Kekec in Matevž sta šla na Stok Kangri, zadnji del

Hoho! Pišem z višine 4800 metrov, kjer smo ravno postavili drugi tabor za vzpon na Stok Kangri (6150m) ali kot ga kličejo domačini, Kangladžal.
Fotografija: 20 meterski Buddha of Nubra Valley. FOTO: Gregor Ambrožič
Odpri galerijo
20 meterski Buddha of Nubra Valley. FOTO: Gregor Ambrožič

Stok Kangri dobesedno pomeni preprosto Stokov vrh (Stok Peak), poimenovan po vasi, ki stoji pod objemom najvišje gore v tej deželi.



Dva dneva prej, ko smo ležerno šli iz Leh-ja, prestolnice Ladakha, smo v Stoku še čakali na konje. Kar sva lahko dala in česar med potjo ne bova pogrešala sva oprtala na te konjičke, v bistvu bolj ponije, primerne tej mrzli deželi in smo krenili na pot.

Sprva podobno kot v dolini Markha, a kaj kmalu se je teren spremenil in smo celo pot lahko opazovali navpične zareze v grebene, ki kakor britvice režejo čez gore, a vse v isto smer.
Prav vidiš kako so se različni sedimenti nabirali čez eone. Pri Mitra campu (~3800m) smo postavili šotore in še bolj počili. Kar konkretno sta nama Puntsog, najin vodnik in Gyalpo, naš kuhar, postregla. Resnično pravi luksuz.

Popoldne smo jedli čaj in kekse, zvečer pa ogromno in okusno ladaško večerjo, riž, dhaal s fižolom in kuhano zelenjavo, s stročjim fižolom. Prej seveda v teh krajih značilna Knorrova juhica in za dezert, pogrete ananasove rezine s kompotom. Saj jeva bolje kot doma!
Vse to v njunem malo večjem, skoraj vojaškem, zelenem šotoru. Lepo na toplem zraven kerozinskega štedilnika, pod bledim sojem LED svetilke. Za dodaten dezert sem pa prinesel še svojo plastenko Glenn Fiddicha (na žalost steklo ne pride prav za treke). Puntsog in Gyalpo sta ga bila obadva zelo vesela, a ga nista navajena piti čistega, zato sta ga skrunila in zmešala s kokakolo.

S Puntsogom, osemintridesetletnim vodnikom iz Chillinga pred dolino Markhe, majhnim, a kot kaže, močnim Ladačanom, smo se lepo ujeli. Doma ga čaka noseča žena, včasih je tudi plezal po teh gorah, a po padcu in zaradi let, se je odločil, da bo samo še vodnik po bolj varnih poteh. Nekaj let je bil še celo mestni svetnik za dolino Markhe in njene vasice. Tudi z redkobesednim Gyalpom ni bilo težav, odličen kuhar in kot kaže nadobuden fotograf. Na poti se redno ustavlja s svojim Nikonom in zdaj, ko ni drugega dela je šel malo višje s fotoaparatom loviti razglede in divjad.

Razgled izpod vrha v kotu Matevž in Puntsog. FOTO: Gregor Ambrožič
Razgled izpod vrha v kotu Matevž in Puntsog. FOTO: Gregor Ambrožič


Še pred večerom sva šla z Matevžem na kratek aklimatizacijski vzpon, nasproti Base Campu. Na vrhu doline slišiva neke krike in pogled nama uide proti vzhodnemu pobočju, kjer zagledava oranžno piko med rjavim pobočjem, ki divje maha in vpije. Misleč, da mora nekaj biti narobe, ji greva nasproti. Pika se izkaže za Indijca v ogromni oranžni jakni, čigar prijatelji ga v Mitra kampu že nestrpno čakajo, saj naj bi že prejšnjo noč štartal proti vrhu, a zdaj bo že večer in skoraj štiriindvajset ur odkar so ga nazadnje videli. Bali so se že najhujšega...

Navdušeno teče proti nama in izveva, da se je gor grede zaradi slabosti obrnil. Neodgovorni vodnik, ki je pa še z dvema nadaljeval proti vrhu, mu je pa velel naj gre dol po lažji, beri: drugi, poti. Izgleda, da ga je izčrpanost in višina, morda panika, malo obrnila in ni vedel kje je. Ker se je večerilo, je že hotel prenočiti v enem zasilnem bivališču, komaj uro nad svojim kampom. Teren je bil ravno tako postavljen, da brez razgledne točke niti ne ve kako zelo blizu je bil. Zelo naju je bil vesel, res, vidno mu je odleglo, prav tako njegovim prijateljem do katerih sva ga počasi pospremila. Ga lahko razumem, mislil, je da bo moral na skoraj 5000 metrih zunaj prespati brez opreme in orientacije kje sploh je, na tuji gori. Spodaj v kampu se nama je še enkrat prisrčno zahvalil in odhitel za svojimi prijatelji v dolino.

Gorske koze ali Blue sheep, ki se kar zlijejo s pokrajino. FOTO: Gregor Ambrožič
Gorske koze ali Blue sheep, ki se kar zlijejo s pokrajino. FOTO: Gregor Ambrožič


Pri Base Campu in naši zadnji postojanki je zaradi prihajajoče zime že zamrznil potoček, kar pomeni, da ni tekoče vode, nam se pa ni dalo ukvarjati z zmrznjeno, zato smo se utaborili malenkost nižje, kjer je še dostop do tekoče vode.

Če bo vse po godu pa že jutri ob štirih zjutraj štartamo proti vrhu. Treba se bo povzpeti dobrih 1300 metrov in hoje do vrha naj bi bilo kakšnih šest ur. Zdi se malenkost. Bomo videli.

Nevarno zanimive geoloske formacije. FOTO: Gregor Ambrožič
Nevarno zanimive geoloske formacije. FOTO: Gregor Ambrožič


Noč pred vzponom je bila zelo zanimiva in čeprav smo vstali že ob 3.30 je bila zame ena izmed daljših. Bila je noč pred polno luno; skozi šotor je celo noč sevala bleda svetloba kot da se bo ravnokar zdanilo. Izgleda, da sem bil živčen zaradi vzpona, kajti nisem in nisem mogel zaspati. No, morda je dejstvo, da sem poskušal spati na 5000 metrih nadmorske višini in pri mrazu, ki se je tekom noči sigurno spustil pod minus dvajset stopinj kaj imelo zraven. Glasba, ki sem jo imel na svojem starodavnem MP3ju ni pomagala. In pred spanjem se nisem in nisem zmogel izprazniti - prav posebna izkušnja, ko ob mesečini z odkrito ritjo in mednožjem klečiš za skalo komaj nad kampom in se trudiš kaj iztisniti, veter te ledeno biča po razgaljenih nogah, vse kar pa lahko narediš je, da mu trmasto zatrobiš nazaj z lastnim vetrom...

Gorske koze sredi dnevne pase. FOTO: Gregor Ambrožič
Gorske koze sredi dnevne pase. FOTO: Gregor Ambrožič


Ko je zjutraj Puntsog spustil budilni klic, sem bil že celo noč v pripravljenosti. V ledeni noči smo se pripravili, preverili plezalne pasove, dereze, cepine in vrvi, pojedli odličen porridge, kašo iz ovsenega zdroba, ki je stereotipni trekerski zajtrk v teh predelih, in se odpravili. Tudi kuhar Gyalpo, začuda.
Počasi smo se dvigali skozi ostro noč do grebena, kjer so se že videli prvi žarki jutra, od tam naprej pa umirjeno do ledenika.

Višino smo že vsi čutili in mudilo se ni nikomur. Malo pred šesto po okrogli uri, uri in pol hoje, ko že nismo več potrebovali čelnih svetilk smo prispeli do roba ledenika. Ustavili smo se, kjer je včasih bil Advanced Base Camp, ki je zdaj zaradi naravovarstva in nespoštljivih indijskih turistov prepovedan. Gyalpo je vsakemu natočil skodelico čaja, vsaka mu čast, in se, ko smo ga popili, odpravil nazaj v tabor. Za nas se je pa prava zabava šele začela. 

Dekoracija ob Mitra kampu. FOTO: Gregor Ambrožič
Dekoracija ob Mitra kampu. FOTO: Gregor Ambrožič


Po hitri navigaciji naju je Puntsog preko premikajočega kamenja pripeljal do samega srca ledenika. Tu ni bil več pokrit s kamenjem, samo oster, stekleno prozoren led. Zanimivo ga je bilo poslušati, še posebej, ko sem moral odliti in sem malo nespametno želel taliti led, je kar naenkrat neznansko počilo kot, da se bo ledenik sam raztreščil. 

Fascinantno, a obenem s stalnim občutkom nevarnosti, je bilo poslušati odzive in ječanja ledenika na naše korake. Na sredini je bilo nekaj razpok, katere smo vestno preskočili. Razpoke, ki so sicer obljubljale globine, lačne neprevidnih pustolovcev in ki so nas pustile z vprašanji kako zelo globoke dejansko so. Cel ledenik, ki ga moraš prečkati, če hočeš priti do vznožja Kangladžala, smo preplezali brez, da bi si oprtali dereze (na kar bi bili moji bolj alpinistični kolegi zelo jezni) - vseeno je bil ponekod tako razbrazdan, da si se lahko, navkljub občasnemu drsanju, obdržal na nogah.

Pregled opreme v zadnjemu kampu. FOTO: Gregor Ambrožič
Pregled opreme v zadnjemu kampu. FOTO: Gregor Ambrožič


Pred nami je bil samo še sam vrh Stok Kangrija, ki se je zdel že tako blizu, a kot sem kmalu ugotovil, je bila skoraj cela pot še pred mano. Tu smo že zares čutili višino. Premikal sem se lahko najhitreje, brez, da bi se moral ustavljati na pet korakov kot, da bi se zafrkaval v počasnem posnetku. Resnično, če bi me nekdo opazoval na filmu, bi si nemara mislil, da ga gleda v slow-motionu.

Razgledi s poti. FOTO: Gregor Ambrožič
Razgledi s poti. FOTO: Gregor Ambrožič


Tako je potekala večina vzpona. Puntsogu in Matevžu se je poznalo kajenje tako, da sem bil cel vzpon malček v ospredju, a sem še kar moral čakati Puntsogova navodila kako navigirati kamenje, drobir in skale. Prave poti do vrha namreč ni - gre se preprosto tam, kjer je najlažje in se spreminja iz sezone v sezono. Višje, ko sem se vzpel, bolj zadetega sem se počutil; že dolgo nisem tako akutno čutil pomanjkanja kisika. Kar nekajkrat sem se zalotil, da nežno haluciniram - ko s kotičkom očesa na prvi pogled namesto skale vidim ogromno levjo glavo, ki z drugim pogledom vestno izgine. Moral sem samo paziti, da se nisem preveč zagnal - takrat sem v glavi začel čutiti utripanje srca - drugače je bilo pa vse v redu. Ay, okay!

Ledeniske razpoke. FOTO: Gregor Ambrožič
Ledeniske razpoke. FOTO: Gregor Ambrožič


Že na pol poti do vrha so se začeli odpirati pogledi in delati razgledi. Na vse strani si lahko videl Streho Sveta, nazobčane vrhove in ostre zasnežene verige, ki so te obdajale z vseh smeri. Res, nenormalno čudovito! Najtežji del je bil sam vzpon po pobočju, ki se je zdelo tako majhno, a bližje ko si prišel večje je postajalo. Tu se je vzpon vlekel in vlekel, korak za korakom. Korak za korakom za korakom.

Prišel sem na greben. Nazobčane skale so se dvigovale proti vrhu in preko njih je bilo treba splezati. Nič težavnega, a dobrodošla sprememba. Ure in ure se je vzpon vlekel in vmes je čas postal prava abstrakcija. Obstajal je samo naslednji korak, naslednji oprijem, naslednji vdih, naslednji izdih, razgled in ….

Povratek nazaj v civilizacijo. FOTO: Gregor Ambrožič
Povratek nazaj v civilizacijo. FOTO: Gregor Ambrožič


VRH! Tam zgoraj sem zagledal barvito opletajočo kepo! Vrh prekrit z molilnimi zastavicami. Kmalu smo bili vsi tik pod njim in smo skupaj zmagoslavno stopili nanj, čestitajoč drug drugemu. Občutki zmagoslavja in dosežka, zmage nad elementi in samim sabo so bili omehčani z utrujeno izčrpanostjo in zavedanjem, da nas cela današnja pot čaka na ponovni obisk, saj vrh ni osvojen, dokler se ne vrneš nazaj v tabor.

Če notranji občutek dosežka ni bil dovolj, je bil pa sigurno razgled. Nekaj posebnega je, ko ti popolnoma nič ne zastira pogleda na vse strani, preprosto si višji od vsega in gorske verige in doline in kotline so posejane pod obzorjem kot valovi razburkanega morja.

Na koncu najinega potovanja je v Ladakh zares že prispela jesen. FOTO: Gregor Ambrožič
Na koncu najinega potovanja je v Ladakh zares že prispela jesen. FOTO: Gregor Ambrožič


Po hitri malici in ponotranjenju smo se počasi, a neverjetno hitro v primerjavi z vzponom, začeli spuščati nazaj do ledenika in do tabora. Dobrih deset ur hoje in že smo zopet bili nazaj v taboru, kjer nas je Gyalpo pričakal s čajem in majhnim kosilom. Uspelo nam je! Preostanek dneva je bil preživet v počivanju in mirnemu opazovanju narave. Z obiskom nas je počastil celo zlati jastreb, ki je z ogromnimi krili počasi jadral na taborom, najbrž je zavohal truplo neke živali malo višje, ki je po vsej verjetnosti preminila v zadnji pozebi.

Matevž po končani poti. FOTO: Gregor Ambrožič
Matevž po končani poti. FOTO: Gregor Ambrožič


Naslednji dan smo se leno zbudili v še eno jasno in sončno jutro na 5000 metrih. Čeprav sva pričakovala, da bova potrebovala vsaj pet, če ne že šest dni, naju je Markha Valley trek zelo dobro fizično in aklimatizacijsko pripravil, poleg tega sva pa imela še srečo z vremenom - katere ne bi imela, če ne bi podaljšala prvega treka zaradi slabosti - in sva vzpon opravila v samo treh dneh. Četrti dan smo pa mirno zjutraj pozajtrkovali, pospravili opremo in šotore, počakali na konjušna dvojčka in njune konje, ki so bolj spominjali na ponije, se natovorili ter se počasi odpravili nazaj proti Stoku, v dolino. 

Z bendom redni postanki za snemanje. FOTO: Gregor Ambrožič
Z bendom redni postanki za snemanje. FOTO: Gregor Ambrožič


Celo pot nazaj sem zopet opazoval in bil fasciniran nad okoljem, nazobčanimi gorami, katere so kot zobi glavnika prekrivali ostri, vzporedni si grebeni, ki so vedno sekali goro ravno pod 90 stopinjskim kotom slemenitve. Povsod seveda črede gorskih koz, krokarji, kavke in taščice. Kar težko mi je bilo ob misli, da se vračam v mesto, v hrup, v onesnaženje, med ljudi.

Po 2000 metrih nadmorske višine smo se vrnili do izhodišča, kjer nas je čakal avto.

In zdaj sva zopet v Leh-ju, počutim se kot da okrevanja sploh ne potrebujem, sama izkušnja me je navkljub fizičnemu naporu osvežila in napolnila telo in duha. Cilj potovanja je bil dosežen in zdaj lahko samo še uživam v mirnosti in sreči ter sem neskončno hvaležen za izkušnje, ljudi in dogodivščine, ki so me pripeljale do sem…

Jezero Pangong Tso na tibetanski meji kjer so pred kratkim umirali indijski in kitajski vojaki smo obiskali tudi z bendom. FOTO: Gregor Ambrožič
Jezero Pangong Tso na tibetanski meji kjer so pred kratkim umirali indijski in kitajski vojaki smo obiskali tudi z bendom. FOTO: Gregor Ambrožič


P.S.
Ko sva se vrnila, sva imela še teden dni časa v Ladakhu pred vrnitvijo v druge vrste realnost. Ravno, ko sva razmišljala kako bi izkoristila ta čas, sva spoznala štiri Indijce iz Mumbaja, ki so prišli snemat videospot za svoj komad in so naju vprašali, če bi se jima pridružila. Pa sva itak bila za in zadnji teden z njimi snemala in raziskovala še manj gorate predele te čudovite dežele.

Glasbo in naravo, ki je ujeta v tem tednu pa si lahko ogledate tukaj:



***
Gregor Ambrožič Kekec (1991) je oboževalec narave in vsega pristnega, plezalec, popotnik in planinski vodnik, Poletov bralec. Obzorja so mu najbolj odprla potovanja širom sveta. 

Preberite še:

Komentarji: