Rekreacija mi torej pomaga živeti, dobesedno
Ko tečem na Libeliško goro, se včasih vprašam, zakaj to počnem. Pot je dolga in gre navkreber, noge so z leti čedalje težje in bolj okorne.
Odpri galerijo
Vem tudi, da imate vi svojo pot za zdravje, pomembno je, da hodite po njej. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Polet kisik je namenjen gibanju za zdravje. Polet kisik je namenjen rekreaciji. Ne samo tekaški, kolesarski, namenjen je vsem, ki se gibajo za zdravje. Marsikdo to opravi že mimogrede.
Na primer, kosi travo, hodi nekaj kilometrov do trgovine čez drn in strn, cepi drva, tudi pomivanje tal ni od muh, še posebno če vanj spadajo tudi stopnice. Zato so teme, o katerih piše Polet kisik, namenjene vsem, ki vedo, da je gibanje življenje. In neaktivnost bližnjica do propadanja zdravja.
Po letih skoraj vsakdanje prepletenosti dela in rekreacije na mnogih ravneh. Po letih življenja v širokem spektru od soočenja s smrtjo do vrhunskih športnih dosežkov.
Najbolj jo potrebujem takrat, ko se me dotikajo zgodbe naših bolnikov na Onkološkem Inštitutu, in tudi takrat, ko po letih, mesecih športnikove predanosti doživljam evforijo ob olimpijski kolajni. Občutke bi lahko utopila tudi drugače, a le gibanje jih oblikuje v kamenček, ki bogati mojo življenjsko pot. Rekreacija mi torej pomaga živeti, dobesedno! Pri rekreaciji lahko preizkušam sebe, svoje srce, svoja pljuča in tudi koleno, ki mi ga je podaril križ življenja. Pa tudi druge, na verjetno najbolj prijazen način. Zame in za njih. Ker ne vedo!
Rekreacija je najboljši poligon za preizkušanje idej in njihovega povezovanja z znanjem drugih. Znanje in izkušnje, ki nam jih nameni rekreacija, so se izkazali za mnogo bolj uporabne kakor navodila iz knjig tistih, ki vedo, kako rešiti vsakršen življenjski problem ...
Ko tečem na Libeliško goro, se včasih vprašam, zakaj to počnem. Pot je dolga in gre navkreber, noge so z leti čedalje težje in bolj okorne. A moje oko potrebuje pogled čez polja in obzorja, duša pa tišino in mir tega odmaknjenega kotička Slovenije. Vedno znova. Že od otroštva me vleče v to Goro. Čeprav sem rojena z »orto« kmečkimi geni in bi po logiki okolice morala in bi z lahkoto našla gibanje v praktično bolj uporabnem stiku z zemljo. Na zunaj! Toda neke epi-genske sile so se odločile, da me bodo zaposlile s knjigami in me poslale na gibanje v Goro. Danes to vem. Vem tudi, da imate vi svojo pot za zdravje, pomembno je, da hodite po njej.
Da gibate za zdravje, ni potrebnega veliko časa. 150 ali še bolje 300 minut na teden, ki jih preživite v zmernem naprezanju, in dvakrat na teden za kakšne pol ure telovadnih vaj. Za starejše veljajo telovadne vaje iz osnovne šole, za mlajše vadba, ki jo danes imenujemo bolj moderno funkcionalna. Razlike skoraj ni.
Ta majhen vložek časa je lahko tudi hoja po stopnicah čimvečkrat na dan, pa dve ali tri postaje prej dol z avtobusa, domišljija in tempo naj bosta vaša. In prijetna! Tako ne bo kakovost samo zdravje. Kvaliteta bodo odnosi, ki jih gibanje plemeniti. Ni boljše šole za spoštovanje in ponižnost, kot so rdeče številke našega utripa, ki nas še bolj zadenejo, ko se »nikakvi« sosed, sodelavec, tudi namišljeni sovražnik, odziba ali odpelje mimo nas po klancu. Ne glede na postavo in kilograme. Zato ker to počne redno in ne zato, ker je boljši kar tako. In nas na vrhu počaka ter ponudi pijačo, če je nimamo več. Zato ker ve, kako si lahko žejen ko dihaš na škrge. Rekreativci se enostavno bolje razumemo! Zdi se nam škoda pretiranega lebdenja v negibanju, ker poznamo druge energije. Veselje, ko splezamo na naše vrhove ne glede na njihove višine.
Zadovoljstvo, da smo se odpravili na tek in nam je toplo, tudi če dežuje. Posebne trenutke, ko se vsi zberemo po skupni turi in podelimo svoje zmage. Iskrice, ki si jih izmenjamo, ko se srečamo na naših rekreativnih poteh v gozdovih, na travnikih ali v vodi v bazenu.
Hvaležnost, ko nam prostovoljec na teku poda kozarec pijače. Te energije se nam pretakajo po možganih in nas »naredijo« srečne in srčne, pomagajo nam ohraniti strasti in življenje je takoj bolj prijazno.
Polet kisik je tu, da vam pomaga na poti do zdravja in pri iskanju novih energij.
Na primer, kosi travo, hodi nekaj kilometrov do trgovine čez drn in strn, cepi drva, tudi pomivanje tal ni od muh, še posebno če vanj spadajo tudi stopnice. Zato so teme, o katerih piše Polet kisik, namenjene vsem, ki vedo, da je gibanje življenje. In neaktivnost bližnjica do propadanja zdravja.
Rekreacija za življenje
Po letih skoraj vsakdanje prepletenosti dela in rekreacije na mnogih ravneh. Po letih življenja v širokem spektru od soočenja s smrtjo do vrhunskih športnih dosežkov.
Najbolj jo potrebujem takrat, ko se me dotikajo zgodbe naših bolnikov na Onkološkem Inštitutu, in tudi takrat, ko po letih, mesecih športnikove predanosti doživljam evforijo ob olimpijski kolajni. Občutke bi lahko utopila tudi drugače, a le gibanje jih oblikuje v kamenček, ki bogati mojo življenjsko pot. Rekreacija mi torej pomaga živeti, dobesedno! Pri rekreaciji lahko preizkušam sebe, svoje srce, svoja pljuča in tudi koleno, ki mi ga je podaril križ življenja. Pa tudi druge, na verjetno najbolj prijazen način. Zame in za njih. Ker ne vedo!
Rekreacija je najboljši poligon za preizkušanje idej in njihovega povezovanja z znanjem drugih. Znanje in izkušnje, ki nam jih nameni rekreacija, so se izkazali za mnogo bolj uporabne kakor navodila iz knjig tistih, ki vedo, kako rešiti vsakršen življenjski problem ...
Rekreacija je pot
Ko tečem na Libeliško goro, se včasih vprašam, zakaj to počnem. Pot je dolga in gre navkreber, noge so z leti čedalje težje in bolj okorne. A moje oko potrebuje pogled čez polja in obzorja, duša pa tišino in mir tega odmaknjenega kotička Slovenije. Vedno znova. Že od otroštva me vleče v to Goro. Čeprav sem rojena z »orto« kmečkimi geni in bi po logiki okolice morala in bi z lahkoto našla gibanje v praktično bolj uporabnem stiku z zemljo. Na zunaj! Toda neke epi-genske sile so se odločile, da me bodo zaposlile s knjigami in me poslale na gibanje v Goro. Danes to vem. Vem tudi, da imate vi svojo pot za zdravje, pomembno je, da hodite po njej.
Zadovoljstvo, da smo se odpravili na tek in nam je toplo, tudi če dežuje. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo
Rekreacija je kakovost
Da gibate za zdravje, ni potrebnega veliko časa. 150 ali še bolje 300 minut na teden, ki jih preživite v zmernem naprezanju, in dvakrat na teden za kakšne pol ure telovadnih vaj. Za starejše veljajo telovadne vaje iz osnovne šole, za mlajše vadba, ki jo danes imenujemo bolj moderno funkcionalna. Razlike skoraj ni.
Ta majhen vložek časa je lahko tudi hoja po stopnicah čimvečkrat na dan, pa dve ali tri postaje prej dol z avtobusa, domišljija in tempo naj bosta vaša. In prijetna! Tako ne bo kakovost samo zdravje. Kvaliteta bodo odnosi, ki jih gibanje plemeniti. Ni boljše šole za spoštovanje in ponižnost, kot so rdeče številke našega utripa, ki nas še bolj zadenejo, ko se »nikakvi« sosed, sodelavec, tudi namišljeni sovražnik, odziba ali odpelje mimo nas po klancu. Ne glede na postavo in kilograme. Zato ker to počne redno in ne zato, ker je boljši kar tako. In nas na vrhu počaka ter ponudi pijačo, če je nimamo več. Zato ker ve, kako si lahko žejen ko dihaš na škrge. Rekreativci se enostavno bolje razumemo! Zdi se nam škoda pretiranega lebdenja v negibanju, ker poznamo druge energije. Veselje, ko splezamo na naše vrhove ne glede na njihove višine.
Zadovoljstvo, da smo se odpravili na tek in nam je toplo, tudi če dežuje. Posebne trenutke, ko se vsi zberemo po skupni turi in podelimo svoje zmage. Iskrice, ki si jih izmenjamo, ko se srečamo na naših rekreativnih poteh v gozdovih, na travnikih ali v vodi v bazenu.
Hvaležnost, ko nam prostovoljec na teku poda kozarec pijače. Te energije se nam pretakajo po možganih in nas »naredijo« srečne in srčne, pomagajo nam ohraniti strasti in življenje je takoj bolj prijazno.
Polet kisik je tu, da vam pomaga na poti do zdravja in pri iskanju novih energij.
