Otroci in gibanje
Dogodki, ki jih večina doživi v otroštvu, in potlačene travme iz otroštva in mladosti so nas zaznamovali in spremenili.
Odpri galerijo
Njegova zvedavost in radovednost tako postaneta v napoto, ker mu je za zadovoljitev zanimanja treba dati čas in pozornost. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Majhen otrok pri gibanju ne uporablja pretirane sile, ne pretirava do bolečine, ne omejuje se s časovnimi omejitvami in ne preskakuje korakov do cilja. Kje se mu lahko potem zatakne?
Dogodki, ki jih večina doživi v otroštvu, in potlačene travme iz otroštva in mladosti so nas zaznamovali in spremenili. Te izkušnje privedejo do kronične aktivacije refleksov, ki imajo za posledico tipične gibalne vzorce, ki nas oblikujejo kot osebnost. Gibalni vzorci namreč določijo vedenje, ki ga mora sprejeti okolica. Na teh spremembah se gradimo in nanje dodajamo nove sloje, ki potem grče sicer rahlo zgladijo, a vseeno bolj ali manj močno spremenijo našo notranjo (čustveni odzivi) in zunanjo podobo (drža, gibanje, vedenje, značaj).
V praksi ugotavljam, da večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano senzorno-motorno amnezijo (SMA) izvira iz različnih dogodkov v otroštvu. Pogosto se razvije izrazito posnemanje drže in navad enega od staršev kot tudi prepričanje, pridobljeno med šolanjem in z vzgojo, da je trdo delo nujno za napredek ter da sta boj in odrekanje vpliva telesa na zavest edini pravi poti do napredka.
Pomislite na otroka v prvem razredu osnovne šole. Je zanesenjaški, se prostovoljno javlja, dviguje roko in se uči z zanimanjem. Nato ga poglejte v srednješolski klopi: ne javlja se, ne postavlja vprašanj, gleda v tla ali telefon, ločen je od učnega procesa. Opazil je, da narediti napako pomeni postati objekt zasmehovanja in včasih tudi zaničevanja, zato neha sodelovati in vplivati na okolico in se tako zaščiti. Naučili so ga, da rešitev vseh težav in nesporazumov ni v njegovih rokah: samostojno razmišljanje mu namreč prinaša težave in povračilne ukrepe, zato neha biti naraven in se odločati po lastni presoji z učinkovitim izražanjem čustev. Razvije prepričanje, da mu lahko uspe samo z zmanjševanjem vpliva občutkov in čustev na zavest in razumsko razmišljanje.
Naši čutno-gibalni sistemi so veliko bolj izpopolnjeni in sposobni, kot si mislimo, če jih uporabljamo tako, kot so bili razviti z evolucijo. Če razmislimo, koliko različnih veščin se je otrok sposoben naučiti v prvih petih letih življenja, koliko pa v kasnejših, hitro opazimo razliko; majhen otrok se uči brez pretiranega truda, ob počasnih, mehkih, zavestnih dejanjih. Napreduje med igro, gibe izvaja zavestno, čeprav se nam zaradi lahkotnosti gibanja zdi, da so spontani.
Tak način učenja je posledica dobre povezave med telesom in zavestjo, ki med odraščanjem zaradi razloženega vpliva okolja na otroka postaja vedno slabša. Ko odraste in ima svoje otroke, je povezava že dovolj popačena in zadušena, da svojega otroka, ki je še dobro povezan, ne razume in ne čuti več dovolj dobro. Zaradi senzorno-motorične amnezije se torej poglablja nerazumevanje med staršem in otrokom. Intuicija starša tako vedno pogosteje napačno predvideva, kaj otrok želi ali potrebuje, koliko in kdaj.
Stanje SMA v naravnem okolju ne more biti dovolj močno, da bi jasnost komunikacije med otrokom in staršem toliko zmanjšalo, kot je normalno v urbanem okolju. Glavni razlog je drugačno dojemanje in vloga časa pri staršu in otroku. Staršu ga vedno primanjkuje ter ga dojema relativno (kar pomeni, da lahko z zavestjo vpliva na svoje dojemanje hitrosti časa), otrok ga pa lahko dojema samo realno in ga ima vedno dovolj. Njegova zvedavost in radovednost tako postaneta v napoto, ker mu je za zadovoljitev zanimanja treba dati čas in pozornost.
Tega pa moderen starš nima dovolj, da bi lahko potešil otrokove potrebe. Podobno velja za vzgojitelje in učitelje, saj zahteve učnega načrta ter preobremenjenost in njihova lastna senzorno-motorična amnezija ne omogočajo primernega odnosa, da bi lahko otrokovo gibanje in vedenje ostala lahkotna, radovedna in zvedava. Takšno naravno učenje in razvoj otroka sta za delovanje modernega načina življenja tudi prepočasna.
Seveda se vse to izraža v otrokovem gibanju in povzroča gibalne omejitve, togost, nerodnost in strah. Podobno kot se v šoli ne upa dvigniti roke, se po šoli ne upa skočiti s kamna na kamen ali narediti giba, ki bi bil zanj primeren izziv, da bi potešil njegovo radovednost in željo po postopnem spoznavanju novega. Hkrati ne more posnemati starejših vrstnikov in se od njih učiti kompleksnejšega gibanja, saj jih na igriščih ni, ker sedijo doma pred ekrani. Zato se je večina primorana igrati s starši, ki pa nimajo več mehkejšega in lahkotnega gibanja ter radovednosti in potrpljenja pri igri, ki je potrebna, da bi se otrok postopoma učil zahtevnejših gibov.
Menim, da je pomembno širiti zavedanje obstoja senzorno-motorične amnezije in razumevanje njenega vpliva na življenje tako odraslih kot otrok. Bolj ko razumemo, bolj lahko spremenimo pogled na trenutno stanje in to, kako uporabljamo čas in pozornost, ki ju imamo na voljo. S poznavanjem SMA bomo drugače razumeli, kakšno je kakovostno posvečanje otroku.
Zato moramo zavestni »otroški« način razvoja in usklajevanja uporabljati vse življenje in tako postopoma brisati grče, ki smo jih bili doživeli v otroštvu ali mladosti zaradi stresa, zaradi preobremenjenosti in poškodb pa v zrelosti. Ko smo mladi in zdravi, jih niti ne občutimo, z leti pa nas čedalje bolj motijo, vse manj se počutimo kot bogovi in se bolj in bolj zavedamo, da postajamo stari in trdi. To pa še kako vpliva na naše otroke.
***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje
Dogodki, ki jih večina doživi v otroštvu, in potlačene travme iz otroštva in mladosti so nas zaznamovali in spremenili. Te izkušnje privedejo do kronične aktivacije refleksov, ki imajo za posledico tipične gibalne vzorce, ki nas oblikujejo kot osebnost. Gibalni vzorci namreč določijo vedenje, ki ga mora sprejeti okolica. Na teh spremembah se gradimo in nanje dodajamo nove sloje, ki potem grče sicer rahlo zgladijo, a vseeno bolj ali manj močno spremenijo našo notranjo (čustveni odzivi) in zunanjo podobo (drža, gibanje, vedenje, značaj).
V praksi ugotavljam, da večina dejanskih vzrokov za kronične bolečine in močno aktivirano senzorno-motorno amnezijo (SMA) izvira iz različnih dogodkov v otroštvu. Pogosto se razvije izrazito posnemanje drže in navad enega od staršev kot tudi prepričanje, pridobljeno med šolanjem in z vzgojo, da je trdo delo nujno za napredek ter da sta boj in odrekanje vpliva telesa na zavest edini pravi poti do napredka.
Majhen otrok je odprta knjiga
Pomislite na otroka v prvem razredu osnovne šole. Je zanesenjaški, se prostovoljno javlja, dviguje roko in se uči z zanimanjem. Nato ga poglejte v srednješolski klopi: ne javlja se, ne postavlja vprašanj, gleda v tla ali telefon, ločen je od učnega procesa. Opazil je, da narediti napako pomeni postati objekt zasmehovanja in včasih tudi zaničevanja, zato neha sodelovati in vplivati na okolico in se tako zaščiti. Naučili so ga, da rešitev vseh težav in nesporazumov ni v njegovih rokah: samostojno razmišljanje mu namreč prinaša težave in povračilne ukrepe, zato neha biti naraven in se odločati po lastni presoji z učinkovitim izražanjem čustev. Razvije prepričanje, da mu lahko uspe samo z zmanjševanjem vpliva občutkov in čustev na zavest in razumsko razmišljanje.
Naši čutno-gibalni sistemi so veliko bolj izpopolnjeni in sposobni, kot si mislimo, če jih uporabljamo tako, kot so bili razviti z evolucijo. Če razmislimo, koliko različnih veščin se je otrok sposoben naučiti v prvih petih letih življenja, koliko pa v kasnejših, hitro opazimo razliko; majhen otrok se uči brez pretiranega truda, ob počasnih, mehkih, zavestnih dejanjih. Napreduje med igro, gibe izvaja zavestno, čeprav se nam zaradi lahkotnosti gibanja zdi, da so spontani.
Tak način učenja je posledica dobre povezave med telesom in zavestjo, ki med odraščanjem zaradi razloženega vpliva okolja na otroka postaja vedno slabša. Ko odraste in ima svoje otroke, je povezava že dovolj popačena in zadušena, da svojega otroka, ki je še dobro povezan, ne razume in ne čuti več dovolj dobro. Zaradi senzorno-motorične amnezije se torej poglablja nerazumevanje med staršem in otrokom. Intuicija starša tako vedno pogosteje napačno predvideva, kaj otrok želi ali potrebuje, koliko in kdaj.
Če razmislimo, koliko različnih veščin se je otrok sposoben naučiti v prvih petih letih življenja, koliko pa v kasnejših, hitro opazimo razliko; majhen otrok se uči brez pretiranega truda, ob počasnih, mehkih, zavestnih dejanjih. FOTO: Jure Eržen/Delo
Stanje SMA v naravnem okolju ne more biti dovolj močno, da bi jasnost komunikacije med otrokom in staršem toliko zmanjšalo, kot je normalno v urbanem okolju. Glavni razlog je drugačno dojemanje in vloga časa pri staršu in otroku. Staršu ga vedno primanjkuje ter ga dojema relativno (kar pomeni, da lahko z zavestjo vpliva na svoje dojemanje hitrosti časa), otrok ga pa lahko dojema samo realno in ga ima vedno dovolj. Njegova zvedavost in radovednost tako postaneta v napoto, ker mu je za zadovoljitev zanimanja treba dati čas in pozornost.
Tega pa moderen starš nima dovolj, da bi lahko potešil otrokove potrebe. Podobno velja za vzgojitelje in učitelje, saj zahteve učnega načrta ter preobremenjenost in njihova lastna senzorno-motorična amnezija ne omogočajo primernega odnosa, da bi lahko otrokovo gibanje in vedenje ostala lahkotna, radovedna in zvedava. Takšno naravno učenje in razvoj otroka sta za delovanje modernega načina življenja tudi prepočasna.
Razumeti otroka pomeni razumeti sebe
Seveda se vse to izraža v otrokovem gibanju in povzroča gibalne omejitve, togost, nerodnost in strah. Podobno kot se v šoli ne upa dvigniti roke, se po šoli ne upa skočiti s kamna na kamen ali narediti giba, ki bi bil zanj primeren izziv, da bi potešil njegovo radovednost in željo po postopnem spoznavanju novega. Hkrati ne more posnemati starejših vrstnikov in se od njih učiti kompleksnejšega gibanja, saj jih na igriščih ni, ker sedijo doma pred ekrani. Zato se je večina primorana igrati s starši, ki pa nimajo več mehkejšega in lahkotnega gibanja ter radovednosti in potrpljenja pri igri, ki je potrebna, da bi se otrok postopoma učil zahtevnejših gibov.
Menim, da je pomembno širiti zavedanje obstoja senzorno-motorične amnezije in razumevanje njenega vpliva na življenje tako odraslih kot otrok. Bolj ko razumemo, bolj lahko spremenimo pogled na trenutno stanje in to, kako uporabljamo čas in pozornost, ki ju imamo na voljo. S poznavanjem SMA bomo drugače razumeli, kakšno je kakovostno posvečanje otroku.
Zato moramo zavestni »otroški« način razvoja in usklajevanja uporabljati vse življenje in tako postopoma brisati grče, ki smo jih bili doživeli v otroštvu ali mladosti zaradi stresa, zaradi preobremenjenosti in poškodb pa v zrelosti. Ko smo mladi in zdravi, jih niti ne občutimo, z leti pa nas čedalje bolj motijo, vse manj se počutimo kot bogovi in se bolj in bolj zavedamo, da postajamo stari in trdi. To pa še kako vpliva na naše otroke.
***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje
