Kako je z apetitom v karanteni
Smo po intenzivnejši vadbi manj lačni? Znanost v znoju: nove raziskave predpostavljajo, da laktat, ki nastane po zahtevni intervalni vadbi, morda spremeni hormone, ki določajo apetit.
Odpri galerijo
Za dva hormona, ki zavirata apetit, obstajajo podobni rezultati: višja količina laktata vodi v višjo raven hormona, kar pomeni manj lakote. FOTO: Shutterstock
V karanteni imamo več časa za premišljevanje o hrani. Je pot od kavča do hladilnika res že shojena, da bo treba prelakirati parket? Preberimo, kaj meni stroka.
Doslej je veljalo, da je mlečna kislina nekakšen koroziven stranski učinek naporne vadbe, zaradi katere naše mišice gorijo in ki nas sčasoma ustavi.
Po novem pa morda utegne veljati, da mlečna kislina v našem telesu sploh ne obstaja. Po novem laktat (molekula, ki ima en vodikov ion manj kot mlečna kislina), ki se nabira v mišicah in krvi in pomaga mišice oskrbovati z gorivom, nosi signale, ki telesu sporočajo, kako se mora prilagoditi na trening – in po spoznanju nove raziskave morda celo ublaži apetit.
Trenutni pogled na laktat je, da ni kriv za neposreden razpad mišic, čeprav obstajajo nekateri dokazi, da v kombinaciji z drugimi presnovki vzdraži živčna vlakna, kar možgani razumejo kot bolečino. Zdi se, da služi celi vrsti različnih opozorilnih vlog, ki so ključne za to, kako se naše telo odziva na vadbo; znanstveniki pa o dejanski funkciji laktata nenehno spoznavajo nove stvari.
Najnovejši spoznanja so objavljena v prispevku v Journal of Applied Physiology, napisali so jih raziskovalci z univerze Wilfrid Laurier v Kanadi, vodil jih je Tom Hazell. Preučevali so povezavo med telesno aktivnostjo, apetitom in kalorično uravnoteženostjo in objavili že obstoječe raziskave, o katerih se zdi, da povezujejo laktat s hormoni apetita. V študiji iz leta 2017 so ugotovili, da intenzivnejše vadbe znižujejo raven grelina, hormona, zaradi katerega želite jesti, in zvišajo raven dveh drugih hormonov, ki zavirata apetit.
Zelo zanimivo je, da športnik v dneh, ki sledijo najintenzivnejši vadbi, resnično poje manj. Kljub temu je to za zj zgolj opisana korelacija. Hazell in njegovi sodelavci so hoteli ugotoviti, ali laktat dejansko povzroča spremembo hormonov apetita, zato so izvedli dvojno slepo raziskavo.
Zbranih 11 prostovoljcev je opravilo intervalno vadbo na kolesu, ki je trajala desetkrat po eno minuto z enominutnim okrevanjem. Ta protokol so ponovili dvakrat z isto intenzivnostjo, v različnih dneh, vsaj teden dni narazen, enkrat po odmerku pecilne sode in drugič po odmerku soli kot placeba.
Soda bikarbona, znana tudi kot natrijev bikarbonat, je osnova, ki med intenzivno vadbo delno preprečuje naraščajočo kislost v krvnem obtoku. Zaradi tega jo kolesarji in tekači na srednjih razdaljah pogosto uporabljajo za povečanje učinkovitosti – omogoča namreč, da za določeno stopnjo vadbe prenašamo z višjo ravnijo laktata v krvnem obtoku.
Obstaja seveda nekaj opozoril, na katera je treba biti zelo pozoren. Soda bikarbona je na primer včasih povezana s stiskami prebavil. V tem primeru ni bilo očitnih razlik med skupinama, ki je jemala sodo bikarbono in tisto s placebom, vendar je mogoče, da je k oceni lakote prispevala kakšna neprijetna želodčna motnja (čeprav verjetno ne bi vplivala na hormone apetita).
Za dva hormona, ki zavirata apetit, obstajajo podobni rezultati: višja količina laktata vodi v višjo raven hormona, kar pomeni manj lakote. In subjektivna poročila o lakoti v 90 minutah po vadbi so resda nižja, ko je laktat višji.
Pomembnejše vprašanje je, ali subtilne spremembe hormonov apetita resnično pomembno vplivajo na dolgoročne vzorce vnosa kalorij in spremembe telesne mase.
Zagotovo je pošteno reči, da trenutno velja znanstveno soglasje (kolikor obstaja), da ima vadba manjšo vlogo pri uravnavanju telesne mase. Seveda se velja vprašati, ali to soglasje res velja za ljudi, ki trenirajo na ravni zmerno resnega vzdržljivega športnika, in ta raziskava ponuja nadaljnje dokaze, da intenzivna vadba verjetno vpliva na apetit na načine, ki presegajo preprosto kurjenje kalorij.
To vsekakor ne pomeni, da so težke intervalne vadbe namenjene zapolnjevanju žil z laktatom – in da so neke vrste nova čudežna strategija za hujšanje.
Takšne intenzivne vadbe opravimo zato, ker izboljšajo naš VO2 max., maksimalno aerobno kapaciteto. To je največja količina kisika, ki jo lahko organizem porabi v eni minuti.
In zato, ker take vadbe ponujajo možno pot do realne samoocene.
Zapomnite pa si, po vadbi je treba jesti!
***
Zapis smo našli na spletni strani Outside, povzemamo tisto, kar je tam objavila Alex Hutchinson.
Doslej je veljalo, da je mlečna kislina nekakšen koroziven stranski učinek naporne vadbe, zaradi katere naše mišice gorijo in ki nas sčasoma ustavi.
Po novem pa morda utegne veljati, da mlečna kislina v našem telesu sploh ne obstaja. Po novem laktat (molekula, ki ima en vodikov ion manj kot mlečna kislina), ki se nabira v mišicah in krvi in pomaga mišice oskrbovati z gorivom, nosi signale, ki telesu sporočajo, kako se mora prilagoditi na trening – in po spoznanju nove raziskave morda celo ublaži apetit.
Trenutni pogled na laktat je, da ni kriv za neposreden razpad mišic, čeprav obstajajo nekateri dokazi, da v kombinaciji z drugimi presnovki vzdraži živčna vlakna, kar možgani razumejo kot bolečino. Zdi se, da služi celi vrsti različnih opozorilnih vlog, ki so ključne za to, kako se naše telo odziva na vadbo; znanstveniki pa o dejanski funkciji laktata nenehno spoznavajo nove stvari.
Najnovejši spoznanja so objavljena v prispevku v Journal of Applied Physiology, napisali so jih raziskovalci z univerze Wilfrid Laurier v Kanadi, vodil jih je Tom Hazell. Preučevali so povezavo med telesno aktivnostjo, apetitom in kalorično uravnoteženostjo in objavili že obstoječe raziskave, o katerih se zdi, da povezujejo laktat s hormoni apetita. V študiji iz leta 2017 so ugotovili, da intenzivnejše vadbe znižujejo raven grelina, hormona, zaradi katerega želite jesti, in zvišajo raven dveh drugih hormonov, ki zavirata apetit.
Zelo zanimivo je, da športnik v dneh, ki sledijo najintenzivnejši vadbi, resnično poje manj. Kljub temu je to za zj zgolj opisana korelacija. Hazell in njegovi sodelavci so hoteli ugotoviti, ali laktat dejansko povzroča spremembo hormonov apetita, zato so izvedli dvojno slepo raziskavo.
Obstaja seveda nekaj opozoril, na katera je treba biti zelo pozoren. FOTO: Shutterstock
Zbranih 11 prostovoljcev je opravilo intervalno vadbo na kolesu, ki je trajala desetkrat po eno minuto z enominutnim okrevanjem. Ta protokol so ponovili dvakrat z isto intenzivnostjo, v različnih dneh, vsaj teden dni narazen, enkrat po odmerku pecilne sode in drugič po odmerku soli kot placeba.
Soda bikarbona, znana tudi kot natrijev bikarbonat, je osnova, ki med intenzivno vadbo delno preprečuje naraščajočo kislost v krvnem obtoku. Zaradi tega jo kolesarji in tekači na srednjih razdaljah pogosto uporabljajo za povečanje učinkovitosti – omogoča namreč, da za določeno stopnjo vadbe prenašamo z višjo ravnijo laktata v krvnem obtoku.
Obstaja seveda nekaj opozoril, na katera je treba biti zelo pozoren. Soda bikarbona je na primer včasih povezana s stiskami prebavil. V tem primeru ni bilo očitnih razlik med skupinama, ki je jemala sodo bikarbono in tisto s placebom, vendar je mogoče, da je k oceni lakote prispevala kakšna neprijetna želodčna motnja (čeprav verjetno ne bi vplivala na hormone apetita).
Za dva hormona, ki zavirata apetit, obstajajo podobni rezultati: višja količina laktata vodi v višjo raven hormona, kar pomeni manj lakote. In subjektivna poročila o lakoti v 90 minutah po vadbi so resda nižja, ko je laktat višji.
Pomembnejše vprašanje je, ali subtilne spremembe hormonov apetita resnično pomembno vplivajo na dolgoročne vzorce vnosa kalorij in spremembe telesne mase.
Zagotovo je pošteno reči, da trenutno velja znanstveno soglasje (kolikor obstaja), da ima vadba manjšo vlogo pri uravnavanju telesne mase. FOTO: Shutterstock
Zagotovo je pošteno reči, da trenutno velja znanstveno soglasje (kolikor obstaja), da ima vadba manjšo vlogo pri uravnavanju telesne mase. Seveda se velja vprašati, ali to soglasje res velja za ljudi, ki trenirajo na ravni zmerno resnega vzdržljivega športnika, in ta raziskava ponuja nadaljnje dokaze, da intenzivna vadba verjetno vpliva na apetit na načine, ki presegajo preprosto kurjenje kalorij.
To vsekakor ne pomeni, da so težke intervalne vadbe namenjene zapolnjevanju žil z laktatom – in da so neke vrste nova čudežna strategija za hujšanje.
Takšne intenzivne vadbe opravimo zato, ker izboljšajo naš VO2 max., maksimalno aerobno kapaciteto. To je največja količina kisika, ki jo lahko organizem porabi v eni minuti.
In zato, ker take vadbe ponujajo možno pot do realne samoocene.
Zapomnite pa si, po vadbi je treba jesti!
***
Zapis smo našli na spletni strani Outside, povzemamo tisto, kar je tam objavila Alex Hutchinson.
