Električno kolo. Proti samouničevanju, za samozavedanje
Pri močnejši odtujenosti od telesnih občutkov je veliko bolj smiselno vsaj nekaj časa kolesariti s pomočjo elektrike.
Odpri galerijo
Pretiravanje in kaznovanje samega sebe s športom in rekreacijo lahko zelo pogosto vidimo, ko opazujemo kolesarje. FOTO: Arhiv proizvajalca
Tako si pomagamo vrniti občutek užitka in sproščenosti, ki nam ju nudi kolo zaradi svobode gibanja – in ne zaradi utrujenosti, s katero si pridobimo nekaj miru pred notranjo napetostjo in tesnobo.
Telesna dejavnost je nujna za pravilno delovanje tako telesa kot uma in je ni mogoče nadomestiti. Velike razlike koristnosti telesne dejavnosti na naše počutje pa lahko nastanejo glede na to, kako se gibljemo, koliko in zakaj. Veliko raziskav je nedvomno pokazalo, da sodobno življenje močno negativno vpliva na naš odnos do gibanja in moramo zato rekreacijo in šport dodati v vsakdan sodobnega človeka.
V enačbo, ki jo vsak od nas želi rešiti in odkriti, kako naj živi, da bo srečen, je treba vnesti pojav senzorno-motorične amnezije (SMA), ki je večini še neznan, a hkrati odgovoren za porušitev povezanosti med telesom in zavestjo. Vpliva na vsa področja našega življenja, ne da bi se tega zavedali in se primerno odzvali. SMA nam onemogoča gibanje ohraniti elegantno, mehko in lahkotno in onemogoča primerno učinkovitost življenja, potrebno za občutek sreče in zadovoljstva, izvirajoč iz notranjosti telesa.
Ta izguba ni nekaj nepovratnega in trajnega, temveč jo z učenjem vpliva fizikalnih zakonov na naše življenje in zmanjševanjem senzorne amnezije lahko izničimo – počasi se spremeni učinkovitost sistema, usklajenost, zmanjša se pritisk na sklepe in vezno tkivo ter poveča vloga telesnega občutenja. Bistveno se zmanjša tudi možnost poškodb in dvigne motivacija za vadbo, razvoj in vsakdanja življenjska opravila.
Z zmanjševanjem SMA se tudi bistveno zmanjša razprševanje osredotočenosti, ki nastane zaradi vse večje ločenosti telesa in uma. Tako prej občutimo, da smo šli čez rob svojih zmožnosti in predaleč iz območja normalnosti v območje samouničevanja.
Pretiravanje in kaznovanje samega sebe s športom in rekreacijo lahko zelo pogosto vidimo, ko opazujemo kolesarje. Njihovo gibanje na kolesu je trdo, odrezano, dihanje je ustno in sunkovito ter že na pogled nezdravo. S podrobnejšo analizo hitro opazimo, da je sila, ki primarno omogoča to gibanje, kolesarjeva zavest in ego, ne pa integrirano sodelovanje zavesti in telesa, ki v povezanem in časovno usklajenem gibanju spoštujeta drug drugega in izražata dejstvo, da je celota lahko večja kot seštevek posameznih delov.
Gibanje zahteva energijo, ki jo je treba primerno dovajati ter usmerjati in s tem omogočati premik celote. Če v kolesarju ni občutnejše SMA, se z izmenjavo podatkov v živčno-mišičnem sistemu sproti ugotavlja, kako učinkovito izraža energijo v okolico in tako omogoča delovanje zakona o vzajemnem učinku, potrebnem za gibanje telesa v času.
Ta izmenjava je potrebna, da se lahko pravilno lotimo novih izzivov in gremo iz območja normalnosti v območje spremembe in učenja, kjer dosegamo potrebno za celosten napredek. Območje spremembe in učenja ima svoje meje, in če jih prestopimo, preidemo v območje izčrpavanja. Razlika med njima je očitna, saj prva vodi v dolgoročno višjo raven delovanja brez neželenih stranskih učinkov, druga pa v kratkoročno sicer veliko hitrejši dvig in prehodno izčrpavanje, potrebno za kratkoročno umiritev tesnobnosti, a dolgoročno neizbežno privede do kroničnih težav.
Pretirana ločenost uma in telesa je tista, ki nas nevede vodi v samodestruktivnost in iluzijo, da si delamo dobro, čeprav imamo vedno več težav, ki jih povezujemo z dejavniki, na katere nimamo vpliva, ali pa napačno predvidevamo, da bo še več enakih dejanj vodilo v želeni rezultat – po načelu klin se s klinom izbija.
Pri večini ljudi, ki imajo čas in višek energije, da ju lahko vlagajo v kolesarstvo, je opazna znatna raven SMA in je torej njihovo zavedanje, v katerem območju so, temu primerno popačeno in zato prepogosto občutijo kronične in boleče posledice iskanja zdravega duha v zdravem telesu.
Razvoj tehnologije je namreč glavni vzrok za vedno višje ravni SMA in s tem višanje povprečne mišične napetosti kolesarja. Čedalje močnejša zakrčenost trebuha, hrbta, stegen in meč močno vpliva na učinkovitost kolesarjevega gibanja na kolesu in s tem zmanjšuje moč, ki jo znotraj območja spremembe in učenja lahko prenaša v cestišče. Ker to pomeni manjšanje povprečne hitrosti, kar tudi zaradi pomoči tehnologije vedno točneje in očitneje opazi, se neizogibno vklopi moč volje ter vodi v povečevanje truda, ne pa tudi v učenje čutenja in nadzora nad delovanjem mišic in usklajenostjo telesnega gibanja.
Zaradi večanja vpliva volje za primerno hitrost gibanja kolesar hote ali nehote vedno večkrat, dlje in globlje izstopa iz območja učenja v območje samouničevanja. To je tudi čedalje bolj neprijetno, kar pa nekaj časa uspešno blokira z večanjem odtujenosti telesnih občutkov, stran od zavesti. To neizogibno privede v vse večje težave, ki jih še tako visoka SMA ne more več prikriti.
Pri močnejši odtujenosti je torej veliko bolj smiselno vsaj nekaj časa kolesariti s pomočjo elektrike, saj lahko s pomočjo tehnologije pomagamo vrniti občutek užitka in sproščenosti, ki nam ju nudi kolo zaradi svobode gibanja, in ne zaradi utrujenosti, s katero si pridobimo nekaj miru pred notranjo napetostjo in tesnobo. Za osebe z višjo togostjo (to prepoznate, če vam 10-minutno stanje pri miru povzroči močnejše bolečine) pa je priporočljiveje, da kolesarijo z električnimi kolesi, saj je to zanje v končnici bolj zdravo kot pretiravanje na navadnem kolesu, ki jih zelo hitro vodi v območje samouničevanja ali pa močno razburi njihov ego in daje neželen rezultat.
Tako lahko zmanjšamo negativni vpliv SMA in v telesu občutimo več užitka v kolesarjenju – in ne samo, ko je kolesarjenja ali klanca konec.
***
Aleš Ernst, učitelj metode aeq 5. stopnje
Telesna dejavnost je nujna za pravilno delovanje tako telesa kot uma in je ni mogoče nadomestiti. Velike razlike koristnosti telesne dejavnosti na naše počutje pa lahko nastanejo glede na to, kako se gibljemo, koliko in zakaj. Veliko raziskav je nedvomno pokazalo, da sodobno življenje močno negativno vpliva na naš odnos do gibanja in moramo zato rekreacijo in šport dodati v vsakdan sodobnega človeka.
V enačbo, ki jo vsak od nas želi rešiti in odkriti, kako naj živi, da bo srečen, je treba vnesti pojav senzorno-motorične amnezije (SMA), ki je večini še neznan, a hkrati odgovoren za porušitev povezanosti med telesom in zavestjo. Vpliva na vsa področja našega življenja, ne da bi se tega zavedali in se primerno odzvali. SMA nam onemogoča gibanje ohraniti elegantno, mehko in lahkotno in onemogoča primerno učinkovitost življenja, potrebno za občutek sreče in zadovoljstva, izvirajoč iz notranjosti telesa.
Ta izguba ni nekaj nepovratnega in trajnega, temveč jo z učenjem vpliva fizikalnih zakonov na naše življenje in zmanjševanjem senzorne amnezije lahko izničimo – počasi se spremeni učinkovitost sistema, usklajenost, zmanjša se pritisk na sklepe in vezno tkivo ter poveča vloga telesnega občutenja. Bistveno se zmanjša tudi možnost poškodb in dvigne motivacija za vadbo, razvoj in vsakdanja življenjska opravila.
Ločenost uma in telesa
Z zmanjševanjem SMA se tudi bistveno zmanjša razprševanje osredotočenosti, ki nastane zaradi vse večje ločenosti telesa in uma. Tako prej občutimo, da smo šli čez rob svojih zmožnosti in predaleč iz območja normalnosti v območje samouničevanja.
Pretiravanje in kaznovanje samega sebe s športom in rekreacijo lahko zelo pogosto vidimo, ko opazujemo kolesarje. Njihovo gibanje na kolesu je trdo, odrezano, dihanje je ustno in sunkovito ter že na pogled nezdravo. S podrobnejšo analizo hitro opazimo, da je sila, ki primarno omogoča to gibanje, kolesarjeva zavest in ego, ne pa integrirano sodelovanje zavesti in telesa, ki v povezanem in časovno usklajenem gibanju spoštujeta drug drugega in izražata dejstvo, da je celota lahko večja kot seštevek posameznih delov.
Zaradi večanja vpliva volje za primerno hitrost gibanja kolesar hote ali nehote vedno večkrat, dlje in globlje izstopa iz območja učenja v območje samouničevanja. Foto: Arhiv Polet/Delo
Gibanje zahteva energijo, ki jo je treba primerno dovajati ter usmerjati in s tem omogočati premik celote. Če v kolesarju ni občutnejše SMA, se z izmenjavo podatkov v živčno-mišičnem sistemu sproti ugotavlja, kako učinkovito izraža energijo v okolico in tako omogoča delovanje zakona o vzajemnem učinku, potrebnem za gibanje telesa v času.
Ta izmenjava je potrebna, da se lahko pravilno lotimo novih izzivov in gremo iz območja normalnosti v območje spremembe in učenja, kjer dosegamo potrebno za celosten napredek. Območje spremembe in učenja ima svoje meje, in če jih prestopimo, preidemo v območje izčrpavanja. Razlika med njima je očitna, saj prva vodi v dolgoročno višjo raven delovanja brez neželenih stranskih učinkov, druga pa v kratkoročno sicer veliko hitrejši dvig in prehodno izčrpavanje, potrebno za kratkoročno umiritev tesnobnosti, a dolgoročno neizbežno privede do kroničnih težav.
Pretirana ločenost uma in telesa je tista, ki nas nevede vodi v samodestruktivnost in iluzijo, da si delamo dobro, čeprav imamo vedno več težav, ki jih povezujemo z dejavniki, na katere nimamo vpliva, ali pa napačno predvidevamo, da bo še več enakih dejanj vodilo v želeni rezultat – po načelu klin se s klinom izbija.
Pri večini ljudi, ki imajo čas in višek energije, da ju lahko vlagajo v kolesarstvo, je opazna znatna raven SMA in je torej njihovo zavedanje, v katerem območju so, temu primerno popačeno in zato prepogosto občutijo kronične in boleče posledice iskanja zdravega duha v zdravem telesu.
Elektrika, ki lahko vzbudi naravo
Razvoj tehnologije je namreč glavni vzrok za vedno višje ravni SMA in s tem višanje povprečne mišične napetosti kolesarja. Čedalje močnejša zakrčenost trebuha, hrbta, stegen in meč močno vpliva na učinkovitost kolesarjevega gibanja na kolesu in s tem zmanjšuje moč, ki jo znotraj območja spremembe in učenja lahko prenaša v cestišče. Ker to pomeni manjšanje povprečne hitrosti, kar tudi zaradi pomoči tehnologije vedno točneje in očitneje opazi, se neizogibno vklopi moč volje ter vodi v povečevanje truda, ne pa tudi v učenje čutenja in nadzora nad delovanjem mišic in usklajenostjo telesnega gibanja.
Zaradi večanja vpliva volje za primerno hitrost gibanja kolesar hote ali nehote vedno večkrat, dlje in globlje izstopa iz območja učenja v območje samouničevanja. To je tudi čedalje bolj neprijetno, kar pa nekaj časa uspešno blokira z večanjem odtujenosti telesnih občutkov, stran od zavesti. To neizogibno privede v vse večje težave, ki jih še tako visoka SMA ne more več prikriti.
Pri močnejši odtujenosti je torej veliko bolj smiselno vsaj nekaj časa kolesariti s pomočjo elektrike, saj lahko s pomočjo tehnologije pomagamo vrniti občutek užitka in sproščenosti, ki nam ju nudi kolo zaradi svobode gibanja, in ne zaradi utrujenosti, s katero si pridobimo nekaj miru pred notranjo napetostjo in tesnobo. Za osebe z višjo togostjo (to prepoznate, če vam 10-minutno stanje pri miru povzroči močnejše bolečine) pa je priporočljiveje, da kolesarijo z električnimi kolesi, saj je to zanje v končnici bolj zdravo kot pretiravanje na navadnem kolesu, ki jih zelo hitro vodi v območje samouničevanja ali pa močno razburi njihov ego in daje neželen rezultat.
Tako lahko zmanjšamo negativni vpliv SMA in v telesu občutimo več užitka v kolesarjenju – in ne samo, ko je kolesarjenja ali klanca konec.
***
Aleš Ernst, učitelj metode aeq 5. stopnje
