Motnje hranjenja pri športnikih: ozdravljivo, ni pa preprosto
Klasični primer neustreznega vedenjskega vzorca je, ko pridemo zvečer sestradani domov z dela in neusmiljeno planemo na hrano.
Odpri galerijo
Ključni element zdravljenja je lastna motivacija, brez nje obravnava ne more biti uspešna, saj je najustreznejše orodje zdravljenja psihoterapija. FOTO: Shutterstock
Motnje hranjenja so kronične duševne motnje in zunanji izraz globoke čustvene stiske posameznika, navzven se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Šport je lahko povezan z njimi, ampak v veliki večini ni vzrok za njihov pojav.
Prehrana nedvomno vpliva na naše zdravje danes, jutri in v prihodnosti. Klinični učinki prehrane so nemalokrat tudi odraz vedenjskih ali duševnih motenj posameznika v odnosu do hrane. V sodobni družbi, kjer je je v izobilju, tako paradoksno moten in/ali bolezenski odnos prehrane vodi tja, proti čemur se borijo v okoljih, kjer hrane ni.
Neke vrste sodobni paradoks izraza »nazaj h koreninam«.
Motnje hranjenja so kronične duševne motnje in so zunanji izraz globoke čustvene stiske posameznika, na zunaj se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.
Ločiti jih je treba od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja, hkrati pa ni nujno, da se vanje tudi razvijejo. Med motnje prehranjevanja, ki niso uvrščene med duševne motnje, sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so neredno prehranjevanje, pogosta nihanja telesne mase zaradi različnih diet, uživanje le določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno.
Torej vedenjski vzorci, vezani na hrano, ki jih pri sebi pozna vsak od nas.
Klasični primer tega neustreznega vedenjskega vzorca je, ko pridemo zvečer sestradani domov z dela in neusmiljeno planemo na hrano, nato še pozno v noč obiskujemo hladilnik. Neredko se to dogaja tudi rekreativnim športnikom, ki po službi odhitijo še na vadbo in v želji, da bi »shujšali«, ves dan ne jedo nič. Nato se privlečejo domov, so tečni, in če je sreča, grizejo samo vsebino hladilnika. Tako se skurijo mišice in se kopičita špeh in voda …
Ob tem je zanimivo, da ob mačehovskem vedenju do prehrane nato še to okrivijo za svoje križe in težave. To je potem seveda bližnjica do raznih diet in prehranskih dopolnil in mlin na vodo prehranskim gurujem in marketingu.
Motnje hranjenja se lahko pojavijo v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje pa v mladostništvu, obolevajo ženske in moški. Za osebe z motnjo hranjenja sta značilni nizka samopodoba in slabo samospoštovanje, prevladujoča občutka sta sram in krivda, ob tem pa še motena predstava o lastnem telesu, simptomi, vezani na hrano in hranjenje, pretirana telesna dejavnost. Ločimo več vrst in oblik motenj hranjenja: anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno hranjenje/prenajedanje ter novejši obliki, to sta ortoreksija nervoza (hranjenje z izključno »zdravo«, biološko neoporečno hrano) in bigoreksija nervoza (obsedenost z mišičastim telesom).
Vzrokov za njihov nastanek je več in pogosto se prepletajo. Razvrstimo jih lahko v tri velike skupine: biološko-genetska, sociokulturna (denimo pritisk vrstnikov) in skupina družinskih vzrokov.
Pogosti spremljevalki motnje hranjenja sta depresija in tesnoba.
Ukvarjanje s športom je zaželeno in potrebno za funkcionalno, polno življenje. Hkrati pa je telesna vadba, enako kot hrana, lahko tudi simptom duševne bolezni, imenovane motnja hranjenja. Meja je na prvi pogled lahko zelo tanka, težko opazna. Torej, šport je lahko povezan z motnjami hranjenja, ampak v veliki večini ni vzrok za njihov pojav. V ozadju so najpogosteje že prej prisotno slabo vrednotenje samega sebe in posamezni dejavniki iz prej naštetih skupin vzrokov za nastanek motnje hranjenja. V zadnjih letih smo lahko v medijih prebrali kar nekaj zgodb športnikov, ki so zboleli za motnjami hranjenja. Med njimi so tudi znani in odlični svetovni in slovenski športniki. Ti so živ dokaz, kako neverjetno trpežno je človeško telo in kako neprijazni smo lahko sami do sebe.
In tragedija ni športni neuspeh, tisto, kar vzbuja žalost, je, da se športniki nato kariere spominjajo po težavah s hrano namesto veselih trenutkih zaradi športa.
Ker so motnje hranjenja dokaj velik zdravstveni problem v športu, je za učinkovito ukrepanje treba razumeti pogostost in sprožilce teh bolezenskih stanj.
Iskanje pogostosti ni preprosto. V zadnjih 25 letih je bilo narejenih kar veliko raziskav o njihovi pogostosti pri športnikih. Glede na to, da so bile uporabljene različne metodologije raziskav in proučevane tudi različne populacije športnikov (tekmovalni, rekreativni, odraščajoči športniki, športniki v estetskih in drugih športih, kjer je telesna masa pomembna, in tako naprej), je splošno pogostost težko opredeliti.
V velikem preglednem članku o motnjah hranjenja pri tekmovalnih športnikih, objavljenem pred osmimi leti, so glede na dotedanje raziskave ocenili, da so bolezenski elementi spektra motenj hranjenja prisotni pri slabi četrtini moških in v nekaterih športih tudi do 45 odstotkih ženskih športnic. Prav tako naj bi bile pri moških motnje hranjenja povezane z željo po »definirani« vitkosti (ang. leanness) in pri ženskah z željo biti suhe (ang. thinness).
Pri iskanju vzrokov za pojav motenj hranjenja v populaciji športnikov pa je problemov še več. Kot smo zapisali, se večinoma prepletajo tri skupine vzrokov, zanimivo pa je, da se v številnih raziskavah kot pogost sprožilni dejavnik pojavljajo negativni »komentarji o telesni masi«. Še več: tudi ko športniki ugotovijo, da je njihovo vedenje bolezensko, ravno ti komentarji okolice vzdržujejo motnjo hranjenja.
Zato je pri vsaki obravnavi motenj hranjenja treba nameniti veliko pozornosti ravno temu, da se športnikova okolica vzdrži komentarjev, povezanih s telesno maso. Drugi dejavniki, ki prispevajo k razvoju motenj hranjenja, so: odobravanje učinkov stradanja ali izgube telesne mase pri športnikih (športnik je pohvaljen, da je shujšal), zgodnja specializacija športnika, poškodbe, način vodenja vadbe, še posebej nagovarjanje k dietam.
Že dolgo je znano, da imajo motnje hranjenja pogosto športniki, ki so perfekcionisti.
Ključni element zdravljenja je lastna motivacija, brez nje obravnava ne more biti uspešna, saj je najustreznejše orodje zdravljenja psihoterapija. Uporabljajo se predvsem vedenjsko-kognitivna, dinamsko-analitska in družinska psihoterapija.
Ozdravljive so v velikem odstotku, kadar je posameznik motiviran. Tudi ko okolica ve, da je potrebno zdravljenje, ne bo šlo, če posameznik tega noče! Ključno je, da športnik pridobi uvid in se s pomočjo psihoterapevta izmota iz tega bolezenskega stanja. Ponovitev bolezni je razmeroma malo, na to kažejo tudi lastni podatki Centra za motnje hranjenja.
Še posebej pa je v zanki teh motenj zanimiv pogled športnikov, ki so ozdraveli. Ti za bolj uspešno obvladovanje problemov motenj hranjenja svetujejo, naj trenerji takoj, ko posumijo na to bolezensko stanje, s tem seznanijo športnika in ga napotijo na strokovno obravnavo.
To ni prehranski svetovalec, temveč zdravnik ali psiholog!
Prav tako naj se seznanijo s problematiko motenj hranjenja, da bodo lahko nudili športniku podporo v procesu zdravljenja. Izogibati se je treba vedenja, ki vzdržuje motnjo hranjenja (diete, komentarji o telesni masi in videzu športnika).
Športniku naj bosta seveda v podporo tudi družina in socialno okolje.
Zato se je o tem stanju treba odkrito, a z občutkom, pogovarjati. Ob tem se športnik nemalokrat srečuje s stigmo duševne bolezni, ki mu jo mora okolica pomagati preseči.
Motnja hranjenja je vsekakor zahtevna preizkušnja za športnika, trenerja in njegovo bližnjo okolico. Hkrati pa ponuja priložnost za spremembo in preseganje sprožilnih dejavnikov, ki so tako biopsihološki kot tudi socialno in kulturno pogojeni, ter s tem izoblikovanje novih in bolj zdravih izhodišč za ukvarjanje s športom.
***
asist. dr. Karin Sernec, dr. med., Enota za motnje hranjenja, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, in izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., Enota za klinično prehrano, Onkološki inštitut Ljubljana
Prehrana nedvomno vpliva na naše zdravje danes, jutri in v prihodnosti. Klinični učinki prehrane so nemalokrat tudi odraz vedenjskih ali duševnih motenj posameznika v odnosu do hrane. V sodobni družbi, kjer je je v izobilju, tako paradoksno moten in/ali bolezenski odnos prehrane vodi tja, proti čemur se borijo v okoljih, kjer hrane ni.
Neke vrste sodobni paradoks izraza »nazaj h koreninam«.
Motnje hranjenja niso motnje prehranjevanja
Motnje hranjenja so kronične duševne motnje in so zunanji izraz globoke čustvene stiske posameznika, na zunaj se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.
Ločiti jih je treba od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja, hkrati pa ni nujno, da se vanje tudi razvijejo. Med motnje prehranjevanja, ki niso uvrščene med duševne motnje, sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot so neredno prehranjevanje, pogosta nihanja telesne mase zaradi različnih diet, uživanje le določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno.
Torej vedenjski vzorci, vezani na hrano, ki jih pri sebi pozna vsak od nas.
Klasični primer tega neustreznega vedenjskega vzorca je, ko pridemo zvečer sestradani domov z dela in neusmiljeno planemo na hrano, nato še pozno v noč obiskujemo hladilnik. Neredko se to dogaja tudi rekreativnim športnikom, ki po službi odhitijo še na vadbo in v želji, da bi »shujšali«, ves dan ne jedo nič. Nato se privlečejo domov, so tečni, in če je sreča, grizejo samo vsebino hladilnika. Tako se skurijo mišice in se kopičita špeh in voda …
Ob tem je zanimivo, da ob mačehovskem vedenju do prehrane nato še to okrivijo za svoje križe in težave. To je potem seveda bližnjica do raznih diet in prehranskih dopolnil in mlin na vodo prehranskim gurujem in marketingu.
Motnje hranjenja
Motnje hranjenja se lahko pojavijo v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje pa v mladostništvu, obolevajo ženske in moški. Za osebe z motnjo hranjenja sta značilni nizka samopodoba in slabo samospoštovanje, prevladujoča občutka sta sram in krivda, ob tem pa še motena predstava o lastnem telesu, simptomi, vezani na hrano in hranjenje, pretirana telesna dejavnost. Ločimo več vrst in oblik motenj hranjenja: anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno hranjenje/prenajedanje ter novejši obliki, to sta ortoreksija nervoza (hranjenje z izključno »zdravo«, biološko neoporečno hrano) in bigoreksija nervoza (obsedenost z mišičastim telesom).
Vzrokov za njihov nastanek je več in pogosto se prepletajo. Razvrstimo jih lahko v tri velike skupine: biološko-genetska, sociokulturna (denimo pritisk vrstnikov) in skupina družinskih vzrokov.
Pogosti spremljevalki motnje hranjenja sta depresija in tesnoba.
Pri iskanju vzrokov za pojav motenj hranjenja v populaciji športnikov pa je problemov še več. FOTO: Shutterstock
Ko se motnja hranjenja zgodi pri športnikih
Ukvarjanje s športom je zaželeno in potrebno za funkcionalno, polno življenje. Hkrati pa je telesna vadba, enako kot hrana, lahko tudi simptom duševne bolezni, imenovane motnja hranjenja. Meja je na prvi pogled lahko zelo tanka, težko opazna. Torej, šport je lahko povezan z motnjami hranjenja, ampak v veliki večini ni vzrok za njihov pojav. V ozadju so najpogosteje že prej prisotno slabo vrednotenje samega sebe in posamezni dejavniki iz prej naštetih skupin vzrokov za nastanek motnje hranjenja. V zadnjih letih smo lahko v medijih prebrali kar nekaj zgodb športnikov, ki so zboleli za motnjami hranjenja. Med njimi so tudi znani in odlični svetovni in slovenski športniki. Ti so živ dokaz, kako neverjetno trpežno je človeško telo in kako neprijazni smo lahko sami do sebe.
In tragedija ni športni neuspeh, tisto, kar vzbuja žalost, je, da se športniki nato kariere spominjajo po težavah s hrano namesto veselih trenutkih zaradi športa.
Pogostost motnje hranjenja in dejavniki tveganja
Ker so motnje hranjenja dokaj velik zdravstveni problem v športu, je za učinkovito ukrepanje treba razumeti pogostost in sprožilce teh bolezenskih stanj.
Iskanje pogostosti ni preprosto. V zadnjih 25 letih je bilo narejenih kar veliko raziskav o njihovi pogostosti pri športnikih. Glede na to, da so bile uporabljene različne metodologije raziskav in proučevane tudi različne populacije športnikov (tekmovalni, rekreativni, odraščajoči športniki, športniki v estetskih in drugih športih, kjer je telesna masa pomembna, in tako naprej), je splošno pogostost težko opredeliti.
V velikem preglednem članku o motnjah hranjenja pri tekmovalnih športnikih, objavljenem pred osmimi leti, so glede na dotedanje raziskave ocenili, da so bolezenski elementi spektra motenj hranjenja prisotni pri slabi četrtini moških in v nekaterih športih tudi do 45 odstotkih ženskih športnic. Prav tako naj bi bile pri moških motnje hranjenja povezane z željo po »definirani« vitkosti (ang. leanness) in pri ženskah z željo biti suhe (ang. thinness).
Pri iskanju vzrokov za pojav motenj hranjenja v populaciji športnikov pa je problemov še več. Kot smo zapisali, se večinoma prepletajo tri skupine vzrokov, zanimivo pa je, da se v številnih raziskavah kot pogost sprožilni dejavnik pojavljajo negativni »komentarji o telesni masi«. Še več: tudi ko športniki ugotovijo, da je njihovo vedenje bolezensko, ravno ti komentarji okolice vzdržujejo motnjo hranjenja.
Zato je pri vsaki obravnavi motenj hranjenja treba nameniti veliko pozornosti ravno temu, da se športnikova okolica vzdrži komentarjev, povezanih s telesno maso. Drugi dejavniki, ki prispevajo k razvoju motenj hranjenja, so: odobravanje učinkov stradanja ali izgube telesne mase pri športnikih (športnik je pohvaljen, da je shujšal), zgodnja specializacija športnika, poškodbe, način vodenja vadbe, še posebej nagovarjanje k dietam.
Že dolgo je znano, da imajo motnje hranjenja pogosto športniki, ki so perfekcionisti.
Zdravljenje motenj hranjenja
Ključni element zdravljenja je lastna motivacija, brez nje obravnava ne more biti uspešna, saj je najustreznejše orodje zdravljenja psihoterapija. Uporabljajo se predvsem vedenjsko-kognitivna, dinamsko-analitska in družinska psihoterapija.
Ozdravljive so v velikem odstotku, kadar je posameznik motiviran. Tudi ko okolica ve, da je potrebno zdravljenje, ne bo šlo, če posameznik tega noče! Ključno je, da športnik pridobi uvid in se s pomočjo psihoterapevta izmota iz tega bolezenskega stanja. Ponovitev bolezni je razmeroma malo, na to kažejo tudi lastni podatki Centra za motnje hranjenja.
Motnje hranjenja se lahko pojavijo v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje pa v mladostništvu, obolevajo ženske in moški. FOTO: Shutterstock
Še posebej pa je v zanki teh motenj zanimiv pogled športnikov, ki so ozdraveli. Ti za bolj uspešno obvladovanje problemov motenj hranjenja svetujejo, naj trenerji takoj, ko posumijo na to bolezensko stanje, s tem seznanijo športnika in ga napotijo na strokovno obravnavo.
To ni prehranski svetovalec, temveč zdravnik ali psiholog!
Prav tako naj se seznanijo s problematiko motenj hranjenja, da bodo lahko nudili športniku podporo v procesu zdravljenja. Izogibati se je treba vedenja, ki vzdržuje motnjo hranjenja (diete, komentarji o telesni masi in videzu športnika).
Športniku naj bosta seveda v podporo tudi družina in socialno okolje.
Zato se je o tem stanju treba odkrito, a z občutkom, pogovarjati. Ob tem se športnik nemalokrat srečuje s stigmo duševne bolezni, ki mu jo mora okolica pomagati preseči.
Motnja hranjenja je vsekakor zahtevna preizkušnja za športnika, trenerja in njegovo bližnjo okolico. Hkrati pa ponuja priložnost za spremembo in preseganje sprožilnih dejavnikov, ki so tako biopsihološki kot tudi socialno in kulturno pogojeni, ter s tem izoblikovanje novih in bolj zdravih izhodišč za ukvarjanje s športom.
***
asist. dr. Karin Sernec, dr. med., Enota za motnje hranjenja, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, in izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., Enota za klinično prehrano, Onkološki inštitut Ljubljana
