Kako postati ironman

Zgodilo se je, da sem doma izčrpan in kar v športni opremi dobesedno padel v posteljo, a vseeno naslednji dan vse skupaj ponovil.
Fotografija: Verjemite, ko obe sestavini – željo in strast na eni ter razumsko odločitev postati ironman na drugi strani – pomešate v čarobni napoj, ta začne delovati in vse samodejno steče, ovire pa kar same izginjajo. FOTO: Arhiv Polet/Shutterstock
Odpri galerijo
Verjemite, ko obe sestavini – željo in strast na eni ter razumsko odločitev postati ironman na drugi strani – pomešate v čarobni napoj, ta začne delovati in vse samodejno steče, ovire pa kar same izginjajo. FOTO: Arhiv Polet/Shutterstock

Bilo je enkrat v začetku 80. let, ko sem iz prijateljevega pripovedovanja, čudenja in občudovanja prvič slišal za triatlon. Sliko in duha početja na Havajih so mu približali posnetki dogajanja na tej epski tekmi, ki so obkrožili svet.

Z nepopisnim zanosom je pripovedoval o nepojmljivih razdaljah (3,86 kilometra plavanja, 180,2 kilometra kolesarjenja in 42,195 kilometra teka), ki so jih baje v nemogočih razmerah premagovali nadljudje na ironmanu. Zgodba me je samo bežno oplazila, vendar ostala v meni kot seme, ki je vzklilo mnogo kasneje. Nekaj let kasneje sem zaplaval z novim tokom in najprej okušal lepote teka, nato pa kot kaveljc premagoval tudi kilometre na blejskem triatlonu. Potem poti nazaj ni bilo več.
image_alt
V superge zjutraj in na tešče

Bilo je ... nekoč


Leta 1989 sem se dokončno poslovil od tekaških podvigov in se odločil postati triatlonec. Pravzaprav se sploh nisem odločil, vse skupaj se je dogajalo kar samo od sebe brez posebno jasne vizije. Začel sem, kot se za velike cilje spodobi, s prvojanuarsko odločitvijo, da se bom konec maja udeležil velikega mednarodnega triatlona v Nici (štiri kilometre plavanja, 120 kilometrov kolesarjenja, 30 kilometrov teka) z nekaterimi največjimi imeni na startu. Manj kot pet mesecev časa! Na eni strani sem imel neskončno željo, da to izpeljem, na drugi strani pa ničelno znanje, kako. Neomajna želja je rušila vse ovire pred mano. Že plavanja sem se lotil svojevrstno.
 
Kdor danes razmišlja, da bi se lotil projekta IRONMAN 70.3, je prav gotovo oropan avanturizma, ki je bil del zgodbe nas pionirjev. FOTO: Osebni arhiv Igorja Kogoja
Kdor danes razmišlja, da bi se lotil projekta IRONMAN 70.3, je prav gotovo oropan avanturizma, ki je bil del zgodbe nas pionirjev. FOTO: Osebni arhiv Igorja Kogoja

 
V roke sem dobil plavalne treninge Marka Allena (eno največjih imen svetovnega triatlona) in se odločil: »Če on, ki je najboljši, lahko plava po 25 kilometrov tedensko, bom to zmogel tudi jaz, če želim postati dober.« In sem! Čeravno brez posebnega plavalnega predznanja, kljub dejstvu, da sem bil polno zaposlen kot mlad pravnik, in temu, da je bil bazen od mojega doma oddaljen več kot 30 kilometrov. Moji popoldnevi so bili videti takole: enourna vožnja z avtobusom do bazena, ura in pol plavanja, vožnja polovico poti do doma z avtobusom, druga polovica pa tek.
image_alt
Orel iz Pivke pikira že 80 let

Zgodilo se je, da sem doma izčrpan in kar v športni opremi dobesedno padel v posteljo, a vseeno naslednji dan vse skupaj ponovil. Po nekaj mesecih se je v moji rutini spremenilo edino to, da je avtobus zamenjalo kolo, jaz pa sem po plavanju dirkal domov, da sem ušel temi. Ker se je dan podaljševal, sem tudi vešče odkrival čedalje daljše poti do doma, tako da je bila dirka z mrakom vedno napeta. Prave poslastice so bili vikendi, ko se je razpoložljivi čas za trening udobno podaljšal s popoldneva na od jutra do večera, s tem pa so se podaljševale tudi razdalje. Brez milosti sem nalagal kilometre, ne vedoč, da kršim vse razumne meje. Kaj je preprečilo pretreniranost in me obvarovalo pred poškodbami in boleznimi, so vprašanja, ki bodo ostala neodgovorjena.

Brez milosti sem nalagal kilometre, ne vedoč, da kršim vse razumne meje. FOTO: Osebni arhiv Igorja Kogoja
Brez milosti sem nalagal kilometre, ne vedoč, da kršim vse razumne meje. FOTO: Osebni arhiv Igorja Kogoja


Tekma v Nici je potekala kot pravljica. Brez zadostnih izkušenj in kakršnega koli teoretičnega znanja sem se pognal na progo. Na krilih globoke vere, da zmorem, in notranjega občutka za to, kako intenzivno se lahko peham, sem končal tekmo. Po tem neverjetnem doživetju nisem razmišljal o ironmanu kot končnem cilju. Enostavno je sledilo le še bolj noro obdobje treningov in tekem. Sedem tednov treningov skoraj brez regeneracije in vsak, ja, prav vsak vikend tekma najmanj na razdalji olimpijskega triatlona (1,5/40/10).

Vse skupaj se je končalo s startom na polovičnem ironmanu (1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja, 21 kilometrov teka – danes IRONMAN 70.3) v Rothu. Tudi tega podviga sem se lotil brez želje in misli na to, da bi se lahko kvalificiral na Havaje. Od starta do cilja sproščeno in zagrizeno, kot sem edino znal. Že kmalu po prihodu v cilj in pregledu rezultatov sem lahko nazdravil z vrčkom piva. Zgodila se je namreč uvrstitev na tekmo vseh tekem – legendarni havajski ironman. Kar zgodilo se je, brez načrta ali jasne želje, in neizbrisno zarezalo v moje življenje.*
Obstaja pa še druga plat zgodbe, manj romantična, vendar nujna.  FOTO: Arhiv Polet/Shutterstock
Obstaja pa še druga plat zgodbe, manj romantična, vendar nujna.  FOTO: Arhiv Polet/Shutterstock

 

In danes?


Kdor danes razmišlja, da bi se lotil projekta IRONMAN 70.3, je prav gotovo oropan avanturizma, ki je bil del zgodbe nas pionirjev. Vsakemu od vas, ki stopate na to pot, pa želim, da najde v sebi tisto iskro, ki bo prižgala plamen strasti. Tisti neizmerni bazen energije in motivacije, od koder boste črpali navdih in potrebno moč za vztrajanje na poti tudi takrat, ko se bodo pojavile težave, ko bo šlo vse narobe in ne boste videli smisla. Ta notranja želja ostaja večna, je nekaj nujnega in neprecenljivo lepega. Deluje samodejno in nas poganja nekako neodvisno od naše volje.

Prav zaradi te notranje samodejne dinamike je pot do cilja ironmana tako lepa in neponovljiva. Vsaka osebna zgodba je sicer navzven različna, vendar vse zgodbe vodijo podobne nevidne sile. Dovolite si, da to hrepenenje privre na dan in se izrazi v vašem enkratnem potovanju. Dovolite si doživeti svoje ironmanske sanje.
image_alt
Stari, brez bolečin in lepo zapohani

Obstaja pa še druga plat zgodbe, manj romantična, vendar nujna. Ta druga plat je čisto razumska odločitev. Opraviti preizkušnjo v treh različnih športnih disciplinah brez premora na zavidanja vrednih razdaljah ni nekaj, kar bi bilo rezervirano samo za izbrance. Dosegljivo je prav vsakemu. Enostavno se je treba odločiti in svoji odločitvi slediti.

Verjemite, ko obe sestavini – željo in strast na eni ter razumsko odločitev postati ironman na drugi strani – pomešate v čarobni napoj, ta začne delovati in vse samodejno steče, ovire pa kar same izginjajo. Želim vam, da je ravno IRONMAN 70.3 I FEEL SLOVENIA, ki bo spet v Sloveniji, pravi izziv in priložnost tudi za vas.

*V naslednjem desetletju sem bil kar sedemkrat udeleženec havajskega triatlona, štirikrat zmagal v svoji starostni kategoriji in bil 24 let z rezultatom 8 ur 45 minut in 59 sekund tudi najhitrejši Slovenec.

Komentarji: