Proticepilec ni domobranec
V gluhoti zasnežene Jelovice sva hodila cepljen in necepljen smučarja pohodnika. Včasih sva bila prijatelja. Še ta dan. Zdaj pa ne vem, ali sva še.
Svet je razcepljen – le kako ne bi bila Slovenca sredi Jelovice. Mimo Bičkove skale sva šla najprej peš, ker na tej cesti ni več snega. Prijatelj proticepilec je bil tu še Janez. Povedal mi je strašno zgodbo o bratih partizanih Henriku in Francu Bičku. Henrik je ta, po katerem skala nosi ime. V dražgoški bitki je z mitraljezom streljal na Nemce vseh vrst, tudi na domobrance, baje. Bil je težko ranjen v tej bitki. Soborci so ga nesli na Mošenjsko planino, kjer ga je lastnoročno ustrelil brat Franc, da ne bi padel v roke nemški vojski. Si predstavljate, da je Franc moral s tem dejanjem živeti vse do leta 1984, ko je umrl?
Smučarsko pohodništvo je športna rekreacija med tekom na smučeh in turnim smučanjem. Precej manj fizično naporno je od smučarskega teka in precej bolj varno od turnega smučanja. Ne, plazovi niso nevarnost, prej volkovi, hijene in medvedi. Visok srčni utrip in brezhibna tehnika nista pogoja, ker pohod mora trajati več ur, zato ni treba hiteti in nujen je nahrbtnik s hrano in pijačo.
Tehnika smučarja pohodnika je podobna klasičnemu teku na smučeh, samo da ne tečeš, ampak hodiš. Skratka, krasna rekreacija za lenuhe, starce, vse tiste, ki so že zdavnaj spustili adrenalin iz žil, tiste, ki se bojijo strmin, na katerih uživajo turni smučarji, in se bojijo visokega srčnega utripa, ki je nujen, da pretečeš katerokoli progo za smučarski tek. Janez je novinec v tej rekreaciji, zato je bil bolj tiho v mojem ozadju. Dišala mu je klobasa iz mojega ruzaka, ni pa mu bila po godu trasa, ki se je sem in tja popolnoma izgubila v snegu Jelovice. Strah ga je bilo, ker se je spomnil, da pred medvedom ne pobegneš, mene pa tudi ne bi mogel prehiteti, torej bi postal plen.
»Zakaj si se ti cepil?« me je vprašal enkrat vmes. »Zato, ker ne bi rad še enkrat dobil korone. Sem trpel 14 dni kot še skoraj nikoli.« Je bil moj odgovor. »In zato, da obvarujem tudi druge, najprej najbližje doma in v službi in … sem ene vrste domobran, domobranec,« sem razložil, malo se celo nasmehnil ob priznanju, da sem domobranec. »Torej, potemtakem, jaz nisem domobranec, ker nisem cepljen?« Je sledilo logično vprašanje iz ozadja.
Dolga je bila najina pot. Pogovor je utihnil. Dolgo sva hodila, smučala, v molku. Obelodanil je strahotno lakoto. Ko sva se po dveh urah ustavila, sem mu odstopil še moj kos klobase. Vse je pojedel in se na koncu še pocrkljal z mojim energijskim gelom. Spil mi je vso vsebino litrske čutare. Nadaljevala sva. V sneg potopljena Jelovica je poligon za smučarske pohodnike. Če niso lačni. Čez eno uro sem čutil kapitalno lakoto. Segel sem po gelu in iz žepa izvlekel samo prazno embalažo. Ko mi ga je izcuzal, mi ga je vrnil, ni ga dal v svoj žep. Čez še eno uro sem bil tako lačen, da sem razmišljal o njem kot o vepru na ražnju. Postal sem volk, ki obupno išče tedenski obrok.
Še ena ura je minila, ko sva snela smuči pred kočo. Planil sem za šank. Natakarica ni bila bujna, bila pa je prijazna. V roki je imela odrešilni zvezek. Jedilnik. V drugi roki je imela težavo. Telefon, pripravljen za skeniranje QR-kode. Janez necepilec je zavpil, da ne more v gostilno, ker nima testa in ni cepljen in ni prebolevnik in je ... Obstal sem v preddverju. V vicah. Obstal sem lačen kot že dolgo ne, a nisem hotel jesti brez prijatelja.
Spomnil sem se, da on ni lačen, ker je pojedel še mojo klobaso. Spomnil sem se, da natakarico poznam, a si je nisem upal prositi za prekršek. Janez se mi je celo smehljal. »Da si lahko tako lačen?« Štel sem do pet, drugače bi eksplodiral. »Bodi priden in me počakaj zunaj na klopci, da se jaz v toplini gostilne mirno in dobro najem, prav?« Nisem se smehljal kot on, ampak sem se v mislih oštel, ker sem prijatelja v mislih primerjal s psom pred hišo. Mar ni pes najboljši človekov prijatelj? Tu sem v zaostanku, ker nikoli nisem imel psa.
Ni hotel sesti na klop in počakati, premraz je bilo. »Greva do avta, samo še pol ure hoje je,« je predlagal. »Prej kot čez pol ure bom umrl,« sem mu odgovoril, »res ne morem. Moram jesti.« »Ti dam ključ od avta in pojdi do avta in pridi pome, ta čas bom ravno pojedel.« Potem sem se spomnil, da nikoli ni vozil avta in se mu niti ne sanja, kje avto sploh je. Moral bo počakati zunaj. Minus sedem je bilo in ves prešvican je bil. Iz ruzaka sem potegnil svoja rezervna oblačila. Sprejel jih je. Izginil sem v gostilno in se usedel, tako da sem svojega »psa« videl skozi okno.
Drgetal je in se navzkriž držal za rami, v kateri sem bil jaz, on pa ne, cepljen. V mirnem nemiru sem srkal in žvečil divjačinski golaž. Da, Janez je vegetarijanec samo, ko ni nujno, zato ga nisem mamil s polno žlico skozi okno. Vroče nama je bilo z natakarico, slekel sem še pulover, v kratkih rokavih sem užival v golažu in pazil, da mi prijatelj ne zmrzne. No, vsaj ena korist od cepljenja, sva ugibala z natakarico.
Ni zmrznil, samo hudo se je prehladil. In ker necepilci ne uživajo tablet, je nekaj dni trpel v domači postelji. Naslednji dan pa je ugotovil, da ima korono. Najbrž ga je okužila moja klobasa? Ventilacija v avtu?
