Navijači na Touru, nadloga, norci ali nepogrešljivi

Tako je.
Tribun ni, tribune so naravne kulise, cestne bankine, betonske ograje, gozdne planote, kopna smučišča, travniki, parkirišča … razen če ste VIP in sedite v startno-ciljnem prostoru, pod streho na sedežih ali samo stojite ob obloženi mizici.

Mar se to sme? Mar to ne moti kolesarjev, da navijači skačejo prednje, da tečejo za njimi, da se jih dotikajo, celo porivajo? Odgovor je da, da, motijo, vendar je na televiziji to vsekakor videti precej bolj dramatično, kot je v resnici, kajti v resnici, tam nekje na cesti, je med navijačem in kolesarjem precej več prostora, kot mi to vidimo s kavča.

Ste opazili, da gre pred kolesarsko skupino ali kolesarjem, ki je sam v ospredju, vedno motorist, tista zadnja bariera, ščit med kolesarjem in navijači? Da, nedolgo tega se je zgodilo, da je motorist naletel na čep navijačev, se zaletel vanje, padel in potem se je Richie Porte, ki je bil tik za njim, z vso hitrostjo zaletel vanj.

Ampak to je redkost, Tour spremljam že vrsto let in sem to videl samo takrat. Videl pa sem tudi navijača, ki je fotografiral. Postavil se je skoraj na sredo ceste in zrl v fokus fotoaparata. Ampak skozi lečo je vse videti bolj daleč, kot je v resnici. Giuseppe Guerini, solo ubežnik v tisti etapi s ciljem na Alpe d'Huezu, se je zaletel naravnost v nič hudega slutečega fotografa, ki je bil prepričan, da se bo pravočasno umaknil. Kolesar je padel – fotograf navijač mu je celo pomagal vstati –, odbrzel naprej in zmagal. Kaj bi bilo z navijačem, če ne bi zmagal? Mogoče bi ga tako natolkel, kot je Miguel Angel Lopez prebunkal slovenskega navijača na Giru. Tudi letos je slovenski navijač tekel za Pogačarjem in ga skoraj podrl, ta pa je zamahnil proti njemu. Če bi zadel navijača, bi bil kaznovan, najbrž celo izključen iz dirke.



V živo, ko si med navijači – in letos na Touru jih je bilo zaradi koronavirusa stokrat manj, kot jih je ponavadi –, je več prostora, kot je videti po televiziji, zato ni toliko nesreč. Kolesarjev to ne moti preveč, ker imajo preveč dela s samim sabo. Po drugi strani vso kariero čakajo, da to doživijo, saj je kaj podobnega mogoče doživeti samo na najboljših svetovnih dirkah in ker je še vedno dovolj prostora med njimi. V Sloveniji to ni mogoče, kajti gledalcev na kolesarskih dirkah je le za vzorec, razen če vozi Roglič ...


 

Vedno je bilo tako, zadnja leta je pa veliko huje

Odkar so kolesarske dirke, so navijači ob cestah, ne na tribunah. A so bili vedno kulturni, uglajeni, mogoče celo preveč. Še več jih je drlo ob ceste, ko je organizator organiziral gorske etape, na katerih so jih gledalci videli precej dlje kot v tistih nekaj sekundah, ko so na ravnih cestah drveli mimo njih. Potem je bilo jasno, da so bili gorski prelazi, gorske ceste, vrhovi precej bolj oblegani kot bile doline, mesta, kraji. Danes teh razlik ni več. Če odmislimo koronavirus, bi bilo letos na Touru prav gotovo rekordno število ljudi ob cesti, to pa je že okoli milijona na etapo.



Da, milijon ljudi se zbere ob povprečni etapi po vsej dolžini, ki je, kot vemo letos, bila med 120 in 218 kilometri. Rekordno bi jih bilo zato, ker so bili na letošnji dirki sami novi klanci, nikoli ali zelo redko obiskani prej, in to je privlačno za tiste strastne navijače, ki ne pridejo samo na zveneče prelaze ali vrhove, kot so Galibier, Alpe d'Huez, Mont Ventoux, Izeran, Tourmalel, Abisque, Aspin, Peyresourde …

Kolesarski navijači se ločijo vsaj na dve skupini, prvi so tisti, ki pridejo z vsega sveta zaradi dirke same, zaradi zanimanja za točno to etapo ali točno to dirko, drugi pa tisti, ki pridejo, ker so pač po naravi navijači, to je njihov hobi in hodijo na vsa pomembna tekmovanja in teh je čedalje več. Nekateri celo ne vedo, kdo vse tekmuje, koliko je ekip, ne znajo našteti niti sotrpinov iz Pogačarjeve ekipe, na primer, kaj šele kaj Jumbo Visma pomeni, kakšni podjetji sta to itn.



Ti drugi pridejo navijat, ker je to moderno, za zabavo, ker hočejo biti tam, kjer pravijo, da je res odlično. Ti ponavadi še nimajo razvite navijaške kulture, ker so bodisi na tekmi prvič bodisi so taki že po naravi. Ti se udeležujejo različnih prireditev in se ne morejo načuditi, da kolesarji vozijo tako blizu njih, da se jih lahko celo dotaknejo. Si predstavljate, da bi se lahko dotaknil Ronalda, tik preden izvede prosti strel ali strel s kota? No, ko navijač začetnik občuti ta privilegij, izgubi vso razsodnost.

Norija se je začela z nemškim hudičem Didijem. Dieter Didi Senft (1952) je prvi »klovn« na dirki, kar pomeni, da se je oblekel v hudiča z vilami v rokah in je stal oziroma hudičevo skakal pod hudičevim jezikom, oznako, ki označuje, da je do cilja samo še en kilometer. Bil je prisoten na vsaki etapi Toura in hitro postal znan v vsem kolesarskem svetu. Potem je norel tudi na vseh drugih pomembnejših dirkah po svetu.



Nikoli ni bil moteč za kolesarje, saj je odlično odigral svojo vlogo, vedno je na varni razdalji skakal in bodril mimovozeče kolesarje, ki so, ko so ga zagledali, vedeli, da je samo še en kilometer do cilja. Danes je Didi še vedno na vsaki dirki, vendar ne stoji več en kilometer pred ciljem, stoji kjerkoli, še vedno sam, zato, ker je dobil konkurenco. In to kakšno! Zdaj na dirki ni več samo en hudič, ampak na tisoče posnemovalcev; od batmanov, spidermanov, boratov, jazbecev, potapljačev, žab, kengerujev, skratka, kot bi bil na maskenbalu. In vsako leto je huje, vsako leto je več nespametnih navijačev. Kljub čedalje pogostejšim zapletom pa organizatorji zatrjujejo, da je še vedno vse v obvladljivih mejah.
 

Odgovor na vprašanje, zakaj tako obnašanje navijačev

Navijači, ki skačejo pred kolesarji, še zdavnaj niso norci – drago so plačali vstopnico za na dirko, čeprav so vse kolesarske dirke brezplačne. Imeli so velike stroške že za samo pot, vemo, koliko stane, da pridemo do francoskih Alp ali Pirenejev, kajne? To kolesarji vedo, spoštujejo in cenijo in zato tudi mogoče oprostijo norije, ki jih ti zganjajo med navijanjem.



In ne samo to, na gorski vrh ali prelaz je treba priti z avtodomom ali šotorom, na primer biti tam že vsaj tri dni prej, če hočeš dobiti prostor ali dovoljenje za dostop. In potem čakaš in čakaš, čez dan kolesariš, spoznavaš klanec, po katerem bodo dirkali, vmes pa sklepaš prijateljstva z drugimi navijači. Večina se jih druži po nacionalni pripadnosti, zato imamo španski ovinek, nizozemski ovinek, belgijski vrh, italijansko dolino, slovenski ovinek tudi že imamo. In potem pride dan, ko vstaneš ob zori in veš, da bodo tod mimo prišli ob 17. uri, pričakovanje je na vrhuncu.

Čakaš, čakaš in čakaš … in potem pridejo in vsi so naelektreni do konca svojih adrenalinskih zalog, bodrijo, tečejo, skačejo ob kolesarjih, ki so v nekaj sekundah mimo. Ne, to ne opravičuje nekaterih dejanj, kot so zalivanje kolesarjev z urinom, pljuvanje, prerivanje, odrivanje. Proti takšnemu huliganstvu se organizatorji borijo že dolga leta, a ga lahko samo omejijo, preprečiti ga ne morejo.



Po televiziji s kavča vidimo gnečo samo okoli vodečih kolesarjev. Morali bi videti, kako se ima šele tista »disco« grupa, ki zaostaja! Če je na primer klanec res hud in strm, gredo šprinterji od rok do rok, navijači si kolesarje podajajo verižno vse do zadnjega kilometra, kjer pa so postavljene ograje in je cesta brez navijačev. Sodniki to vidijo, a nikoli ne kaznujejo ne kolesarjev ne navijačev.
 

Kako bo po koronavirusu, nihče ne ve

Koliko bo ljudi ob cestah na Touru po koranavirusu, verjetno ne ve nihče, vendar imajo zdaj organizatorji izkušnje z omejitvami obiska najbolj obiskanih ciljev. Bodo to uporabljali tudi v »normalnem« času? Christian Proudhomme, direktor dirke po Franciji, je letos izjavil, da mu je žal za vse, ki so si hoteli v Franciji ogledati dirke v živo, pa niso upali zaradi okužb. Da pa se je letos videlo, kako lažje je vse skupaj za organizatorje in tekmovalce, če je manj navijačev. Med vrsticami to lahko razumemo tako kot kolesarji sami, naj pridejo, naj jih bo veliko, ampak ne na milijone, in naj bodo kulturni, strpni, tako kot so to nekoč že bili. Če jih bo toliko, kot jih je bilo letos, bo za dirkanje čisto v redu.