Urškin in Tadejev nasmeh je bil velikanski
Morda bo zvenelo patetično, prevečkrat videno in prevečkrat prebrano. A občutek me noče in noče zapustiti, iz dneva v dan je močnejši. Na trenutke začutim celo neverjetno srečo, vero v življenje in to, da je še kaj okrog mene prav.
Zadnji decembrski dnevi so tako rekoč tekmovali med sabo, kateri bo lepši. Ne le po čudovitem sončnem vremenu, zimski idili in življenju v naravi, ampak tudi po druženju z najbližjimi, srečevanju s starimi prijatelji, prijetno ležernostjo in hkrati globino izmenjujočih si misli in mnenj. Morda smo bili ljudje v teh zadnjih dneh iztekajočega se leta taki, kot smo, v resnici naklonjeni eden drugemu. Vsak naslednji trenutek in s tem vsak naslednji dan je bil zame zato še bolj čudovit.
Vzdušje se je dobesedno stopnjevalo vse do silvestrovega; le kaj bi bilo, če ta ne bi bil zadnji dan leta?! Že dopoldanske športne aktivnosti v družbi ljubih in najboljših prijateljev so bile zame v resnici to, kar si najbolj želim. Športna aktivnost, bolje rečeno, rekreacija v dobri družbi je zame verjetno tako kot koncert najboljše skupine za ljubitelje glasbe, ogled najboljše predstave za gledališke fene ali najboljša knjiga za knjigoljubce. A z dodatkom: z endorfini, ki se sproščajo malo bolj intenzivno prav med športno aktivnostjo. Lahko bi rekla, da sem bila že dopoldan dvojno srečna!
V tako prijetnem vzdušju smo klepetali s prijatelji in se odpravljali še na krajši sprehod, da bomo vsaj še malo skupaj pred odhodom na svoja mesta za praznovanje. In takrat sta se v tistem zimskem, smučarskem vzdušju mimo pripeljala – dva kolesarja. Dva cestna kolesarja, ki sta se povsem zimski dan očitno odločila preživeti drugače. Nekdo v družbi ju je prepoznal in poklical. In nemudoma sta se ustavila, se obrnila in se pripeljala do nas.
Nasmeh na njunih licih je bil velikanski, prijazno sta pozdravila vse in začeli smo klepetati. O tem, kako lep dan je, da ga je bilo treba izkoristiti za zimske aktivnosti, da kako širna in lepa je naša pokrajina. »Ja, danes sem pretekel 28 kilometrov, dobro mi je šlo in res je lepo,« je povedal. Ona pa je dejala, da gresta zdaj še za dve uri na kolo. »Tako na izi, razpeljati se.«
Bila sta tako neobremenjena, tako prisrčna, v svoji pomirjenosti pa hkrati tako krhka in tako močna, da tega občutka ne bom nikoli pozabila. V njunih očeh in nasmehu je bilo čutiti veselje, lahkotnost in voljo, videti sta bila srečna in polna energije.
Tadej Pogačar in Urška Žigart sta tisti dan že tekla na smučeh, ravno sta začenjala še svojo kolesarsko turo. Lahko rečem tudi trening. Za njiju verjetno povsem navaden dan, a zame je bilo srečanje z njima nekaj najlepšega, kar sem v teh prazničnih dneh doživela. Njuna sproščenost, odprtost za okolico in zadovoljstvo, ki sta ga izžarevala, so le potrdili, kako zadovoljna sta v tem, kar živita. Ne zato, ker zmagujeta, in ne zato, ker ju pozna tako rekoč cel svet. Ob vseh svojih dosežkih sta ostala skromna, vesela in predvsem spoštljiva. Spoštljiva tudi do ljudi, ki ju sploh ne poznata.
Vsak dan se spomnim na naše srečanje. Zame sta bila kot dobra vila. Dobra vila, ki s čarobno palčko vsakemu od nas pokaže, da je mogoče uresničevati svoje sanje. In pri tem ostati človeški, prijazen in spoštljiv.
