Nagrada za strah? Življenje!
Najboljši recept za varno kolesarjenje je strah! Zame je človek na kolesu, ki ga ne zna voziti po cestnoprometnih predpisih, enako nevaren kakor pijanec za volanom.
Odpri galerijo
varnost v prometu Foto Shutterstock
Predstavljajte si, da iz avta gledate osebo, ki z rolerji na nogah rola po mestu. Ste mogoče pomislili, da je on tudi udeleženec v prometu? Ste, seveda ste. Ali ste pomislili, kakšna pravila veljajo za njih? Peščeva ali kolesarska ali avtomobilska ali … so še kakšna druga sploh? Za rolarje velja enako kot za vse udeležence v prometu in so edini poleg pešcev, ki jim ni treba dokazati, da znajo rolati, preden se vključijo v cestni promet. Enako je s kolesarji. Nihče ne zahteva dokazila, da vi sploh znate voziti kolo. In nikomur ni mar, ali vi znate ali ne, razen tistega, ki mu priletite na pokrov motorja, ali na vetrobransko steklo ali čez streho avtomobila. Zame je človek na kolesu, ki ga ne zna voziti po cestnoprometnih predpisih, enako nevaren kakor pijanec za volanom. Da ne omenjam, koliko ljudi je (ne)spretnih voznikov.
Smejmo se
Vse skupaj je smešno, neresno. Tak je sklep debate o kolesarjih v prometu. Ustrahovanje kolesarjev o vseh nevarnosti, ki jih čakajo na cesti, ne pripelje nikamor. Toda kaj je narobe s strahom? Opaziti je, da se ga ljudje izogibajo, kot bi bil vedno povezan z nečim slabim. A ni ravno tako. Definicija strahu: je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. In mi se v prometu počutimo ogrožene, drugače ne bi na dolgo in široko razpredali, kaj storiti, da bi ta občutek izginil. Strah je čustvo, ki je namenjeno zaščiti in varnosti organizma. Lepo povedano in komaj čakam, da grem na kolo. Strah me bo ujel, še preden me bo sosed poskušal prehiteti čez klance. Strah je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo. Še bolje povedano, vendar mi ne bomo bežali. Vendar ne bi gnal strahu v kosti vsakomur, ki se hoče usesti na kolo, ampak bi rad ozaveščal. Ljudi je treba ozaveščati in učiti. Kako jih ozaveščati? Kdaj jih ozaveščati? Vse življenje?
Mogoče nekaj dlje kakor tistih štirinajst dni v petem razredu osnovne šole. Moj otrok je lani opravil kolesarski izpit, a se je že naslednji dan vozil po pločniku, po levi strani ulice, nikoli ni kolesa ustavil pred znakom za stop, izgubil je čelado, se vozil brez luči … Na moje vprašanje, zakaj to dela, če pa je bil pohvaljen ob izročilu kolesarskega izpita, je skomignil z rameni in dejal, da ne ve. Sem ga prijel v očetovski prijem in ga poučil, kako se vozi kolo po ulici in kako se vozi do šole in nazaj. Med vožnjo je tako zehal za mano, da v tistih nekaj minutah daleč okoli ni bilo nobene mušice. Vse je požrl moj sin! In potem sem se zavedel, da je to boj z vetrom v prsi, kot kolesarji rečemo boju z mlinom na veter. Ni učinka, kar koli narediš ali rečeš! Če preživiš trk z avtom, potem ti je nekaj časa jasno, da obstaja nevarnost na cesti, tudi na domači ulici, tudi na poti v šolo – toda zakaj bi čakal na trk? Moja razlaga z vprašajem na koncu je zalegla zgolj za pot od vhoda v en uhelj do izhoda iz drugega uhlja. Kogar kača piči, se še zvite vrvi boji! To si je pa zapomnil, ker mu je bilo sila smešno.
Odrasli so še slabši
Otrok ne ve, kaj je nevarnost, sem si mislil, zato sem se lotil starejših, tudi tistih, ki bodo kmalu upihnili osemdeset svečic na torti. Že po nekaj tednih sem ugotovil, da so odrasli, zreli ljudje, ki so v življenju že marsikaj doživeli, tako slabega kot dobrega, še slabši kot otroci. Ne samo da so nedotakljivi, ampak so tudi najpametnejši. In če smem to napisati, najhujši so tisti s čeladami, oblačili iz lajkre, sončnimi očali in bicikli, vrednejšimi od proteze v ustih. Večina teh si tudi pri teh letih brije noge zato, da bi bili hitrejši na kolesih, potem veste, o kaki pameti je govora. Ampak ne bi zdaj o tem. Raje bi se posvetil vprašanju, zakaj so taki, zakaj se tako vedejo v prometu, zakaj se jim ne da nič dopovedati. Žal odgovora ni. Vsaj pravega ne. Razen če sem toliko neotesan, da napišem, da so neumni. Ampak tega ne bom, ker bi lahko še kdo zameril.
Pa vendar. Zakaj je vsaka naša vožnja s kolesom podobna loteriji? In zakaj skoraj vsakdo reče, če ima o kolesarjenju in kolesarstvu kaj pojma ali ne, da je pretiravanje, če se piše o varnosti na cesti? Ceste so tako ali drugače nevarne in nesreče so neizogibne. Sprijaznimo se s tem! Sprijaznili smo se že in vsako leto je več nesreč. To so ugotovitve, ki so vsem jasne, razen če o teh ugotovitvah ne začnemo razmišljati globlje. In ko sem se tega lotil, sem postal panik, ki komaj še upa na kolo, ki komaj upa peš po pločniku, ki vozi avto kot inštruktor šole vožnje. Skratka, zame je promet postal strelišče, samo čakam, kdaj bom ustreljen. Lahko me kličete – tarča. Samo čakam, v kakšni obliki me bo projektil zadel, avto, kolo, ali kdaj mi bo na havbo skočil pešec (na našem koncu je to zadnje čase sila popularen šport, so opazile zavarovalnice. Obupani mladci skačejo na avtomobile v upanju na dobro odškodnino).
Na čigavi strani si ti?
Kolesarji mi pravijo, da po nedolžnem obsojam kolesarje, vozniki mi pravijo, da so za vse krivi kolesarji. Tisti, ki so oboje, pravijo, da če ne bi bili kolesarji, bi se jim že davno zmešalo od kolesarskega vedenja v prometu.
Za nas Gorenjce je najlepša kolesarska tura nedeljsko kolesarjenje na Jezersko. Pohvalim se lahko, da sem pripomogel k postavitvi table, na kateri piše Pozor, kolesarji – 25 km! Kar pomeni, da na tej razdalji velja dodatna previdnost. In ker je to ena najlepših slovenskih tur nasploh, je zraven tudi najbolj nevarna. Nekaj nedelj nazaj je bila spet smrtna žrtev. Motorist je pripeljal pravilno, nasproti je pridrvel avto, ki je prehiteval že tako prehitrega avtomobilista, in čelno zadel motorista. Ne spomnim se, kdaj so na tej relaciji ubili kolesarja, ampak zadnjič ko sem tam kolesaril, sem si rekel, da bom začel igrati loto. Kako ljudje vozijo? Pardon, treba je vedeti, da če poleti ob sedmih zjutraj kolesariš na Jezersko, so v avtomobilih največkrat gorniki, ki se jim mudi na Češko kočo ali kako drugo gorsko točko, ki jih je v tistem koncu v izobilju. Hočem reči, da so v avtomobilih rekreativni športniki, ljubitelji planin in zato bi morali razumeti tudi ljubitelje kolesarjenja. Saj veste, kaj mislim, kajne? Visoko ozaveščen človek se ukvarja s športno rekreacijo, ni pa toliko ozaveščen, da če na prometnem znaku piše, da je 50 kilometrov na uro najvišja hitrost, ne sme voziti 90 kilometrov na uro. V čem je problem, oziroma kot pravijo mladi: Kaj ti ni jasno? Kaj ni jasno kolesarju, ki se po jezerskih ovinkih spušča s hitrostjo Nibalija? Če ne drugega, so nevarne kure, ki venomer uhajajo iz kurnika v Spodnjem Jezerskem.
Na čigavi strani sem?
Trenutno sem mavričen, prebarvan z vsemi stranmi. Vse razumem in vse podpiram … le neumnosti ne. Zame pa je največja neumnost, če s kolesom drviš tam, kjer ne veš, kaj je za ovinkom, ali tam, kjer se v vsakem trenutku lahko zgodi nesreča. Na primer skozi ozke vasi. Največja neumnost, ki jo kolesar lahko naredi, je tudi vožnja drugje kot ob skrajnem desnem robu ceste. Neumnost je, če avto podiš sto na uro tam, kjer je omejitev šestdeset ali tudi devetdeset, če ne daš smernega kazalca med prehitevanjem kolesarja (kajti če daš smerni kazalec, preden prehitiš kolesarja, pomeni, da si najprej pogledal v retrovizor, potem ocenil, ali sploh lahko obideš kolesarja, in potem … si to storil precej varneje). Na čigavi strani sem? Kot voznik in kot kolesar vem, da je vsako leto več avtomobilov in vsako leto več kolesarjev, ceste pa ostajajo enake. Avtomobili so večji in širši, ceste pa enake. Kolesarjev je več in hitrejši so, ceste pa so enake. Redko katera cesta je dobila kolesarsko stezo, dobila pa je tablo, na kateri piše: Pozor, kolesarji! Torej, spet, nič drugega nam ne preostane kakor da svoje pameti ne varujemo s čelado, ampak da jo uporabljamo.
Višje »instance«
Kolesarjev nihče ne varuje. Niti njihove krovne zveze, kolesarske zveze, ne. Tudi svetovna kolesarska zveza ne varuje kolesarjev. Kajti če bi jih, potem bi naredili premik na varneje vsaj na kolesarskih maratonih, ki pa niso več maratoni, ampak dirke. Danes imamo razcvet maratonov, ki so v resnici dirke, na katerih se za zmago poteguje tudi več tisoč ljudi naenkrat. Si predstavljate avtomobilski ali motoristični maraton, ki je v resnici dirka in se na startu pojavi pet tisoč avtomobilov ali motorjev? Pretiravanje, to je vendar čisto nekaj drugega. Nič kaj drugačnega ni, ker kolesarji drvimo tudi sedemdeset kilometrov na uro ali več in smo zraven še v kratkih hlačah, majicah, sicer s čelado na glavi, a še vedno najbolj ranljivi. Svetovna kolesarska zveza je določila, da kolesarska dirka lahko (iz varnostnega in obvladljivega vidika) vsebuje največ dvesto kolesarjev. Na maratonih, ki so v resnici dirke, pa jih starta več tisoč!
Slovenska kolesarska zveza se trudi osnovnošolcem povedati vse o varnem kolesarjenju v prometu. Vseslovenska kolesarska pobuda in razpis Varno na kolesu je nastal na pobudo družbe Butan plin ob strokovni podpori policije, Javne agencije RS za varnost prometa, Kolesarske zveze Slovenije ter v sodelovanju s partnerji, kot so Telekom Slovenije, družba BTC in Kolesarsko društvo Rog, ki so združili moči za varnejše poti na slovenskih cestah.
Največ prometnih nesreč se zgodi v naseljih. Najpogostejši udeleženci so kolesarji, stari več kot 44 let, vendar je skrb zbujajoče to, da je kar 74 odstotkov kolesarjev v kategoriji od 7. do 14. leta tudi povzročiteljev prometnih nesreč! Tako so ugotovili pri pobudi Varno na kolesu. Je treba kaj dodati? Da. Treba je. Nadgradnja te akcije bi bila, če bi se od osnovnošolcev preselila še na srednješolce in potem še na študente in potem na vse tiste, ki imajo vozniški izpit … Ali pa ga tudi nimajo! Osnovnošolci vpijejo vse znanje, vendar ga tudi prvi pozabijo. To pa ni spodbudno za nadaljnje življenje, če se zavedamo, da smo v promet vpeti vse življenje …
Vloga zapisovalcev
V Poletu in Poletu O2 že skoraj petnajst let tako ali drugače pišemo o varnosti na kolesu, največkrat o tisti, ki je povezana z rekreativnim cestnim kolesarjenjem. Hecno pa je, da imajo največ pripomb na to pisanje prav − veste, kdo? Najbolj zagrizeni in tekmovalni cestni kolesarji, kolesarski delavci in organizatorji velikih rekreativnih kolesarskih prireditev!
Je bil potem naš trud zaman? Prepričani smo, da ne − ker vemo, da nam gre kolesarjem malo počasneje v glavo kakor drugim, in ker je bilo kolesarstvo vedno trd, včasih celo brutalen šport in ljudje v njem zaradi tega prav tako. A se premika. Pozneje, kot smo pričakovali, a se.
Lepo obračajte pedale, dragi naši, vsak obrat je nasmeh več v teh časih, ko je športna rekreacija ena redkih stvari, ki nas spravlja v dobro voljo. Več obratov in nasmehov, kot bomo zbrali, prej se bo na bolje obrnilo tudi v našem nekolesarskem delu življenja, ki je seveda pomembnejši od vsega drugega.
Smejmo se
Vse skupaj je smešno, neresno. Tak je sklep debate o kolesarjih v prometu. Ustrahovanje kolesarjev o vseh nevarnosti, ki jih čakajo na cesti, ne pripelje nikamor. Toda kaj je narobe s strahom? Opaziti je, da se ga ljudje izogibajo, kot bi bil vedno povezan z nečim slabim. A ni ravno tako. Definicija strahu: je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. In mi se v prometu počutimo ogrožene, drugače ne bi na dolgo in široko razpredali, kaj storiti, da bi ta občutek izginil. Strah je čustvo, ki je namenjeno zaščiti in varnosti organizma. Lepo povedano in komaj čakam, da grem na kolo. Strah me bo ujel, še preden me bo sosed poskušal prehiteti čez klance. Strah je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo. Še bolje povedano, vendar mi ne bomo bežali. Vendar ne bi gnal strahu v kosti vsakomur, ki se hoče usesti na kolo, ampak bi rad ozaveščal. Ljudi je treba ozaveščati in učiti. Kako jih ozaveščati? Kdaj jih ozaveščati? Vse življenje?
Mogoče nekaj dlje kakor tistih štirinajst dni v petem razredu osnovne šole. Moj otrok je lani opravil kolesarski izpit, a se je že naslednji dan vozil po pločniku, po levi strani ulice, nikoli ni kolesa ustavil pred znakom za stop, izgubil je čelado, se vozil brez luči … Na moje vprašanje, zakaj to dela, če pa je bil pohvaljen ob izročilu kolesarskega izpita, je skomignil z rameni in dejal, da ne ve. Sem ga prijel v očetovski prijem in ga poučil, kako se vozi kolo po ulici in kako se vozi do šole in nazaj. Med vožnjo je tako zehal za mano, da v tistih nekaj minutah daleč okoli ni bilo nobene mušice. Vse je požrl moj sin! In potem sem se zavedel, da je to boj z vetrom v prsi, kot kolesarji rečemo boju z mlinom na veter. Ni učinka, kar koli narediš ali rečeš! Če preživiš trk z avtom, potem ti je nekaj časa jasno, da obstaja nevarnost na cesti, tudi na domači ulici, tudi na poti v šolo – toda zakaj bi čakal na trk? Moja razlaga z vprašajem na koncu je zalegla zgolj za pot od vhoda v en uhelj do izhoda iz drugega uhlja. Kogar kača piči, se še zvite vrvi boji! To si je pa zapomnil, ker mu je bilo sila smešno.
Odrasli so še slabši
Otrok ne ve, kaj je nevarnost, sem si mislil, zato sem se lotil starejših, tudi tistih, ki bodo kmalu upihnili osemdeset svečic na torti. Že po nekaj tednih sem ugotovil, da so odrasli, zreli ljudje, ki so v življenju že marsikaj doživeli, tako slabega kot dobrega, še slabši kot otroci. Ne samo da so nedotakljivi, ampak so tudi najpametnejši. In če smem to napisati, najhujši so tisti s čeladami, oblačili iz lajkre, sončnimi očali in bicikli, vrednejšimi od proteze v ustih. Večina teh si tudi pri teh letih brije noge zato, da bi bili hitrejši na kolesih, potem veste, o kaki pameti je govora. Ampak ne bi zdaj o tem. Raje bi se posvetil vprašanju, zakaj so taki, zakaj se tako vedejo v prometu, zakaj se jim ne da nič dopovedati. Žal odgovora ni. Vsaj pravega ne. Razen če sem toliko neotesan, da napišem, da so neumni. Ampak tega ne bom, ker bi lahko še kdo zameril.
Pa vendar. Zakaj je vsaka naša vožnja s kolesom podobna loteriji? In zakaj skoraj vsakdo reče, če ima o kolesarjenju in kolesarstvu kaj pojma ali ne, da je pretiravanje, če se piše o varnosti na cesti? Ceste so tako ali drugače nevarne in nesreče so neizogibne. Sprijaznimo se s tem! Sprijaznili smo se že in vsako leto je več nesreč. To so ugotovitve, ki so vsem jasne, razen če o teh ugotovitvah ne začnemo razmišljati globlje. In ko sem se tega lotil, sem postal panik, ki komaj še upa na kolo, ki komaj upa peš po pločniku, ki vozi avto kot inštruktor šole vožnje. Skratka, zame je promet postal strelišče, samo čakam, kdaj bom ustreljen. Lahko me kličete – tarča. Samo čakam, v kakšni obliki me bo projektil zadel, avto, kolo, ali kdaj mi bo na havbo skočil pešec (na našem koncu je to zadnje čase sila popularen šport, so opazile zavarovalnice. Obupani mladci skačejo na avtomobile v upanju na dobro odškodnino).
Na čigavi strani si ti?
Kolesarji mi pravijo, da po nedolžnem obsojam kolesarje, vozniki mi pravijo, da so za vse krivi kolesarji. Tisti, ki so oboje, pravijo, da če ne bi bili kolesarji, bi se jim že davno zmešalo od kolesarskega vedenja v prometu.
Za nas Gorenjce je najlepša kolesarska tura nedeljsko kolesarjenje na Jezersko. Pohvalim se lahko, da sem pripomogel k postavitvi table, na kateri piše Pozor, kolesarji – 25 km! Kar pomeni, da na tej razdalji velja dodatna previdnost. In ker je to ena najlepših slovenskih tur nasploh, je zraven tudi najbolj nevarna. Nekaj nedelj nazaj je bila spet smrtna žrtev. Motorist je pripeljal pravilno, nasproti je pridrvel avto, ki je prehiteval že tako prehitrega avtomobilista, in čelno zadel motorista. Ne spomnim se, kdaj so na tej relaciji ubili kolesarja, ampak zadnjič ko sem tam kolesaril, sem si rekel, da bom začel igrati loto. Kako ljudje vozijo? Pardon, treba je vedeti, da če poleti ob sedmih zjutraj kolesariš na Jezersko, so v avtomobilih največkrat gorniki, ki se jim mudi na Češko kočo ali kako drugo gorsko točko, ki jih je v tistem koncu v izobilju. Hočem reči, da so v avtomobilih rekreativni športniki, ljubitelji planin in zato bi morali razumeti tudi ljubitelje kolesarjenja. Saj veste, kaj mislim, kajne? Visoko ozaveščen človek se ukvarja s športno rekreacijo, ni pa toliko ozaveščen, da če na prometnem znaku piše, da je 50 kilometrov na uro najvišja hitrost, ne sme voziti 90 kilometrov na uro. V čem je problem, oziroma kot pravijo mladi: Kaj ti ni jasno? Kaj ni jasno kolesarju, ki se po jezerskih ovinkih spušča s hitrostjo Nibalija? Če ne drugega, so nevarne kure, ki venomer uhajajo iz kurnika v Spodnjem Jezerskem.
Na čigavi strani sem?
Trenutno sem mavričen, prebarvan z vsemi stranmi. Vse razumem in vse podpiram … le neumnosti ne. Zame pa je največja neumnost, če s kolesom drviš tam, kjer ne veš, kaj je za ovinkom, ali tam, kjer se v vsakem trenutku lahko zgodi nesreča. Na primer skozi ozke vasi. Največja neumnost, ki jo kolesar lahko naredi, je tudi vožnja drugje kot ob skrajnem desnem robu ceste. Neumnost je, če avto podiš sto na uro tam, kjer je omejitev šestdeset ali tudi devetdeset, če ne daš smernega kazalca med prehitevanjem kolesarja (kajti če daš smerni kazalec, preden prehitiš kolesarja, pomeni, da si najprej pogledal v retrovizor, potem ocenil, ali sploh lahko obideš kolesarja, in potem … si to storil precej varneje). Na čigavi strani sem? Kot voznik in kot kolesar vem, da je vsako leto več avtomobilov in vsako leto več kolesarjev, ceste pa ostajajo enake. Avtomobili so večji in širši, ceste pa enake. Kolesarjev je več in hitrejši so, ceste pa so enake. Redko katera cesta je dobila kolesarsko stezo, dobila pa je tablo, na kateri piše: Pozor, kolesarji! Torej, spet, nič drugega nam ne preostane kakor da svoje pameti ne varujemo s čelado, ampak da jo uporabljamo.
Višje »instance«
Kolesarjev nihče ne varuje. Niti njihove krovne zveze, kolesarske zveze, ne. Tudi svetovna kolesarska zveza ne varuje kolesarjev. Kajti če bi jih, potem bi naredili premik na varneje vsaj na kolesarskih maratonih, ki pa niso več maratoni, ampak dirke. Danes imamo razcvet maratonov, ki so v resnici dirke, na katerih se za zmago poteguje tudi več tisoč ljudi naenkrat. Si predstavljate avtomobilski ali motoristični maraton, ki je v resnici dirka in se na startu pojavi pet tisoč avtomobilov ali motorjev? Pretiravanje, to je vendar čisto nekaj drugega. Nič kaj drugačnega ni, ker kolesarji drvimo tudi sedemdeset kilometrov na uro ali več in smo zraven še v kratkih hlačah, majicah, sicer s čelado na glavi, a še vedno najbolj ranljivi. Svetovna kolesarska zveza je določila, da kolesarska dirka lahko (iz varnostnega in obvladljivega vidika) vsebuje največ dvesto kolesarjev. Na maratonih, ki so v resnici dirke, pa jih starta več tisoč!
Slovenska kolesarska zveza se trudi osnovnošolcem povedati vse o varnem kolesarjenju v prometu. Vseslovenska kolesarska pobuda in razpis Varno na kolesu je nastal na pobudo družbe Butan plin ob strokovni podpori policije, Javne agencije RS za varnost prometa, Kolesarske zveze Slovenije ter v sodelovanju s partnerji, kot so Telekom Slovenije, družba BTC in Kolesarsko društvo Rog, ki so združili moči za varnejše poti na slovenskih cestah.
Največ prometnih nesreč se zgodi v naseljih. Najpogostejši udeleženci so kolesarji, stari več kot 44 let, vendar je skrb zbujajoče to, da je kar 74 odstotkov kolesarjev v kategoriji od 7. do 14. leta tudi povzročiteljev prometnih nesreč! Tako so ugotovili pri pobudi Varno na kolesu. Je treba kaj dodati? Da. Treba je. Nadgradnja te akcije bi bila, če bi se od osnovnošolcev preselila še na srednješolce in potem še na študente in potem na vse tiste, ki imajo vozniški izpit … Ali pa ga tudi nimajo! Osnovnošolci vpijejo vse znanje, vendar ga tudi prvi pozabijo. To pa ni spodbudno za nadaljnje življenje, če se zavedamo, da smo v promet vpeti vse življenje …
Vloga zapisovalcev
V Poletu in Poletu O2 že skoraj petnajst let tako ali drugače pišemo o varnosti na kolesu, največkrat o tisti, ki je povezana z rekreativnim cestnim kolesarjenjem. Hecno pa je, da imajo največ pripomb na to pisanje prav − veste, kdo? Najbolj zagrizeni in tekmovalni cestni kolesarji, kolesarski delavci in organizatorji velikih rekreativnih kolesarskih prireditev!
Je bil potem naš trud zaman? Prepričani smo, da ne − ker vemo, da nam gre kolesarjem malo počasneje v glavo kakor drugim, in ker je bilo kolesarstvo vedno trd, včasih celo brutalen šport in ljudje v njem zaradi tega prav tako. A se premika. Pozneje, kot smo pričakovali, a se.
Lepo obračajte pedale, dragi naši, vsak obrat je nasmeh več v teh časih, ko je športna rekreacija ena redkih stvari, ki nas spravlja v dobro voljo. Več obratov in nasmehov, kot bomo zbrali, prej se bo na bolje obrnilo tudi v našem nekolesarskem delu življenja, ki je seveda pomembnejši od vsega drugega.
