaslovom Telesno orientirana psihoterapija. Ker sem bila (in sem še) ravno v obdobju nekakšne telesne samo prenove in seveda zdrav duh živi v zdravem telesu (kot pravi staro reklo) jaz pa čedalje bolj verjamem, da zdravo telo lahko živi samo, če je duh zdrav, sem se brez oklevanja in hipno odločila, da je vso zadevo vredno preizkusiti. Izgubiti kaj dosti, da ne morem, sem si mislila.
Torej naj bi bila neke vrste poskusni zajec. Osebo (terapevtko), ki naj bi vse skupaj vodila sem poznala kot recimo znanko. Če bi bila stara prijateljica, te terapije z menoj ne bi mogla izvajati, čeprav je v resnici oseba, ki bi po svojem žaru, energiji, ki jo oddaja, toplini in značaju mirno to lahko bila zapisano z veliko začetnico.
Po uvodnem razgovoru, kjer me je razsvetlila kako naj bi vsa stvar potekala sva počasi pričeli s terapijami običajno dvakrat na mesec. Terapija se je običajno pričela s pogovorom o vsakodnevnih stvareh, življenju in temah (kdajpakdaj tudi perečih). Če je terapevtka zaznala mojo stisko, običajno že z mencanjem rok, stiskanjem prstov ali kaj podobnega je seveda hitro razbrala, da se je pri meni nekaj zataknilo in urno tam tudi malo podrezala in podrobneje pobrskala.
Bolj, ko je drezala bolj trda je postajala moja pest, ki je stiskala skupaj prste. Terapevtka je opazovala moj prag samokontrole, poskušala prodreti preko moje zunanje maske in se trudila nekako vreči me iz ravnovesja kot na testu ravnotežja, ki se ga spominjam še iz osnovnošolskih dni, ko te je nasprotnik poskušal s prerivanjem in potiskanjem prestaviti iz »trdno stoječe linije«. Če je bil dovolj trmast mu je to seveda tudi uspelo prav tako pa je to uspelo moji terapevtki. Asociacije, spomini, osebe, dogodki, vprašanja … vse skupaj kot igra mačke z mišjo.
Moj ego, ki se skriva za mojim bedastim nasmeškom. Terapevtka pa ne odneha. Naposled mi prisloni pred obraz boksarski vreči podoben rekvizit v obliki človeške glave, ki mu strokovno rečejo fokuser. Zaukaže mi naj ji povem vse kar ji gre, naj jo pošljem v tri…, prebutam, naderem kot mi veli in poželi srce. Jeza se stopnjuje, v meni vre, ego pa še nekaj časa poizkuša vzdrževati to masko »vse je ok« dokler naposled ne klecne. Iz mene privre izbruh jeze, besa, krikov in joka. Tolčem, boksam in kričim na boksarko glavo, ki jo terapevtka najprej nalepi name in me z njo nadleguje kot z grozljivo pošastjo.
Iz mene še naprej bruha vse nesluteno dokler v glavi ne začutim šumenja in vrtenja, malo za tem pa občutka popolne praznine. Terapevtka me pomiri, da je vse to popolnoma normalno. Sesedem se nazaj v stol in prazno in pomirjeno obsedim. Počasi nadaljujeva s pogovorom, oceniva prediskutirava osebe, dejanja in dogodke , ki jih naposled vidim v čisto drugi luči in iz nekakšne bolj zdrave distance.
Drezati v globine svojih slabo zaceljenih ran zna biti precej boleče in strašljivo. Zato je tudi dobro imeti ob sebi takšnega terapevta, ki skrbi in nadzoruje do kje lahko greš in zmoreš. V globine lezeš počasi in previdno. Človek si včasih zgradi okrog sebe tako močan zid, oklep in sistem obrambnih mehanizmov, ki se jih marsikdaj niti ne zaveda, da je vse to odkrivanje in odstiranje slojev naših strahov, bolečin, travm, spominov lahko zelo boleč proces, ki pa ga skozi telesno orientirano metodo predihamo in skozi telo predelamo. Ko telo vse to sprosti in spusti tudi duša lahko zaživi v svojem prostoru in z vsem srcem.
Telesno orientirana metoda, če povem laično po svojih besedah in razumevanju je malo novejša veja psihoterapije, ki trdi, da slehernik doživi v svojem življenju travmo ali tudi več travm in ob njih nekako zakrkne, zamrzne ali če hočete zablokira svoje telo in mu s tem odvzame zasluženo lahkotnost bivanja, ki mu pritiče. Ob tem se naš telesno mišični ustroj zakrči. Ob tem se seveda poleg zakrčijo in ohromijo tudi naši čuti. Držimo poze, nosimo maske, skrivamo se za krinkami, ne zmoremo in si ne dovolimo živeti življenja v vsej polnosti, ga sprejemati z vsemi čutili, kot ga živijo in doživljajo majhni radoživi otroci brez »pokvarjenosti« in predsodkov. Ne živimo, ne smejimo se in ne dihamo s polnimi pljuči, če malo posplošim.
Rezultat mojih terapij po mojih občutenjih je bil precej hitro občuten po več plasteh. Ne bom trdila in si niti ne domišljam, da sem postala nova in druga oseba. Zanesljivo pa lahko povem, da sem z njeno pomočjo odvrgla vsaj nekaj kovčkov odvečne prtljage, nekaj jih pa še nameravam.
Posledično je moj korak prav konkretno postal lažji. Na primer, nikdar nisem bila jutranji tip. Jutranja rekreacija je bila zame najhujša možna oblika mučenja. Poslej sem pričela zjutraj samo od sebe in brez posebnega načrtovanja vstajati ob dokaj rani uri, se odpravila na lahkoten jutranji tek in nato doma opravila še jutranje vaje za moč. Vse to že pred službo. Zame popolnoma nepredstavljivo kdaj koli. Kar malo dvomim, da je vse to rezultat kakšnega placeba, kot boste sedaj nekateri rekli. Pri skoraj petdesetih kar naenkrat tako zelo drugače. Ne bi rekla.
Saj vem, mnogi izmed vas boste rekli : Ni šans! Kot rečeno, sama sem bila precej podobnega mišljenja. Zame terapija, nikdar, nikoli in nikakor! Zlasti v terapije, ko se usedeš na udobni terapevtov naslanjač in mu nadrobiš in natreseš svojih problemov. Nato ti terapevt postreže z besedami, ki jih želiš slišati, te pogladi in potreplja z besedami, da si ti seveda čisto ok, da s teboj ni nič narobe in se lepo pomirjen, prepričan s svojo limuzino odpelješ domov v svoje ustaljeno življenje s svojimi starimi problemi.
Metoda katero sem izkusila sama morda ni najudobnejša rešitev, nekaterim tudi zelo neprijetna, ko na primer s pestmi ali s palico navidezno udrihaš po osebi, ki te je prizadela z zadnjimi atomi svojih moči. Morda se celo sam sebe ustrašiš, ko od tebe odpadajo maske in predolgo zalepljene plasti, ki ne dovolijo živeti budnejšega življenja . Življenje pa se znatno lahko oplemeniti in tudi poenostavi. Saj smo vendarle mojstri v njegovem zavijanju in kompliciranju, mar ne?
Naj bo naš moto neznosna lahkost bivanja tako v telesu kot v duši in takšno terapijo vam tistim, ki še niste obupali nad sabo iz srca privoščim.
