Rog maraton – kolo, ki je dobilo ime po Franji
Zasluži si kolesarski spomenik, na katerem bi pisalo: Brez mene ne bi bilo Franje, brez Franje ne bi bilo KD Rog, brez KD Rog ne bi bilo zmagovalca Toura.
Odpri galerijo
Z maratoncem si bil videti tak kot danes z gravel kolesom, le da je bila balanca res skoraj dvakrat ožja. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo
Tovarna koles Rog iz Ljubljane je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izdelovala kopico športnih in dirkalnih koles. Najznamenitejše je nosilo ime Maraton. To ni bila specialka, temveč športno kolo.
Da bi bolje razumeli takratno stanje na področju dirkalnih koles, se je treba vživeti v obdobje pred štiridesetimi leti. Danes naša najboljša kolesarja, da, dva sta najboljša, dirkata na kolesih vrhunske kakovosti, to je jasno in povsem normalno. Vendar je tudi pred štiridesetimi leti takratna reprezentanca skupne države dirkala s kolesi iz najvišjega kakovostnega razreda. Še točneje, takratni najboljši kolesarji so na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 tekmovali s kolesi colnago, kakršnih svet še ni videl.
Kot bi danes dirkali, na primer, s kolesom znamke Lotus Hope, ki je pripravljen za prihajajoče olimpijske dirke v Tokiu.
Colnago Mexico, diameter cevi je bil 24 milimetrov! Vendar je bila še posebna izdelava za vožnjo na čas, posamično in moštveno, slednja je v tistem obdobju veljala za paradno kolesarsko disciplino. Tekmovalci, dirkači, so torej tekmovali na najboljših specialkah, celo tistih znamk, na katerih še zdaj Slovenci zmagujejo po svetu. Tadej Pogačar vozi colnaga, znamko, ki je v njegovem matičnem klubu Rog še kako prisotna skozi klubsko zgodovino.
Če smo še vedno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je treba spomniti, da resnična in organizirana kolesarska rekreacija sploh še ni obstajala. To so bili časi trimčkanja in jogginga, in kdor se je s tem ukvarjal, je veljal za posebneža, vaškega ali mestnega. Starejši se boste spomnili Stanka Ureka in Mita Trefalta ter njunih prizadevanj, da bi ljudi spravili v trenirke in športne copate ter na trimsteze, ki so se takrat pojavile po mestnih obrobjih.
Rekreativno kolesarjenje ni obstajalo, bilo je samo amatersko tekmovalno, ki se je ločilo na vrhunsko in »amatersko« raven. Vrhunski kolesarji so bili v dobro organiziranih klubih po vsej Sloveniji in so imeli status amaterjev, vendar so živeli in trenirali kot sedanji profesionalci. Amatersko rekreativni kolesarji pa so bili tisti, ki za te klube oziroma moštva niso bili dovolj dobri ali pač niso imeli takih ambicij.
Prvi maratoni pri nas so se pojavili prav na Gorenjskem pod taktirko Lojzeta Dežmana s Kokrice pri Kranju. Danes vemo, kakšna je zgodba rekreativnega kolesarjenja.
Kaj pa kolesa? Takrat je bil to največji problem. Vsi klubi so vozili italijanske specialke, ki so jih na koncu sezone prodajali »rekreativcem«, ljubiteljem tega športa. Če si hotel v Italiji kupiti specialko, si moral doplačati carino, ki je znašala skoraj toliko, kot je bila njena cena. Tihotapstvo je cvetelo, cariniki so bili največji kolesarski sovražniki. Največkrat je bil nakup videti tako, da si se po specialko peljal z vlakom v Gorico k Čuku, ki je bil največji prodajalec specialk v naši bližini v tistih časih, in pod običajna oblačila oblekel še kolesarski dres.
Kupil si specialko, oblačila pustil pri prodajalcu (in si jih naslednjič, ko si bil pri njem z avtomobilom, pobral) ter naredil cel trening v okolici Gorice, da si umazal in zamazal kolo. Potem si se pojavil pred carinikom, ki te je vprašal, ali je kolo novo, in si jasno odgovoril, da ni, saj se vidi, da je voženo, in … največkrat je carinik zamižal, še večkrat pa je brez besed zaračunal carino.
V Sloveniji smo imeli eno največjih tovarn koles v Evropi, a specialke niso znali narediti vse do sredine osemdesetih let. Kolo, ki so ga poimenovali Maraton, naj bi ime dobil po maratonu Franja, ki je bil prvič organiziran leta 1982. Te resnice ne moremo potrditi, kajti ni človeka, ki bi za to dal roko na balanco oziroma v ogenj. Pa vendar, Zvone Zanoškar je vedno trdil, da je to res in da je prav on »zrihtal« kolesa za široke ljudske množice.
Zanoškar je priskrbel »ljudsko kolo«. Rogov maratonec ni bil specialka, temveč športno kolo, torej prastarš sedanjih makadamkarjev. Če se vrnemo 40 let v preteklost, lahko opazimo, da se kolesarski svet sploh ni kaj prida spremenil. Maratonec je imel 32 milimetrov široke gume, na obročnikih 630, ne 622, kar je takrat veljalo za popoln fiasko – ker so tako široke gume vozili pred in po svetovnih vojnah, vse do začetka sedemdesetih let. Danes smo na tako širokih gumah ljubitelji makadamkanja, kajne?
Krmilo je bilo široko le 35 centimetrov. Danes je to v profesionalnem kolesarstvu »skoraj stalnica«, kajne? No, ne pretiravajmo, nekateri belgijski pomočniki jih imajo, večina pa še vedno vozi 42 centimetrov široka krmila. In že takrat so imeli kompaktne gonilke, ki so zdaj nepogrešljive med rekreativci. Torej, tehnologija se delno ponavlja.
Prvi maratonci so bili kupljeni od češkega proizvajalca Favorit, le nalepke so zamenjali. Potem so začeli lastno proizvodnjo, jeklene cevi za okvirje so izdelovali v Križah pri Tržiču, kjer je bil del Rogove proizvodnje, in ne v ljubljanskem Rogu. Roko na balanco, maratonec je bil »predpotopen« model, ki ga ni maral oziroma ga je preziral vsakdo, ki se je malo spoznal na specialke.
Ne, to ni bila specialka, športnega kolesa pa takrat nihče ni razumel in ga ni hotel imeti, razen tistih, ki so se le spogledovali z resnejšim kolesarjenjem in niso mogli do italijanske specialke.
Pa vendar, prodaja je šla za med.
Poleg maratona so v Rogu izdelovali še modele amater, personal, super, sprint in professional. Za vrhunsko dirkanje je bil primeren le professional, ki pa je bil zelo drag. Model super je sredi osemdesetih stal 3.700.000 dinarjev, professional pa več kot pet milijonov. Delavska plača pa je bila manj kot dva milijona. Model maraton pa je stal manj kot dva milijona. Torej? Res je šlo za »ljudsko kolo« ...
Na prvih Franjah smo tako lahko videli vrhunska tekmovalna kolesa in prav tako vrhunske tekmovalce in kolesarje, ki se niso imenovali rekreativci, na maratoncih ali pa kar navadnih, običajnih kolesih, brez čelad, ki so opravili s 156 kilometrov dolgo Franjo. Če si v tistih časih imel na glavi čelado, in to ni bila UCI (krovna svetovna kolesarska zveza) dirka si veljal za posebneža, čudaka, budalo. Danes?
Budalo si, sploh ne smeš startati brez čelade, seveda. Z maratoncem si bil videti tak kot danes z gravel kolesom, le da je bila balanca res skoraj dvakrat ožja. Češki možganski trust je vedel, da je kolo z 32 milimetrov širokimi gumami in 35 centimetrov širokim krmilom lahko zelo vodljivo. Na cesti je to bilo videti precej drugače. In s Kladij proti Trebiji ni bilo asfalta, ampak »compact gravel«. Veselica zagotovljena! Specialkarji so imeli gume, široke od 18 do 20 milimetrov, in krmila, široka od 42 do 46 milimetrov. Tudi to je bila veselica. Maratonci so tehtali povprečno 12 kilogramov, približno toliko tehtajo povprečna gravel kolesa danes. Vrhunske specialke so danes skoraj polovico lažje. V osemdesetih letih je vrhunska specialka tehtala okoli osem kilogramov, danes toliko tehta vrhunsko kolo z diski in električnimi prestavami.
Tako kot o pokojniku. Res, da je bilo kolo zanič, je pa del naše zelo pestre kolesarske zgodovine. Nihče ga ni maral, a vsi smo ga vozili. Veljalo je nekako tako: zelo srečen si bil, ko si ga kupil, še srečnejši, ko si se ga znebil. Še vedno so nekje po kleteh in garažah, večina jih je posodobljenih, malokdaj se najde še kak originalen.
Če bi to kolo znalo govoriti, bi najbrž najprej spregovorilo po češko in šele potem zakašljalo po Zanoškarjevo. Rogovo maraton si zasluži kolesarski spomenik, na katerem bi pisalo: »Brez mene ne bi bilo Franje, brez Franje ne bi bilo KD Roga, brez KD Roga ne bi bilo zmagovalca Toura.«
Da bi bolje razumeli takratno stanje na področju dirkalnih koles, se je treba vživeti v obdobje pred štiridesetimi leti. Danes naša najboljša kolesarja, da, dva sta najboljša, dirkata na kolesih vrhunske kakovosti, to je jasno in povsem normalno. Vendar je tudi pred štiridesetimi leti takratna reprezentanca skupne države dirkala s kolesi iz najvišjega kakovostnega razreda. Še točneje, takratni najboljši kolesarji so na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 tekmovali s kolesi colnago, kakršnih svet še ni videl.
Kot bi danes dirkali, na primer, s kolesom znamke Lotus Hope, ki je pripravljen za prihajajoče olimpijske dirke v Tokiu.
Colnago Mexico, diameter cevi je bil 24 milimetrov! Vendar je bila še posebna izdelava za vožnjo na čas, posamično in moštveno, slednja je v tistem obdobju veljala za paradno kolesarsko disciplino. Tekmovalci, dirkači, so torej tekmovali na najboljših specialkah, celo tistih znamk, na katerih še zdaj Slovenci zmagujejo po svetu. Tadej Pogačar vozi colnaga, znamko, ki je v njegovem matičnem klubu Rog še kako prisotna skozi klubsko zgodovino.
Kaj so vozili rekreativci?
Če smo še vedno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je treba spomniti, da resnična in organizirana kolesarska rekreacija sploh še ni obstajala. To so bili časi trimčkanja in jogginga, in kdor se je s tem ukvarjal, je veljal za posebneža, vaškega ali mestnega. Starejši se boste spomnili Stanka Ureka in Mita Trefalta ter njunih prizadevanj, da bi ljudi spravili v trenirke in športne copate ter na trimsteze, ki so se takrat pojavile po mestnih obrobjih.
Rekreativno kolesarjenje ni obstajalo, bilo je samo amatersko tekmovalno, ki se je ločilo na vrhunsko in »amatersko« raven. Vrhunski kolesarji so bili v dobro organiziranih klubih po vsej Sloveniji in so imeli status amaterjev, vendar so živeli in trenirali kot sedanji profesionalci. Amatersko rekreativni kolesarji pa so bili tisti, ki za te klube oziroma moštva niso bili dovolj dobri ali pač niso imeli takih ambicij.
V Sloveniji smo imeli eno največjih tovarn koles v Evropi, a specialke niso znali narediti vse do sredine osemdesetih let. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo
Prvi maratoni pri nas so se pojavili prav na Gorenjskem pod taktirko Lojzeta Dežmana s Kokrice pri Kranju. Danes vemo, kakšna je zgodba rekreativnega kolesarjenja.
Kaj pa kolesa? Takrat je bil to največji problem. Vsi klubi so vozili italijanske specialke, ki so jih na koncu sezone prodajali »rekreativcem«, ljubiteljem tega športa. Če si hotel v Italiji kupiti specialko, si moral doplačati carino, ki je znašala skoraj toliko, kot je bila njena cena. Tihotapstvo je cvetelo, cariniki so bili največji kolesarski sovražniki. Največkrat je bil nakup videti tako, da si se po specialko peljal z vlakom v Gorico k Čuku, ki je bil največji prodajalec specialk v naši bližini v tistih časih, in pod običajna oblačila oblekel še kolesarski dres.
Kupil si specialko, oblačila pustil pri prodajalcu (in si jih naslednjič, ko si bil pri njem z avtomobilom, pobral) ter naredil cel trening v okolici Gorice, da si umazal in zamazal kolo. Potem si se pojavil pred carinikom, ki te je vprašal, ali je kolo novo, in si jasno odgovoril, da ni, saj se vidi, da je voženo, in … največkrat je carinik zamižal, še večkrat pa je brez besed zaračunal carino.
Maraton ni bil specialka, ampak športno kolo
V Sloveniji smo imeli eno največjih tovarn koles v Evropi, a specialke niso znali narediti vse do sredine osemdesetih let. Kolo, ki so ga poimenovali Maraton, naj bi ime dobil po maratonu Franja, ki je bil prvič organiziran leta 1982. Te resnice ne moremo potrditi, kajti ni človeka, ki bi za to dal roko na balanco oziroma v ogenj. Pa vendar, Zvone Zanoškar je vedno trdil, da je to res in da je prav on »zrihtal« kolesa za široke ljudske množice.
Zanoškar je priskrbel »ljudsko kolo«. Rogov maratonec ni bil specialka, temveč športno kolo, torej prastarš sedanjih makadamkarjev. Če se vrnemo 40 let v preteklost, lahko opazimo, da se kolesarski svet sploh ni kaj prida spremenil. Maratonec je imel 32 milimetrov široke gume, na obročnikih 630, ne 622, kar je takrat veljalo za popoln fiasko – ker so tako široke gume vozili pred in po svetovnih vojnah, vse do začetka sedemdesetih let. Danes smo na tako širokih gumah ljubitelji makadamkanja, kajne?
Krmilo je bilo široko le 35 centimetrov. Danes je to v profesionalnem kolesarstvu »skoraj stalnica«, kajne? No, ne pretiravajmo, nekateri belgijski pomočniki jih imajo, večina pa še vedno vozi 42 centimetrov široka krmila. In že takrat so imeli kompaktne gonilke, ki so zdaj nepogrešljive med rekreativci. Torej, tehnologija se delno ponavlja.
Prvi maratonci so bili kupljeni od češkega proizvajalca Favorit, le nalepke so zamenjali. Potem so začeli lastno proizvodnjo, jeklene cevi za okvirje so izdelovali v Križah pri Tržiču, kjer je bil del Rogove proizvodnje, in ne v ljubljanskem Rogu. Roko na balanco, maratonec je bil »predpotopen« model, ki ga ni maral oziroma ga je preziral vsakdo, ki se je malo spoznal na specialke.
Ne, to ni bila specialka, športnega kolesa pa takrat nihče ni razumel in ga ni hotel imeti, razen tistih, ki so se le spogledovali z resnejšim kolesarjenjem in niso mogli do italijanske specialke.
Pa vendar, prodaja je šla za med.
Poleg maratona so v Rogu izdelovali še modele amater, personal, super, sprint in professional. Za vrhunsko dirkanje je bil primeren le professional, ki pa je bil zelo drag. Model super je sredi osemdesetih stal 3.700.000 dinarjev, professional pa več kot pet milijonov. Delavska plača pa je bila manj kot dva milijona. Model maraton pa je stal manj kot dva milijona. Torej? Res je šlo za »ljudsko kolo« ...
Kupil si specialko, oblačila pustil pri prodajalcu (in si jih naslednjič, ko si bil pri njem z avtomobilom, pobral) ter naredil cel trening v okolici Gorice, da si umazal in zamazal kolo. FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo
Maratonec na maratonu
Na prvih Franjah smo tako lahko videli vrhunska tekmovalna kolesa in prav tako vrhunske tekmovalce in kolesarje, ki se niso imenovali rekreativci, na maratoncih ali pa kar navadnih, običajnih kolesih, brez čelad, ki so opravili s 156 kilometrov dolgo Franjo. Če si v tistih časih imel na glavi čelado, in to ni bila UCI (krovna svetovna kolesarska zveza) dirka si veljal za posebneža, čudaka, budalo. Danes?
Budalo si, sploh ne smeš startati brez čelade, seveda. Z maratoncem si bil videti tak kot danes z gravel kolesom, le da je bila balanca res skoraj dvakrat ožja. Češki možganski trust je vedel, da je kolo z 32 milimetrov širokimi gumami in 35 centimetrov širokim krmilom lahko zelo vodljivo. Na cesti je to bilo videti precej drugače. In s Kladij proti Trebiji ni bilo asfalta, ampak »compact gravel«. Veselica zagotovljena! Specialkarji so imeli gume, široke od 18 do 20 milimetrov, in krmila, široka od 42 do 46 milimetrov. Tudi to je bila veselica. Maratonci so tehtali povprečno 12 kilogramov, približno toliko tehtajo povprečna gravel kolesa danes. Vrhunske specialke so danes skoraj polovico lažje. V osemdesetih letih je vrhunska specialka tehtala okoli osem kilogramov, danes toliko tehta vrhunsko kolo z diski in električnimi prestavami.
O maratoncu – vse najboljše
Tako kot o pokojniku. Res, da je bilo kolo zanič, je pa del naše zelo pestre kolesarske zgodovine. Nihče ga ni maral, a vsi smo ga vozili. Veljalo je nekako tako: zelo srečen si bil, ko si ga kupil, še srečnejši, ko si se ga znebil. Še vedno so nekje po kleteh in garažah, večina jih je posodobljenih, malokdaj se najde še kak originalen.
Če bi to kolo znalo govoriti, bi najbrž najprej spregovorilo po češko in šele potem zakašljalo po Zanoškarjevo. Rogovo maraton si zasluži kolesarski spomenik, na katerem bi pisalo: »Brez mene ne bi bilo Franje, brez Franje ne bi bilo KD Roga, brez KD Roga ne bi bilo zmagovalca Toura.«
